Jedro

Pravna narava tožbenega zahtevka, s katerim se uveljavlja povračilo škode zaradi nezmožnosti za delo, je odškodninska (2. odst. 195. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) in ne preživninska, pa čeprav se oškodovančeva nezmožnost za delo odraža na izgubi njegovega vira preživljanja, t.j. zaslužka. Za pravico zahtevati povračilo škode zaradi nezmožnosti za delo pa ne velja izjema iz 3. odst. 373. čl. ZOR.

Tožba je bila vložena 14.7.1987. Ker je tožnik najkasneje februarja 1981 zvedel, da je zmanjšano delovno sposoben, saj je bil takrat z odločbo spoznan za invalida III. kategorije in ker je bil najkasneje odtlej tudi prikrajšan pri zaslužku,je njegov zahtevek zastaran.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodninske rente zaradi delne izgube delovne zmožnosti, ki se odraža na izgubi zaslužka. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da tožnikova pravica zahtevati nadomestilo prikrajšanja, ki ga trpi pri dohodku zaradi škodnega primera, ne more zastarati, ker gre za izgubo preživljanja. Poudarja, da tožnik še danes ne ve, kolikšno je njegovo prikrajšanje, saj dobiva pri ZPIZ le akontacijo nadomestila. Sicer pa mu je bila višina prikrajšanja znana šele po preteku celega leta od dneva prejema odločbe ZPIZ, pa še takrat ne popolnoma, kajti z odločbo je bila določena le akontacija, dokončne odmere pa tožnik še danes nima. Navaja še, da mora tožnika preživljati njegova žena. Zato bi bilo potrebno tožniku priznati njegov zahtevek že po načelu pravičnosti. Revizija ni utemeljena.

Revidentu je potrebno ponovno pojasniti, da je pravna narava tožbenega zahtevka, s katerim uveljavlja povračilo škode zaradi nezmožnosti za delo, odškodninska (2. odst. 195. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) in ne preživninska, pa čeprav se oškodovančeva nezmožnost za delo odraža na izgubi njegovega vira preživljanja, t.j. zaslužka. Za pravico zahtevati povračilo škode zaradi nezmožnosti za delo pa ne velja izjema iz 3. odst. 373. čl. ZOR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik najkasneje februarja 1981 zvedel, da je zmanjšano delovno sposoben, saj je bil takrat z odločbo spoznan za invalida III. kategorije. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč izhaja še, da je bil najkasneje odtlej tudi prikrajšan pri zaslužku (v tožbi je tožnik zatrjeval, češ da je nesposoben za delo vse od prometne nesreče, ki se je pripetila 1.9.1971, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je imel svojo obrt še leta 1980 - zapisnik z glavne obravnave, ki je bila dne 16.2.1990, l.št. 50), saj je mesečno dobival začasno nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev, ustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti. To je bilo precej nižje od plače, ki bi jo dobival, če bi bil zaposlen kot visokokvalificirani pleskar. Sodišči sta na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno sklepali, da je zastarala tožnikova pravica zahtevati povračilo škode zaradi delne delovne nezmožnosti (376. čl. ZOR v zvezi s 1. odst. 377. čl. ZOR in 4. odst. 273. čl. Kazenskega zakonika SFRJ - Ur.l. SFRJ 13/51 - 20/69 - v zvezi s 1. tč. 3. odst. 371. čl. istega zakona). Na drugačno presojo ne more vplivati revidentovo vztrajanje, češ da oškodovanec še celo leto po prejemu "invalidske odločbe" ni vedel za natančen obseg škode oz. da zanj še vedno ne ve, ker nadomestilo, ki ga prejema, ni opredeljeno s končno odločbo. Že zato ne, ker je zahtevek zastaran tudi ob izhodišču, da je zastaranje začelo teči šele februarja 1982 (tožba je bila vložena 14.7.1987). Pravna narava odločbe o začasnem nadomestilu plače, ki ga prejema, pa sama zase tudi ne more premakniti začetka teka zastaranja na še kasnejši čas. Za začetek zastaralnega roka je pomembno, kot je že bilo razloženo, da je tožnik vedel, da je delno delovno nezmožen ter da zato trpi škodo zaradi (delne) izgube zaslužka (1. odst. 376. čl. ZOR). Morebitna negotovost pri bodočih pravicah iz naslova invalidskega zavarovanja na obstoj že nastale škode seveda ne more imeti nobenega vpliva.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).