Jedro

Odločba, ki ni bila pravilno osebno vročena (v tujino - Bosno in Hercegovino - po diplomatski poti), ne more postati pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 6. 6. 2009 in št. ... z dne 8. 7. 2010, s katerima je tožena stranka odločila, da se na podlagi odločbe Območne enote N. št. ... z dne 5. 3. 2009 ugotavlja, da je dajatev, invalidska pokojnina, v obdobju od 21. 1. 2004 do 31. 7. 2008 tožniku preveč izplačana in je preplačilo nastalo v znesku 14.832,84 EUR. Tožena stranka je tudi odločila, da je neupravičeno izplačani znesek tožnik dolžan nakazati na transakcijski račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v roku 12 mesecev od prejema prvostopenjske odločbe, po poteku roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da stroški postopka niso nastali.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je med strankama nesporno, da je tožnik z odločbo št. ... z dne 22. 6. 1981 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od 16. 4. 1981 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Z odločbo št. ... z dne 5. 3. 2009 je Območna enota N. tožene stranke odločila, da se tožniku za obdobje od 21. 1. 2004 do 31. 7. 2008 ustavi izplačevanja invalidske pokojnine, od 1. 8. 2008 pa se pokojnina ponovno izplačuje. Sodišče je nepravilno, kar samo, zgolj s primerjanjem podpisov, zaključilo, da tožnik odločbe o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine ni prejel. Tožena stranka vztraja, da je podpis na povratnici za odločbo z dne 5. 3. 2009 tožnikov in pristen, poleg tega je na povratnici še podpis, ki morebiti pripada kateremu od družinskih članov skupnega gospodinjstva. Možno je, da je zanj podpisal povratnico tudi kakšen od družinskih polnoletnih članov. Po potrebi bi bilo potrebno postaviti izvedenca grafologa. Če ni mogoče ugotoviti, da podpis tožnika na povratnici ni dejansko njegov, tudi ni mogoče trditi, da odločba z dne 5. 3. 2009 ni postala pravnomočna. Nesporno dejstvo je, da se zoper navedeno odločbo tožnik ni pritožil. Če je odločba o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine pravnomočna, ni pomembno, ali je bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje v zvezi s statusom zavarovanca. S tem v zvezi so navedbe v 7. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe nepomembne, ker institut pravnomočnosti ne omogoča izpodbijanja dejanskega stanja z rednimi pravnimi sredstvi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka v postopkih uveljavljanja pravic in odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja po določbah 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št.109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) uporablja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. Po določbi petega odstavka 210. člena ZUP je potrebno odločbo stranki vročiti v izvirniku. Odločba, ki je bila stranki pravilno vročena, postane pravnomočna in sicer formalno, če zoper odločbo v 15 dnevnem roku ni bila vložena pritožba, tudi materialno pa, če je stranka z njo pridobila določene pravice oz. so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP).

V obravnavanem sporu je bistveno vprašanje, ali je bila tožniku odločba Območne enote N. z dne 5. 3. 2009 pravilno vročena. Za odločbe, od katerih vročitve začne teči rok, velja po prvem odstavku 87. člena ZUP obveznost osebne vročitve. To pravilo velja ne glede na dejstvo, da je potrebno odločbo vročiti v tujini in ne glede na dejstvo, da za vročanje in osebno vročanje v Bosni in Hercegovini lahko veljajo drugačna pravila, kot v RS. Za vročanje v tujini veljajo posebne določbe. Po četrtem odstavku 89. člena ZUP je treba stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku v tujini, ki v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca, ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, da naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oz. začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca. Tega tožena stranka ob izdaji in vročanju odločbe z dne 5. 3. 2009 ni odločila, kar pomeni kršitev pravil postopka. Na povratnici, priloženi k odločbi z dne 5. 3. 2009, je v rubriki „ime in priimek prejemnika“ sicer podpis „B.S.“, vendar je poleg še en ročni pripis, za katerega ni jasno, kaj predstavlja. Ob upoštevanju tožnikovih navedbah v tožbi in na naroku dne 23. 1. 2012, da omenjene odločbe ni prejel in glede na dvojni zapis imena prejemnika, pri čemer ni jasno ugotovljeno, kdo je dejansko podpisal povratnico in kaj pomeni dodatni podpis, bi, po prepričanju sodišča druge stopnje, tožena stranka morala ravnati po drugem odstavku 92. člena ZUP in vročitev opraviti po diplomatski poti. Pritožbenih navedb, da se identifikacija podpisa lahko ugotavlja le z izvedenskim mnenjem grafologa, ni mogoče upoštevati, ker toženka ni navedla opravičljivih razlogov, da tega dokaza ni predlagala do konca glavne obravnave (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Tožena stranka tudi ni dokazala, da je pri vročanju odločbe ravnala po določbah Konvencije o vročitvi sodnih in zunaj sodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 15. 11. 1965 (Zakon o ratifikaciji konvencije je objavljen v Uradnem listu RS, št. 76/2000, Mednarodne pogodbe, št. 19/2000; po obvestilu o začetku veljavnosti Mednarodnih pogodb je omenjena Konvencija za Republiko Slovenijo začela veljati 1. junija 2001 - objava v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/2001). Glede na navedena dejstva osebna vročitev odločbe z dne 5. 3. 2009 ni dokazana in je neutemeljena trditev, da je postala pravnomočna.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je bila odločitev o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine za obdobje od 21. 1. 2004 do 31. 7. 2008 nezakonita. Iz potrdila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Bosne in Hercegovine z dne 9. 7. 2008, priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je zavezanec za plačilo prispevkov Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (PiO Slovenija), torej tožena stranka. Iz listin, predloženih sodišču prve stopnje na naroku 23. 1. 2012 izhaja, da je bil tožnik v času od 21. 1. 2004 do 31. 7. 2008 vključen v prostovoljno zavarovanje pri nosilcu zdravstvenega zavarovanja v Bosni in Hercegovini, prispevek za zdravstveno zavarovanje pa si je, kot je navedel, plačeval, ker sicer ne bi mogel koristiti zdravstvenih storitev. To pomeni, da v obdobju od 21. 1. 2004 do 31. 7. 2008 ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po nobeni podlagi, kot jih določa ZPIZ-1 in zato tudi ni pravne podlage za ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine. Dokončna odločba o preplačilu in obveznosti vračila, ki temelji izključno na neizvršljivi odločbi o ustavitvi izplačila invalidske pokojnine, je nezakonita in jo je sodišče pravilno odpravilo.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.