Jedro

O ekonomskem in s tem pravnem interesu za motenjsko varstvo ni mogoče govoriti v primerih, ko motilno ravnanje pomeni zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in le neznatno ovira izvrševanja tožnikove posesti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 295 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Dejansko ozadje zadeve

1.Tožnik je posestnik nepremičnine parc. št. ... k. o. X, ki v naravi predstavlja stavbo z dvoriščem, vrtom in parkiriščem in dovozom. V hiši tožnik prebiva s svojima sestrama A. A. in B. B., tam ima prijavljeno tudi stalno prebivališče, sicer pa že več let živi na Norveškem, kjer dela kot ... V času svoje odsotnosti stanje okrog hiše spremlja preko nameščenih varnostnih kamer. 24. 8. 2024 ob 16.29 uri sta na dvorišču pred dovozom v garažo poltovorno vozilo C parkirala dva moška (D. D. in njegov prijatelj) in peš nadaljevala svojo pot do sosednje parcele toženca, kjer sta obirala jabolka. Toženec je za obiranje jabolk zaprosil svojega prijatelja E. E., ki pa je zaradi pomanjkanja časa delo zaupal svojemu tastu D. D. Tožnik je premike na parceli zaznal prek varnostnih kamer in moška preko kamere z zvočnim signalom alarma pozval k umiku. Ker se na to nista odzvala, je poklical svojo sestro A. A., ki je moška tudi osebno pozvala, da se z nepremičnine odstranita.

Izpodbijana odločitev

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencu v bodoče prepoveduje posegati v posest tožnika na gornji nepremičnini na način, da toženec sam ali prek tretjih oseb moti posest tožnika z vožnjo po dovozu, parkiranjem na dvorišču in zadrževanjem na nepremičnini oziroma s podobnimi dejanji in da mu je toženec dolžan povrniti potrebne pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor nanjo

3.Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotkom, da presodi trditveno podlago o ponavljajočih motnjah, v vsakem primeru pa tožencu naloži povrnitev stroškov tožniku, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo in pregledalo posnetke na nosilcu elektronskih podatkov, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo z navedbo, da že izvedeni dokazi zadoščajo za vsebinsko odločitev v zadevi. S takšno pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov je prvostopenjsko sodišče napravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnik je v podkrepitev svoji trditveni podlagi podal dokazni predlog z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem prič A. A. in B. B., čemur sodišče ni sledilo in je s takšnim postopanjem kršilo načelo kontradiktornosti in načelo iskanja materialne resnice, prav tako je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Odločitvi sodišča prve stopnje očita protispisnost, saj iz videoposnetkov namreč ne izhaja, da bi se moška nemudoma umaknila z nepremičnine, temveč sta bila k umiku večkrat pozvana tako s strani tožnika kot s strani A. A. Zaključki sodišča, da je D. D. avtomobil umaknil nemudoma po opozorilu, so glede na video posnetke neustrezni in očitno pritislovni. Življenjsko nelogično tudi je, da bi obiralca sadja samovoljno parkirala na dvorišču ene od bližnjih domačij brez vprašanja stanovalcem za dovoljenje, čeprav nekaj metrov stran potekajo javne ceste, ki vodijo neposredno do sadovnjaka. Ni tako mogoče slediti zaključku sodišča, da sta obiralca nevedoč parkirala na tujem zemljišču, temveč kot možna ostane zgolj razlaga, da sta ravnala v prepričanju, da gre za posest toženca in da ju je ta napeljal k temu, da tam lahko parkirata in ju s tem zavestno usmeril na protipravno uporabo tuje posesti. Sodišče prve stopnje je sporno ravnanje tudi napačno opredelilo kot bagatelno, gre namreč za ponavljajoča motenja s strani toženca, kar ne ustreza pojmu bagatelnosti. Podobno motilno ravnanje toženca je bilo obravnavano že v postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 28/2022, kjer je toženec pri svojem zaslišanju celo izjavil, da namerava svoje dejanje ponoviti, kar je sedaj preko obiralcev jabolk tudi storil. Prav tako je v postopku pred istim sodiščem IV N 191/2022 izjavil, da ima kot soposestnik pravico parkirati na dvorišču obravnavane nepremičnine, kar kaže na to, da so toženčeva ravnanja usmerjena v vzpostavitev nove prakse parkiranja in v spremembo dosedanjega načina parkiranja. Do motenja posesti s strani toženca je torej prišlo že drugič, pri čemer je obseg motenja celo razširil z nedovoljene hoje po posesti do vožnje in parkiranja na dvorišču. Če nadaljnja motenja tožencu ne bodo prepovedana, bo ta s takšnimi in podobnimi ravnanji lahko neomejeno nadaljeval in se vsakič znova skliceval na domnevno enkratno neznatnost, brez posledic, kar pa seveda ne sme biti dopustno.

