Jedro

Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).

Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.

Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) zavrglo. V točki II izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti pravdne stroške v znesku 1.034,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ponovno se sklicuje na prijavo terjatve v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru St 812/2013, iz katere izhaja, da je terjatev primarno prijavila kot strošek stečajnega postopka, šele podrejeno pa kot navadno terjatev. To je morala storiti za primer, če bi bilo v tem, ali v kakšnem drugem postopku ugotovljeno, da terjatev ne izvira iz vzajemno dvostransko neizpolnjene pogodbe. Upravitelj je terjatev priznal kot navadno, o primarno prijavljeni terjatvi kot strošku postopka pa se ni izrekel iz razloga, ker terjatve, ki ima pravno naravo stroškov stečajnega postopka ni treba prijaviti. Ker njena terjatev, prijavljena kot navadna, ni bila prerekana, tožnica tudi ni bila napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve. Sklepu o preizkusu terjatev tako ni mogoče očitati nezakonitosti, pri čemer se terjatve, ki imajo naravo stroškov postopka, v stečaju ne prijavljajo. Če jih upravitelj ne plača, se njihovo plačilo zahteva z dajatveno tožbo.

Ker je bil s sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic ugotovljen (le) obstoj terjatve tožnice do toženke, ni pa bilo toženki, kot to zahteva tožnica v tožbi, naloženo, da terjatev plača kot strošek stečajnega postopka, ne gre za (pravnomočno) razsojeno stvar (ni podana istovetnost zahtevkov). Istovetnost bi bila podana le, če bi bilo pravno razmerje, o katerem je bilo odločeno s sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, po vsebini zahtevka in njegovem nastanku enako pravnemu razmerju iz tožbe. Glede na navedeno negativna procesna predpostavka pravnomočno razsojene stvari ni podana.

Tožnica še poudarja, da je, če je želela kot dober gospodar zaščititi svoje ekonomske interese, v okviru stečaja morala ravnati tako, kot je. Obravnavana situacija, ki je Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne ureja (gre za pravno praznino), je primerljiva s situacijami, ko upniki v stečajnem postopku prijavijo terjatve, zavarovane z ločitveno pravico na vrednostnih papirjih. V takšnih primerih lahko zastavni upnik v skladu z določili ZFPPIPP in Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP) zastavljene vrednostne papirje tudi po začetku stečajnega postopka proda na organiziranem trgu, po prodaji pa glede na višino pridobljene denarne vrednosti iz naslova prodaje, terjatev v tem obsegu umakne.

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V korist tožnice naj se odloči o stroških pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenim zatrjevanjem nasprotuje in poudarja, da ima tožnica le eno terjatev, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve napačno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je svojo terjatev (ima le eno terjatev in en zahtevek) prijavila kot navadno (kot takšno jo je upravitelj priznal, sklep o preizkusu terjatev pa je postal pravnomočen), v zvezi s to terjatvijo izčrpala svoj pravo varstveni interes, pravno razmerje med strankama pa je dokončno in pravnomočno urejeno. Zaradi (takšnega) zmotnega materialno pravnega izhodišča je nepravilno, na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP, tožbo zavrglo, kar pritožba utemeljeno graja.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil nad toženko s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 812/2013 z dne 29. 4. 2013 začet stečajni postopek. Še pred začetkom stečaja je toženka na podlagi določil Sporazuma o priključitvi hčerinskih podjetij M. l. M. d.d. k obstoječi pogodbi in aneksom z dne 30. 5. 2012 pristopila k Pogodbi o najemu prostorov in organiziranje prehrane z dne 3. 4. 1997 (v nadaljevanju Pogodba z dne 3. 4. 1997, ki je bila sklenjena med pravnim prednikom tožnice in M. l. M. d.d.). Pristop k tej pogodbi ima pravno veljavo od 1. 1. 2012, veljavnost Pogodbe z dne 3. 4. 1997 pa je bila podaljšana do 30. 4. 2016. Tožnica zatrjuje, da Pogodba z dne 3. 4. 1997, h kateri je pristopila, glede na dikcijo drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Ker upravitelj po obvestilu tožnice od pogodbe ni odstopil, zatrjeval je celo, da pogodba nima pravne narave vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ima tožnica, ki je nasprotnega mnenja, ne glede na to, da je terjatev na plačilo 40.427,14 EUR z obrestmi prijavila v stečaju, in sicer primarno kot strošek postopka, podrejeno pa kot navadno terjatev (upravitelj ji je priznal terjatev kot navadno terjatev), pravico na podlagi določbe drugega odstavka 265. člena ZFPPIPP zahtevati, da ji toženka obveznost, ki je v večjem delu zapadla do začetka stečaja, izpolni v skladu s pogodbo in po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov postopka.

7. V stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru St 812/2013 je torej upravitelj terjatev sedanje tožnice priznal kot navadno, ni pa priznal njenega primarnega zahtevka na izpolnitev vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in v posledici tega zahtevka na plačilo terjatve po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka (osnovni seznam preizkušenih terjatev, priloga A27). Za odgovor na vprašanje, ali je stališče tožnice, povzeto v točki 5 obrazložitve, ki ga zagovarja tudi v pritožbi, pravilno, je bistvena presoja, kakšne so pravne posledice, če upnik v stečaju terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, (podrejeno) prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna.

8. V okviru te presoje sodišče druge stopnje ne soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa (točki 8 in 9 obrazložitve), da je bilo o terjatvi tožnice (po obeh pravnih podlagah) tako po temelju, kot po višini in o načinu njenega plačila pravnomočno odločeno (takšno stališče je zavzeto tudi v odločbi VSK Cpg 95/2014 z dne 8. 5. 2014).

9. Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).

10. Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja. Z zaključki sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve, da bi tožnica lahko in morala domnevne nepravilnosti stečajnega postopka uveljavljati najkasneje s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev in da je njeno stališče, da je tožba za uveljavitev njenih pravic nujna, zmotno, tako ni mogoče soglašati. Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).

11. Glede na navedeno je treba soglašati s pritožbo, da je bilo s sklepom o preizkusu terjatev odločeno le o obstoju oziroma neobstoju terjatve (predmet preizkušanja je le terjatev sama, ne pa presoja, v kakšnem obsegu bo terjatev v stečajnem postopku poplačana), ne pa s stališčem sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da je bilo pravnomočno odločeno tako o temelju, višini terjatve in načina njenega poplačila - da gre za pravnomočno razsojeno zadevo in zato tožnica nima pravo varstvenega interesa za dajatveno tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP). Tožnici je treba priznati pravni interes, da se v posebni pravdi ugotovi pravna narava terjatve, ki je med strankama sporna (če se bo v pravdi ugotovila drugačna pravna narava terjatve, priznanje terjatve kot navadne s strani upravitelja ni in ne more biti odločilno - to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006) in na tej podlagi odloči o utemeljenosti dajatvenega zahtevka.

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.