Jedro

Poseg v osebnostno pravico je tako po določbi 179. člena OZ civilni delikt in zanj obstaja odškodninska odgovornost. V skladu s 179. členom OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo.

Pojem razžalitve oziroma žalitve je pravni standard.

Prisojena denarna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Ustrezna denarna odškodnina, ki jo sodišče odmeri, namreč predstavlja zadoščenje in ne kazen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da glasita: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek še na plačilo zneska 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe z dne 21. 12. 2022 dalje do plačila." "III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 485,316 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 424,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) odškodnino v višini 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2022 dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 200,85 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da se sodišče sklicuje na sodbe, ki pa jih ne navede, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, sicer pa odškodninski zahtevek po temelju ni utemeljen, saj je bila zasebna tožba v kazenskem postopku vložena povsem upravičeno, zavrnjen pa je bil zahtevek zaradi tega, ker je tožba bila vložena prepozno. Prav tako je zahtevek neizkazan po višini. Zgolj trditvena podlaga ne more nadomestiti nobenega dokaza v smeri ugotavljanja višine odškodnine, sodišče pa je svojo odločitev o višini oprlo zgolj na izvide psihiatra, ki je zgolj opisal to, kar mu je povedala tožnica. Stranke so res soglašale, da se preberejo izpovedbe obeh pravdnih strank iz kazenskih spisov, vendar se slednje nanaša na temelj, nikakor pa ne na višino odškodnine, saj tožnica v kazenskem postopku o trajanju in intenziteti ni govorila, zato sodišče svoje odločitve glede višine škode ni moglo opreti na slednjo izpovedbo. Predlaga da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Predmet tožbenega zahtevka je zahtevek tožnice na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic, in sicer posega v njeno čast in dobro ime, ki ga je storila toženka s tem, ko je zoper njo vložila zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

6. Pravno podlago v obravnavani zadevi predstavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), katera pravico do časti in dobrega imena kot eno izmed osebnostnih pravic ureja in zagotavlja v 34. členu in določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. V 35. členu URS je določeno, da je vsakomur zagotovljena nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Osebnostne pravice se varujejo tudi s sredstvi civilnega prava. Poseg v osebnostno pravico je tako po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) civilni delikt in zanj obstaja odškodninska odgovornost. V skladu s 179. členom OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo.

7. Pojem razžalitve oziroma žalitve je pravni standard, zato je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in je zato protipravno. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku po temelju ugodilo na podlagi dejstva, ker je toženka bila pri vložitvi kazenske zasebne tožbe v kazenskem postopku neskrbna, ko je zoper njo vložila tožbo, ko niti sama ni prav vedela kdo je kaj povedal in kdo laže oziroma je zasebna tožba temeljila na govoricah, za katere celo navzoči prijatelji v gostilni niso vedeli da krožijo. Samo zasebno tožbo pa je vložila prepozno. Toženka je trdila, da je v posledici vložene zasebne tožbe v kazenskem postopku iskala zdravniško pomoč, jemala terapijo, vse to je vodilo v njeno poslabšanje zdravstvenega stanja in celo obstaja možnost, da bo njeno zdravje trajno okvarjeno. Ob prejemu pošte s strani sodišča je bila začudena, šokirana, ob prebiranju vsebine je padla v paniko, jok in imela je občutek, da se ji podira svet. Sam kazenski postopek je bil zanjo sramota. Osebni zdravnik ji je predpisal antidepresive in napotnico za psihiatra. Po prejemu zasebne tožbe je psihiatra tudi obiskala, in sicer petkrat (prilaga 5 ambulantnih izvidov Psihiatrične bolnišnice Ormož, predlaga zaslišanje prič).