4.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sodišče prve stopnje v pritožbi očitanih kršitev ni storilo. Ključni in najbolj objektivni dokazi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje, so bili videoposnetki, ki jih je predložil sam tožnik. Iz teh je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da ravnanja, ki jih tožnik neutemeljeno imenuje motenje posesti, niso trajala več kot 15 minut, in sicer od 16.40 do 16.54 ure. V pritožbi tožnik niti ne trdi, da bi motenje trajalo pred ali po tej uri, zato ni bilo nobene potrebe po zaslišanju tožnika in A. A. Neutemeljene so tudi trditve tožnika, da ni šlo za neznatno spremembo posestnega stanja. Potrebe po parkiranju takrat tožnik ni imel, saj je bil na Norveškem, prav tako takšne potrebe ni imela njegova sestra A. A. ali kdorkoli drug. Nekaj minutno parkiranje tako nikomur ni oteževalo dostopa. Poudarja, da on motenja posesti ni naročil, naročil je le obiranje jabolk v sadovnjaku, ki je njegova last. Obravnavano ravnanje ne upravičuje sodnega varstva. Tožnikova tožba je šikanozna in pomeni zlorabo procesnih pravic.

Odločitev pritožbenega sodišča

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožnik s tožbo uveljavlja varstvo pred toženčevim motenjem posesti. S posestnim varstvom se preprečuje samovoljna poseganja v posest drugega in se ohranja dotedanji način uporabe stvari. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in 426. člen ZPP). Sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, če ugotovi, (a) da je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, (b) da je bila njegova posest motena, (c) da je bil toženec tisti, ki je motil posest in (da) da je bilo motenje samovoljno in protipravno. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Tožnik pa sodnega varstva ne more zahtevati, kadar zatrjevano motilno ravnanje pomeni le nebistveno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena in le neznatno ovira izvrševanja tožnikove posesti.

7.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na naslednje ugotovitve:

-da ima tožnik kljub temu, da že leta živi na Norveškem, nepremičnino ves čas možnost uporabljati in ima torej nad njo dejansko oblast, zato je njegova aktivna legitimacija za posestno varstvo podana;

-da je podana tudi pasivna legitimacija toženca, saj je on tisti, ki je zatrjevano motilno dejanje - obiranje jabolk naročil, ga odobril oziroma je bilo to opravljeno v njegovo korist;

-da motilni poseg D. D. in njegovega pomočnika ne zadošča kriterijem za dopustno sodno varstvo posesti, saj tožniku posesti nista odvzela niti ga nista odločilno vznemirjala pri izvajanju njegovih posestnih upravičenj, zato je njuno dejanje opredelilo kot neznatno oziroma bagatelno, ki na tožnika ni imelo niti ekonomskega niti pravnega učinka.

O procesnih kršitvah

8.Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede (213. člen ZPP). Neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pravica stranke ni absolutna oziroma neomejena, po drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi se naj izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena.

