Jedro

Sodišče je odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, saj je toženi stranki v plačilo naložilo manjši znesek, kot znaša tožbeni zahtevek, in v okviru tožbene podlage, ki jo je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 27.11.2007.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi I 1429/2006 z dne 19.4.2007 v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.329,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 183,36 EUR izvršilnih stroškov in 783,96 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu glede manjvrednosti opravljenega dela v znesku 2.356,18 EUR. Tožena stranka tožečo stranko ni pravočasno obvestila o napakah izvršenega dela. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z neizstavitvijo računa povzročil, da je tožena stranka grajala napake šele v obravnavanem postopku. Tožnik ni storil nobenega dejanja, da bi toženo stranko zavedel. Tožniku, kot strokovnemu izvajalcu, tudi ni bila znana nobena napaka izvršenega posla.

4. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da bi sodišče lahko odločilo samo o zahtevku na plačilo računa, št. 8/2/05 z dne 21.2.2005, ki se je glasil na znesek 3.049.614,93 SIT. Tožena stranka je na račun opravljenih del že plačala skupno znesek 4.044.000,00 SIT. Izstavljeni račun je plačan. Prisojeni zneske 4.329,20 EUR je prisojen mimo zahtevka tožnika. Tožnik računa za celotno storitev še ni izdelal. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo zahtevala delno plačilo računa, št. 8/2/05 z dne 21.2.2005 v znesku 1.549.614,93 SIT. Glede na ugovor tožene stranke, da je račun v celoti plačan, je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 27.11.2007 spremenila tožbene navedbe (ne pa tudi tožbenega predloga), da izterjevani znesek tožena stranka dolguje na podlagi končnega obračuna del, ki znaša po oceni izvedenca I. Č. 5.838.000,30 SIT, po oceni izvedenca P. pa 5.567.320,00 SIT. Takšno spremembo tožbene podlage je opredeliti kot spremembo tožbe, glede na to, da ni šlo samo za dopolnitev ali popravo posameznih navedb. Tožena stranka takšni spremembi tožbene podlage izrecno ni nasprotovala, je pa navedla, da je izvedenec P. vrednost vseh del ocenil v znesku 4.011.781,53 SIT. S tem se je tožena stranka spustila v pravdo (2. odst. 185. člena ZPP) kljub temu, da je nasprotovala izvedbi dokazov, ki jih je predlagal tožnik in da je vztrajala na trditvi, da je račun št. 8/2/05 z dne 21.2.2005 v celoti plačan. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo tožbenega zahtevka. Sodišče je odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, saj je toženi stranki v plačilo naložilo manjši znesek, kot znaša tožbeni zahtevek; in v okviru tožbene podlage, ki jo je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 27.11.2007. 7. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca D. Ž. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so napake opravljenega dela, ki so bile vidne na ogledu, posledica neustrezno izvedenih del s strani tožnika in da gre za očitne pomanjkljivosti. Tudi iz fotografij, ki se nahajajo v izvedeniškem mnenju, je možno razbrati, da gre za napake, ki tožniku niso mogle ostati neznane v času, ko je delo zaključil. Tožnik se zato ne more sklicevati, da je tožena stranka izgubila pravico do zmanjšanja plačila iz razloga, ker napak izvršenega posla ni grajala, ko se je vselila v hišo (636. člen Obligacijskega zakonika).

8. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbi je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje pritožbene stroške.