Jedro

Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost po določbah ZOR in ustave, ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v postopku upravnega spora odpravljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki tožniku solidarno odškodninsko odgovorni za škodo, ki mu je nastala zaradi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št... z dne 18.11.1993, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka je vložila pritožbo, kateri je sodišče druge stopnje ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi glede druge tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve razveljavilo in zoper njo tožbo zavrglo, v preostalem delu pa sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek proti toženi stranki Republiki Sloveniji zaradi plačila zneska 14,831.506,90 SIT zavrnilo.

Tožeča stranka proti odločitvi sodišča druge stopnje vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje, ali pa njeno spremembo - očitno z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Zavrženje tožbe proti toženi stranki Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije pomeni "absolutno kršitev postopka". Z vmesno sodbo z dne 22.5.1996 je namreč sodišče prve stopnje Ministrstvu za notranje zadeve podelilo lastnost pravdne stranke, sodišče druge stopnje pa te odločitve ni spremenilo. Sicer pa revident opozarja na izpovedbe obeh uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve, iz katerih sledi, da je ta tožena stranka v nasprotju z določili Zakona o upravnem postopku sprejela odločitev, da je tožnik nelojalen državljan in zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V razlogih izpodbijane sodbe je izrecno navedeno, da je Ministrstvo za notranje zadeve zavestno storilo določene procesne kršitve. Čeprav je ravnalo v skladu z dotedanjo prakso, je dejanje storilo iz hude malomarnosti. Prav huda malomarnost v ravnanju tožene stranke kaže na zlorabo njene diskrecijske pravice. Država mora pri uveljavitvi svojih pristojnosti ravnati pošteno in strokovno, ne pa na podlagi trenutnih političnih interesov in po intuiciji. Delo uslužbencev tožene stranke je podvrženo načelu poostrene krivdne odgovornosti. Po stališču revidenta je zaradi zlorabe diskrecijske pravice tožena stranka (obe toženki) tožniku odgovorna za nastalo škodo.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Na takšno kršitev je treba paziti ves čas postopka (82. člen ZPP), celo na revizijski stopnji (uradni preizkus po določbi 386. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da Ministrstvo za notranje zadeve kot upravni organ Republike Slovenije ni pravna oseba v skladu z določbo 1. odstavka 77. člena ZPP. Te lastnosti mu tudi ne daje noben poseben predpis (2. odstavek 77. člena ZPP). Uporaba določbe 3. odstavka navedenega člena ne prihaja v poštev: Ministrstvo za notranje zadeve je organ države RS, to pa zakonito zastopa Državno pravobranilstvo RS (v času postopanja na nižjih stopnjah še Javno pravobranilstvo RS). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka v navedenem obsegu torej ni. Drugih kršitev postopka, ki bi mogle biti absolutne narave, ali ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, storjene pa bi bile v postopku pred sodiščem druge stopnje, revizija ne navaja.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih - 172. člen) o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Najti jo je mogoče tudi v splošni ustavni določbi, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo opravlja (26. člen ustave). Vendar pa morajo za odškodninsko odgovornost biti izpolnjeni vsi trije elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode (o katere obstoju niti ni posebnih ugovorov) tudi protipravnost in vzročna zveza med ravnanjem organa ali odgovorne osebe in njenim nastankom. Prav na področju ugotavljanja protipravnosti in vzročne zveze (predvsem pravnorelevantnega vzroka za poškodovanje) pa ugotovljena dejanska podlaga ne dopušča sklepanja o obstoju civilnega delikta in odgovornosti tožene stranke zanj. Nepravilnost in nezakonitost dela upravnega organa tožeča stranka vidi v prekoračitvi diskrecijske pravice, ki jo ta organ ima, ko odloča o prošnji za sprejem v državljanstvo (10., 28. in 40. člen Zakona o državljanstvu - Uradni list RS, št. 1/91-13/94) po določbah ZUP (Zakona o upravnem postopku). Odločanje v okviru diskrecijske pravice ne opravičuje samovolje in neargumentiranega arbitriranja državnega organa v škodo tretjega, ki od države skuša pridobiti priznanje pravice, za katero misli, da mu gre. To pomeni prekoračitev pooblastil, nezakonitost in s tem protipravnost. Prav to tožnik v tej pravdi dokazuje. Vendar pa dejanske ugotovitve takega pravnega sklepanja ne omogočajo. Upravni organ, ki je odločal o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS, je prošnjo zavrnil, ne da bi razložil, zakaj je to storil. Svoje odločitve ni obrazložil, zaradi česar je ta procesna kršitev v postopku v upravnem sporu povzročila njeno odpravo. Ugotovljeno je, da je v specifični situaciji po osamosvojitvi RS prva odločitev bila sprejeta kolegijsko in ob upoštevanju dejstev iz uradnih zaznamkov pooblaščenih oseb iz časov osamosvojitvene vojne, torej v prepričanju o njeni materialnopravni pravilnosti. Ponovljeni postopek vsebine teh uradnih zaznamkov ni demantiral. Upravni organ, ki je odločal o državljanstvu, je tudi tokrat upošteval v bistvu enako dejansko stanje, vendar je diskrecijsko pravico uporabil tako, da je prošnji za sprejem v državljanstvo ugodil. Izpodbijana sodba ima tako prav, da ravnanje upravnih uslužbencev tožene stranke ni bilo niti samovoljno, niti ni v njem mogoče najti elementov hude malomarnosti. Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost po citiranih določbah ZOR in ustave, ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v postopku upravnega spora odpravljena. Izpodbijana sodba v tem okviru sicer uporablja formulacijo, da so bile pri upravnem organu tožene stranke "zavestno storjene določene procesne kršitve". Očitno pa gre le za neadekvaten zapis, ki je vsebinsko demantiran z nadaljnjimi ugotovitvami, slonečimi na izpovedbah prič D. in P., da je bila zavrnilna odločba "izdana v prepričanju, da je pravno pravilna in da z njo ni prekršena nobena tožnikova z ustavo ali zakonom zagotovljena pravica". Sodišče druge stopnje je torej pravilno izhajalo iz narave dela upravnega organa, ki je tedaj odločal o sprejemih v državljanstvo RS.

V tem okviru ima pomembno težo ugotovitev, da procesno napačna odločitev upravnega organa ni posegla v nobeno od tožnikovih z ustavo varovanih pravic. Pravica, za katero je zaprosil, mu ni bila podeljena. Pravno relevantna vzročna zveza med izdajo negativne odločbe upravnega organa tožene stranke in izgubo tožnikove zaposlitve, ker ni postal državljan RS, bi bila podana le tedaj, če bi zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo bila posledica samovoljnega ravnanja upravnega organa. Ker temu ni tako, obvelja ugotovitev, da je zaposlitev in reden vir dohodkov izgubil zato, ker je bil tujec.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).