9.Sodišče tako lahko zavrne dokazne predloge, če tako določa zakon ali če ima za to druge sprejemljive razloge. Ti so podani, če je predlagani dokaz pridobljen na nedovoljen način; če gre za dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna; če dokaz na prvi pogled ni sposoben dokazati dokazne teme (neprimeren dokaz); ali tudi če bi potrdil trditev stranke, ne bi privedel do zanja ugodne odločitve (nepotreben dokaz). Dokaz je tako mogoče zavrniti kot nepotreben, če bi se z njim dokazovalo sporno dejstvo, ki ga sodišče že brez njegove izvedbe šteje za dokazano. Za tak primer je šlo v konkretni zadevi pri zaslišanju priče B. B., ki je bila predlagana za ugotavljanje dejstev zadnje mirne posesti. Prav tako sodišče utemeljeno ni izvedlo predlaganih zaslišanj tožnika ter priče A. A. Tožnik je svoje zaslišanje predlagal za potrditev, da gre za ponavljajoča motenja. Ker pa že na podlagi samih njegovih navedb ni mogoče govoriti o ponavljajočem motilnem ravnanju, ki bi izključevalo bagatelnost, izvedba tega dokaza za odločitev v tej zadevi ni bila pravno odločilna. Enako velja tudi za njegovo zaslišanje in zaslišanje A. A. glede trajanja in poteka motenja. Sodišče se je o tem prepričalo na podlagi avdio-videoposnetkov celotnega življenjskega primera. Prek nevtralne, objektivne filmske dokumentacije je torej dejansko stanje spoznalo na način, najbližji neposredni zaznavi dogajanja. Odveč bi bilo zato "zaradi jasnosti zadeve" zaslišati osebe, ki so na posnetkih oziroma so jih celo same posnele; te bi lahko dale le svoje subjektivno videnje dogodkov, ki jih je imelo sodišče pred seboj v čisti, nereproducirani obliki. Izvedeni dokazi so torej zadoščali za odločitev in v pritožbi očitanih procesnih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo.

10.Protispisnost je absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče zagreši takrat, kadar je v sodni odločbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je vsebino videoposnetkov povzelo v zapisnik na naroku z dne 2. 9. 2025, kjer sta pravdni stranki soglašali, da je pisni povzetek predvajanjih posnetkov dovolj natančen. Takšnega je sodišče povzelo tudi v 10. točko obrazložitve sklepa. Protispisnost je napaka povsem tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa med tem, kaj izhaja iz dokaza, in tem, kaj je o tem dokazu v izpodbijani odločbi navedeno, pri katerem se sodišče vrednostno ne opredeljuje. Te kršitve tako ni, če sodišče vsebino dokazov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. In to pravzaprav sodišču prve stopnje z navedbami, da je na podlagi videoposnetkov napravilo drugačen oziroma neustrezen sklep, očita pritožnik. Zato ne gre za protispisnost.

Pravilna uporaba materialnega prava

11.Posestno varstvo je namenjeno preprečevanju samovoljnega poseganja v dosedanji način izvrševanja posesti. Zato tudi ekonomski interes načeloma obstaja vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. O ekonomskem in s tem pravnem interesu za motenjsko varstvo ni mogoče govoriti v primerih, ko motilno ravnanje pomeni zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in le neznatno ovira izvrševanja tožnikove posesti.

12.Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega, da ugotovljeno dejanje ni bilo takšno motilno dejanje, ki bi upravičevalo posestno varstvo. Kratkotrajno parkiranje D. D. in njegovega pomočnika na dvorišču hiše v posesti tožnika in njuno nekajkratno prečkanje parcele od sadovnjaka toženca do vozila, kamor sta spravljala obrana jabolka, ni sprememba načina izvrševanja posesti oziroma otežitev izvajanja tožnikove posesti takšne mere oziroma intenzivnosti, ki bi zahtevala sodno varstvo posesti. Pri tem za oceno kratkotrajnosti ni bistveno, ali je samo dogajanje trajalo res zgolj 15 minut ali nekaj minut več. Prav tako za presojo neznatnosti v konkretnem primeru ni pomembno, da se obiralca jabolk s posesti nista umaknila takoj ob prvem alarmu in zvočnem pozivu tožnika preko video nadzornega sistema, ampak šele, ko jima je A. A. podrobneje razložila situacijo in medsebojne odnose s tožencem. Pravno pomembno je le, da je šlo za enkratno dejanje, katerega intenziteta posega v posest ni bila takšna, da bi tožnika kot posestnika, ki ga takrat niti ni bilo Sloveniji, pri njegovi mirni posesti nepremičnine znatneje (otipljivo) vznemirjala. Pritrditi tudi ni mogoče stališču pritožnika, da je neznatnost izključena, ker gre za ponavljajoča dejanja. D. D. dejanje motenja, ki ga tožnik še očita tožencu, je bilo storjeno 16. 2. 2022, torej več let pred obravnavanim motenjem, in tudi tisto je bilo v sodnem postopku prepoznano za neznatno. Kljub zatrjevanim grožnjam, ki naj bi jih izrekel toženec, ta očitno dejanj (zaenkrat) ne ponavlja.

