Jedro

Objektivno odgovorna oseba se res lahko v celoti razbremeni svoje odškodninske odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga objektivno ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti ali jih odstraniti. Vendar objektivno odgovorna oseba kljub zahtevani skrajni skrbnosti ni dolžna računati s samovoljnim ali docela nerazumnim ravnanjem samega oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 45.999,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2012 dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbe zaradi protislovnih in nejasnih razlogov ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni navedlo, na kakšni podlagi je zaključilo, da oškodovanec A. A. ni slišal tožnikovega navodila. Prav tako ni pojasnilo, kako naj bi se tožnik prepričal, da je A. A. slišal navodilo, in kako naj bi poskrbel, da bi se navodilo uresničilo. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II DoR 115/2010 z dne 28.10.2010 ocenilo, da je vprašljiva predvidljivost in preprečljivost oškodovančevega ravnanja in nastanka škode. Tožnikova revizija bi bila torej gotovo uspešna, potrjena bi bila prva sodba in tožnik bi v pravdi zmagal. Tožnikovo navodilo je bilo preprosto in oškodovanec ga je bil sposoben razumeti. Ravnanje oškodovanca, ki je v nasprotju z navodilom in iz objestnosti prežagal tram ter si s tem povzročil škodo, je bilo za tožnika nepredvidljivo in tudi nepreprečljivo. Sodišče svoje ocene, da je bilo tožnikovo navodilo dvoumno, ni obrazložilo, s čimer je bila kršena tožnikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ker bi moral tožnik v pravdi uspeti, je napačen tudi stroškovni izrek.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Čeprav je revizijsko sodišče po tožnikovem predlogu dopustilo revizijo v zvezi z vprašanjem predvidljivosti in preprečljivosti oškodovančevega ravnanja ter s tem povezanim vprašanjem popolne ali delne oprostitve tožnikove odškodninske odgovornosti, to še ne pomeni, da bi tožnik z revizijo zagotovo uspel, kot si zmotno razlaga pritožba. Res pa bi za odgovor na hipotetično vprašanje, kakšen bi bil izid revizijskega postopka, če tožnikova takratna pooblaščenka ne bi zamudila roka za vložitev revizije, sodišče prve stopnje moralo analizirati tožnikove revizijske navedbe v zvezi z revizijsko dopuščenim vprašanjem in razloge drugostopenjske sodbe, zoper katero je bila vložena revizija, nato pa svoje ugotovitve primerjati z ustaljenim stališčem sodne prakse, ki se je izoblikovalo ob uporabi določb drugega in tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma vsebinsko enakih določb drugega in tretjega odstavka 153. člena zdaj veljavnega Obligacijskega zakonika. Ta presoja je v izpodbijani sodbi povsem izostala, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo dejanskim in pravnim razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo drugostopenjsko sodišče(1) v pravdi med tožnikom in oškodovancem A. A. Ni pa se obrazloženo opredelilo do tožnikove trditve, da ta odločitev odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča, niti do trditve, da je bilo ravnanje oškodovanca, ki ni hotel upoštevati tožnikovih navodil, tako objestno, da je bilo za tožnika nepričakovano in nepreprečljivo.

7. Po navedenem je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo svojo novo odločitev skrbneje obrazložiti v nakazani smeri. Pri tem bo moralo upoštevati, da se objektivno odgovorna oseba res lahko v celoti razbremeni svoje odškodninske odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga objektivno ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti ali jih odstraniti; vendar objektivno odgovorna oseba kljub zahtevani skrajni skrbnosti ni dolžna računati s samovoljnim ali docela nerazumnim ravnanjem samega oškodovanca.(2)

8. Odločitev o razveljavitvi sodbe vključuje tudi stroške prvostopenjskega postopka. Ker je pravica do njihovega povračila (enako velja za pritožbene stroške) odvisna od končnega izida pravde, je sodišče druge stopnje v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o vseh stroških postopka pridržalo sodišču prve stopnje.

Op. št. (1): Višje sodišče v Celju, vmesna sodba, sodba in sklep Cp 766/2009 z dne 14.1.2010 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 65/2010 z dne 4.5.2009. Op. št. (2): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 282/2013 z dne 4.6.2015.