Jedro

Če oseba, ki ji je bilo izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, v sodnem oziroma poslovnem registru ni več registrirana za opravljanje dejavnosti vročanja ali ni več izvršitelj ali detektiv, ji dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja preneha veljati z dnem izbrisa iz sodnega oziroma poslovnega registra, evidence izvršiteljev ali evidence detektivov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 16. člena Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) ugotovilo, da je tožniku 6. 3. 2012 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, št. 165-09-66/00 z dne 28. 6. 2000 in da se z dnem izdaje te odločbe tožnik izbriše iz registra pooblaščenih vročevalcev (točki 1 in 2 izreka). Tožniku je naložila, da mora v roku 15 dni od vročitve te odločbe toženki predati vse izkaznice, ki so bile izdane osebam, ki so pri tožniku opravljale vročanje, ter evidenco, ki jo je tožnik vodil v skladu z 8. členom Pravilnika in evidenco, ki jo je vodil na podlagi Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje (točka 3 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo tožniku na podlagi 132. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in četrtega odstavka 3. člena takrat veljavnega Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje) kot izvršitelju izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, št. 165-09-66/00 z dne 28. 6. 2000. Iz Evidence izvršiteljev, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje pa je izhajalo, da je bil tožnik izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v Kočevju in je izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti vročanja. Z dnem izdaje predhodno citiranega dovoljenja je bil tožnik vpisan v register pooblaščenih vročevalcev. Z odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012 (v nadaljevanju tudi odločba o razrešitvi tožnika) pa je bil 6. 3. 2016 razrešen kot izvršitelj in izbrisan iz Evidence izvršiteljev. Pravno podlago predstavljata drugi in tretji odstavek 16. člena Pravilnika. Toženka z izpodbijano odločbo ugotavlja, da tožnik ni več izvršitelj in da mu je z 6. 3. 2012 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, zato se z dnem izdaje te odločbe (9. 11. 2016) izbriše iz registra pooblaščenih vročevalcev. V skladu s tretjim odstavkom 16. člena Pravilnika mora tožnik v roku 15 dni od vročitve izpodbijane odločbe toženki predati vse izkaznice, ki so bile izdane osebam, ki so pri tožniku opravljale vročanje, ter evidenco, ki jo je tožnik vodil v skladu z 8. členom Pravilnika in evidenco, ki jo je vodil na podlagi Pravilnika.