9. Tožnica je bila vabljena k zaslišanju kot stranka na narok 6. 7. 2023. Naroka se ni udeležila.

10. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo objektivno pogojenost duševnih bolečin, ki naj bi izvirale iz škodnega dogodka in pri tem zaključilo, da je ravnanje toženke pomenilo kršitev osebnostne pravice, ki je takšna, da povprečnemu človeku lahko okrni občutek lastne vrednosti (12. točka obrazložitve). Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica kot oškodovanka dokazala še svojo subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin, zaradi vložene zasebne tožbe in kazenskega postopka in je zato upravičena do odškodnine za pretrpljene duševne bolečine, zaradi posega v njene osebnostne pravice.

11. S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje ne soglaša. Ni namreč vsako ravnanje toženke, ki tožnico oziroma oškodovanko čustveno prizadene, že poseg v njeno čast in dobro ime, ki bi objektivno gledano lahko predstavljale žalitev oziroma poseg v njeno dobro ime in čast. Kriterij za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je določen v 179. členu OZ. Zanj sta bistvena dva elementa: intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Hkrati je treba paziti tudi na druge okoliščine primera, kamor spadajo narava kršitve ter osebnostne pravice, okoliščin v katerih je do kršitve navedene osebnostne pravice prišlo ter pomen kršene dobrine. Prisojena denarna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.1 Ustrezna denarna odškodnina, ki jo sodišče odmeri, namreč predstavlja zadoščenje in ne kazen.

12. Tožnica lahko obstoj in intenzivnost zatrjevanih duševnih bolečin, torej posega v čast in dobro ime kot del njene intimne sfere izkaže le z lastnim zaslišanjem. Gre za njen subjektivni občutek, ki ga ostali dokazi lahko le objektivizirajo (pisne izjave, zapisi iz ambulantnega kartona, predlagane priče)2. Za slednje ne zadoščajo zgolj trditve tožnice v tožbi. Tožnica se naroka, na katerega je bila vabljena k zaslišanju, ni udeležila, slednje pa pritožbeno niti ni sporno. S tem tožnica, višine škode, kot ene izmed temeljnih predpostavk odškodninskega zahtevka ni izkazala.

13. Tudi sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz samih potrdil oziroma ambulantnih izvidov, ki jih je predložila tožnica, ne izhaja takšna intenzivnost njenih duševnih bolečin, ki bi opravičevala odmero odškodnine. Iz ambulantnih izvidov namreč izhaja, da se tožnica počuti potrto, čeprav ni nič kriva, vendar se ni odločila za bolniško, saj meni da je zanjo bolje da hodi v službi, pri naslednjem pregledu čez dva meseca je poročala o dobrem počutju, da je urejena, spontana in zadovoljna. Naslednji trije ambulantni izvidi pa se nanašajo na njene težave z delodajalcem, saj je zaradi počene kosti v levem stopalu na bolniškem. Tako sodišče druge stopnje zaključuje, da že objektivno gledano stopnja bolečin pri tožnici ni tolikšna, da bi lahko šlo za pravno priznano škodo.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo še v preostalem delu, to je glede dosojene odškodnine v višini 1.400,00 EUR.

15. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Toženka je namreč z zahtevkom v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), in sicer 300 točk za odgovor na tožbo, v kateri so zajeti tudi stroški za posvet s stranko in pregled dokumentacije, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki sta se odvijala na isti dan, 50 točk za končno poročilo stranki, 2 % pavšal za materialne stroške in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 485,32 EUR.

16. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti še stroške pritožbenega postopka, in sicer za odgovor na pritožbo 375 točk, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR. Pavšala za materialne stroške toženka ni opredelila, zato ji ga sodišče druge stopnje ni priznalo. Tožnica je tako dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 424,50 EUR, kot izhaja iz sklepa sodišča druge stopnje (II. točka izreka).

1 VSL sodba II Cp 9849/2014 z dne 26. 11. 2014, VSL sodba I Cp 2392/2015 z dne 2. 12. 2015. 2 VSL sodba I Cp 550/2014 z dne 23. 4. 2014.