Sklepno

7.Tožbeni zahtevek je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zavrnjen. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

8.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje pritožbene stroške, tožencu pa mora povrniti odvetniške stroške za vložitev odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT), 20 točk za končno poročilo stranki (kratki dopis po 4. točki tar. št. 43 OT), materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), skupaj torej 295 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 8 dneh od prejema tega sklepa (313. člen v zvezi s 428. členom ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1V skladu z 11. členom ZPP predstavlja zlorabo procesnih pravic uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Predpostavka tega pravnega standarda je dolozno ravnanje, torej takšno subjektivno ravnanje enega od udeležencev postopka, ki pomeni uveljavljanje oziroma izvrševanje sodnega varstva z izključnim ali vsaj pretežnim namenom škodovati drugi stranki oziroma namensko (voljno) ravnati v nasprotju z omenjenimi etičnimi načeli oziroma vrednotami. Obravnavni konkretni primer, čeprav toženec v odgovoru na pritožbo meni drugače, ni takšen.

2Posest kot dejanska oblast nad stvarjo se lahko izvaja na različne načine. Ni treba, da je oseba trajno v neposrednem fizičnem stiku s stvarjo, da bi ji pravo priznavalo položaj posestnika. Predvsem je to odvisno od vrste stvari kot objekta posesti. Posest neke nepremičnine se lahko izvaja tudi na daljavo, pomembno je, da je bila posest pridobljena (dejanje pridobitve, t. i. aprehenzijski akt) in da je posestnik vseskozi v položaju, da jo lahko izvaja. Bistveno pa je, da je posest le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki ustreza tem merilom: (1) vidnost navzven, (2) trajnost, (3) izključujočnost in (4) dostopnost stvari posestniku.

3Judikat VSRS Sklep II Ips 59/2024 z dne 7. 2. 2025 in v njem navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in odločbe VSRS.

4Npr. če gre za nesubstanciran ali prepozen dokazni predlog, neizpodbojno domnevo ali če je sodišče vezano na ugotovitve iz druge (kazenske) sodbe.

5Judikata VSL Sklep I Cp 1366/2018 z dne 7. 11. 2018 in VSL Sklep I Cp 540/2020 z dne 24. 6. 2020.

6Da bi trajalo bistveno več, tožnik ne zatrjuje.

7Judikat VSL Sklep II Cp 1533/2025 z dne 9. 10. 2025, na katerega se sklicuje pritožba in v katerem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene očitke o neznatnosti motenja, se je nanašal na preprečitev dostopa do toplotne postaje za namen spremljanja porabe, nadzora in pravilnosti delovanja ogrevanja in zaznave ter odprave morebitnih napak. Z vidika pomena posega v posest zadeva ni primerljiva z obravnavano.

8Pravno priznano je sicer lahko tudi verbalno motenje posesti, vendar le v primerih, ko zaradi resnih groženj motilca posestnik opusti izvrševanje posesti, česar pa tožnik ne zatrjuje; tako VSL sklep II Cp 1694/2004 z dne 6. 10. 2004.

9Vrednost odvetniške točke je 0,6 EUR (13. člen OT).