2. Tožnik ugotovitveno odločbo toženke izpodbija s tožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je nezakonita, ker temelji na odločbi Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012 o razrešitvi tožnika, ki je tožnik nikoli ni prejel in je nična. V upravnem postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke in varstvo pravic stranke. Tožnik z uvedbo postopka o odvzemu dovoljenja ni bil seznanjen. Razrešitev tožnika z nično odločbo predstavlja kršitev tretjega odstavka 49. člena in prvega odstavka 50. člena Ustave RS. Tožniku se očita obsodba, ki pa ne bi smela pripeljati do razrešitve tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, katero nedopustno ravnanje se tožniku očita, prav tako pa tudi niso navedeni dokazi, ki so narekovali odločitev. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1381/2007-9 z dne 12. 9. 2007. Zaradi socialne ogroženosti tožnik sodišču predlaga, da ga oprosti plačila sodne takse, saj je v postopku osebnega stečaja od 24. 9. 2015 dalje (St 6395/2015) in je nezaposlen od 6. 3. 2012 dalje. Prosi tudi za prednostno obravnavo zadeve. Sodišču predlaga, da odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-1325/2016/6 z dne 9. 11. 2016 kot nično in nezakonito odpravi. V povezavi z ničnostjo odločbe o razrešitvi tožnika pa naj sodišče tožbi ugodi, ker je po 37. členu ZUS-1 ugotovilo, da je odločba Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/200/185 z dne 16. 2. 2012 nična in se kot nezakonita odpravi, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka upravnega spora, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Kot podlago za izpodbijano ugotovitveno odločbo navaja drugi odstavek 16. člena Pravilnika. Preden upravni organ izda odločbo o prenehanju veljavnosti dovoljenja za opravljanje dejavnosti vročanja in posledično izbriše pooblaščenega vročevalca iz registra pooblaščenih vročevalcev, v primeru izvršiteljev ugotovi, da pooblaščeni vročevalec ni več izvršitelj in je bil izbrisan iz Evidence izvršiteljev. Dejanskega stanja v zvezi z razrešitvijo izvršitelja upravni organ ponovno ne ugotavlja, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do posega v pravnomočno odločbo o razrešitvi. Toženka je z izpodbijano odločbo zgolj ugotovila, da je dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, št. 165-09-66/00 z dne 28. 6. 2000, izdano na podlagi tedaj veljavnega četrtega odstavka 3. člena Pravilnika, prenehalo 6. 3. 2012. Z odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012 je bil tožnik 6. 3. 2012 dokončno oz. 13. 9. 2012 pravnomočno razrešen kot izvršitelj in izbrisan iz Evidence izvršiteljev. Toženka je z vpogledom v Evidenco izvršiteljev in v Evidenco razrešenih izvršiteljev ugotovila, da tožnik ni več izvršitelj od 6. 3. 2012 dalje, ko je bil dokončno razrešen kot izvršitelj in izbrisan iz Evidence izvršiteljev, prenehalo pa mu je tudi dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja in ga je zato toženka izbrisala iz registra pooblaščenih vročevalcev. Neutemeljen je tožnikov ugovor kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopka (v nadaljevanju ZUP), načela materialne resnice iz 8. člena ZUP ter načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Gre namreč za izjemo v primeru skrajšanega ugotovitvenega postopka po tretjem odstavku 9. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Edino relevantno dejstvo, ki ga je toženka v predmetni zadevi morala ugotoviti je bilo, da tožnik ni več izvršitelj in da je bil izbrisan iz Evidence izvršiteljev, kar je nesporno ugotovila z vpogledom v Evidenco izvršiteljev in v Evidenco razrešenih izvršiteljev. Glede ugovora o kršitvi tožnikovih ustavnih pravic iz tretjega odstavka 49. člena in 50. člena Ustave RS, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi pa toženka meni, da do kršitve navedenih ustavnih pravic tožnika ni prišlo. V zadevi so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Navaja razloge za zavrnitev kršitve tožnikovih ustavnih pravic iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS. V zvezi s tožnikovimi očitki, da izpodbijana odločba temelji na nezakoniti, nični in nepravnomočni odločbi Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012 o tožnikovi razrešitvi toženka navaja, da je slednja postala pravnomočna 13. 9. 2012, saj je Upravno sodišče RS s sodbo I U 435/2012-18 z dne 13. 9. 2012 zavrnilo tožnikov tožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo X Ips 12/2013 z dne 2.4. 2013 zavrnilo tudi tožnikovo revizijo. Ministrstvo za pravosodje je z odločbo, št. 705-142/2012/176 z dne 2. 4. 2013 zavrnilo tudi tožnikov predlog, da izreče odločbo o njegovi razrešitvi za nično, kar je 4. 12. 2013 potrdilo Upravno sodišče RS sodbo I U 853/23013. 4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na njene razloge in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

6. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je z izpodbijano odločbo toženka pravilno in zakonito ugotovila, da je tožniku 6. 3. 2012 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, št. 165-09-66/00 z dne 28. 6. 2000 in da se z dnem izdaje te odločbe (9. 11. 2016) izbriše iz registra pooblaščenih vročevalcev. Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tožnik z odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012 razrešen 6. 3. 2012 kot izvršitelj in izbrisan iz Evidence izvršiteljev. Predhodno navedena odločba je postala pravnomočna 13. 9. 2012, ko je Upravni sodišče RS s sodbo I U 435/2012-18 z dne 13. 9. 2012 tožnikovo tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo X Ips 12/2013 z dne 2.4. 2013 zavrnilo tudi tožnikovo revizijo. V obravnavani zadevi je predmet tožnikovega izpodbijanja ugotovitvena odločba Ministrstva za pravosodje, izdana 9. 11. 2016, s katero je upravni organ zgolj ugotovil dejstvo, da je tožniku 6. 3. 2012 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, št. 165-09-66/00 z dne 28. 6. 2000 in da se z dnem izdaje te odločbe (9. 11. 2016) izbriše iz registra pooblaščenih vročevalcev.

7. Pravna podlaga za predhodno navedeno ugotovitev je drugi odstavek 16. člena Pravilnika, na podlagi katerega v primeru, če oseba, ki ji je bilo izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, v sodnem oziroma poslovnem registru ni več registrirana za opravljanje dejavnosti vročanja ali ni več izvršitelj ali detektiv, ji dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja preneha veljati z dnem izbrisa iz sodnega oziroma poslovnega registra, evidence izvršiteljev ali evidence detektivov. Minister izda ugotovitveno odločbo o prenehanju veljavnosti dovoljenja za opravljanje dejavnosti vročanja. Skladno s 3 alinejo prvega odstavka 19. člena Pravilnika pa se pooblaščeni vročevalec z dnem izdaje ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti dovoljenja za opravljanje dejavnosti vročanja izbriše iz registra vročevalcev. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je tožniku dovoljenje za opravljan je dejavnosti vročanja, št. 165-09-66/00 izdanega dne 28. 6. 2000 prenehalo veljati 6. 3. 2012. Z odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012, pravnomočno z dne 13. 9. 2012 je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vreden javnega zaupanja in da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja, zato je bil z dnem dokončnosti te določbe razrešen kot izvršitelj. Posledično je toženka na podlagi drugega odstavka 16. člena Pravilnika izdala izpodbijano ugotovitveno odločbo, saj je z vpogledom v Evidenco izvršiteljev in Evidenco razrešenih izvršiteljev ugotovila, da tožnik od 6. 3. 2012 dalje ni več izvršitelj, ker mu je dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja prenehalo in je bil izbrisan iz predhodno navedenih evidenc.

8. Tožnik v tožbi pavšalno ugovarja, da odločba Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012 o njegovi razrešitvi ni pravnomočna, da je nična in da je nikoli ni prejel. Posledično pa je po tožnikovem mnenju nična tudi izpodbijana ugotovitvena odločba, ki temelji na predhodno navedeni odločbi o razrešitvi tožnika. Po presoji sodišča tožnikov pavšalni ugovor ni z ničemer utemeljen, sodišča pa tudi sicer ni našlo v obravnavanih zadevi razlogov za izrek ničnosti izpodbijane odločbe. Navedena odločba je postala pravnomočna 13. 9. 2012 ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 435/2012-18 z dne 13. 9. 2012 zavrnilo tožnikov tožbo. Dejstvo, da je tožnik vložil tožbo zoper odločbo o razrešitvi, ki jo je Upravno sodišče RS obravnavalo in jo kot neutemeljeno zavrnilo pa izkazuje, da je tožnik vložil tožbo pravočasno, torej je bil z navedeno odločbo nedvomno seznanjen in je tako po presoji sodišča povsem neutemeljen tožbeni ugovor, da odločbe o razrešitvi nikoli ni prejel. O tožnikovem ugovoru o ničnosti odločbe Ministrstva za pravosodje, št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012, pravnomočni 13. 9. 2012, pa se sodišče ne more opredeliti, saj je slednja že pravnomočna in je sodišče o tem že razsodilo (res iudicata).

9. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožnikov ugovor o kršitvi določb postopka, ker dokazni postopek ni bil pravilno izveden in ker tožnik ni imel možnosti, da se v zadevi izjasni. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, je v obravnavani zadevi relevantno zgolj dejstvo, da tožnik ni več izvršitelj in da je bil izbrisan iz Evidence izvršiteljev, kar je toženka nesporno ugotovila z vpogledom v Evidenco izvršiteljev in v Evidenco izbrisanih izvršiteljev. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja tako tudi po mnenju sodišča zaslišanje tožnika ni bilo potrebno, saj v ničemer ne bi moglo vplivati na ugotovitve iz izpodbijane odločbe. Tudi po mnenju sodišča so bili v danem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek v skladu s točko 2 prvega odstavka 144. člena ZUP, po kateri lahko organ po skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in za to ni potrebno posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Izpodbijana odločba je bila po mnenju sodišča izdana na podlagi uradno preverljivih dejstev. Po povedanem očitana kršitev postopka v predmetni zadevi po presoji sodišča ni podana.

10. Na pravilnost izpodbijane ugotovitvene odločbe ne more vplivati tožnikov ugovor o kršitvi tretjega odstavka 49. člena (svoboda dela) in prvega odstavka 50. člena (pravica do socialne varnosti) Ustave RS. V danem primeru gre za ugotovitveno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kjer je relevantno zgolj dejstvo, ali so v zadevi podani zakonsko določeni pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek iz 144. člena ZUP. Sodišče se glede navedenih kršitev tožnikovih ustavnih pravic strinja z argumenti toženke iz odgovora na tožbo.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo očitanih nepravilnosti, kakor tudi ne nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.