Jedro

Če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodišče všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, kar pomeni da je v enem postopku odvetnik upravičen do ene nagrade za postopek in ne dveh.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana stroškovna odločitev (točka II. izreka sodbe) spremeni tako, da se znesek 9.607,75 EUR nadomesti z zneskom 7.941,84 EUR.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje glede pravdnih stroškov odločilo (v preostalem delu je sodba pravnomočna), da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 9.607,75 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper navedeno stroškovno odločitev se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremeni tako, da tožencu v plačilo naloži 7.941,84 EUR namesto odmerjenih 9.607,75 EUR, tožnici pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka toženca. Opozarja na napačen seštevek stroškov, ki jih je sodišče priznalo tožnici, kajti seštevek priznanih stroškov z 22 % DDV znaša 9.376,19 EUR, in ne 9.607,75 EUR, kot je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožencu. Poleg tega je sodišče pri priznanju in odmeri pripadajočih stroškov tožnici nepravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) in sicer v delu, ko je tožnici neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek in dvakrat pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter temu pripadajoč DDV. ZOdvT v tretjem delu, ki ureja višino nagrad, med drugim tudi v pravdnem postopku, v opombi 3 določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Predmetni spor se je po uspeli reviziji vrnil v obravnavo naslovnemu sodišču, ki se je z zadevo že ukvarjalo, zaradi česar je potrebno nagrado za postopek všteti v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Tožnici gre tako zgolj ena nagrada za postopek, in ne dve. Neutemeljeno je priznan tudi dvakratni pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Pavšalni znesek za plačilo navedenih izdatkov je po višini omejen na maksimalni znesek 20,00 EUR. Okoliščina, da je bil predmetni spor vrnjen naslovnemu sodišču, ne pomeni, da je šlo za drugo oziroma novo zadevo in tako za dvakratno priznanje pavšalnega zneska sodišče nima pravne podlage. Odvetniku v eni zadevi lahko pripade zgolj eno povračilo stroškov, ne pa dvakratno. Zato je plačilo stroškov, kolikor presegajo 7.941,84 EUR, nepravilno in neutemeljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je utemeljen pritožbeni očitek toženca, da seštevek stroškov, ki jih je sodišče odmerilo in priznalo tožnici z vključno 22 % DDV ne znaša 9.607,75 EUR, temveč le 9.376,19 EUR. Prav tako pa sta utemeljena tudi pritožbena očitka o zmotni uporabi določb ZOdvT v grajanem delu, ko je sodišče prve stopnje tožnici dvakrat priznalo nagrado za postopek po 1.155,70 EUR (po tar. št. 3100) in dvakrat pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po 20,00 EUR (po tar. št. 6002). ZOdvT v tretjem delu, ki ureja višino nagrad za (med drugim) pravdni postopek, v opombi 3 (točka 4) dejansko določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodišče všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, kar pomeni da je v enem postopku odvetnik upravičen do ene nagrade za postopek, in ne dveh, kot je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožnici. Glede pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 pa se lahko v vsaki zadevi zahteva pavšalni znesek (do največ 20,00 EUR), in sicer namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001 (ki se priznavajo v polni višini). V vsaki zadevi je torej mogoče namesto dejanskih izdatkov zahtevati zgolj pavšalni znesek, vendar le enega in ne več. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo glede zneska stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici tako, da je znesek 9.607,75 EUR nadomestilo z zneskom 7.941,83 EUR.

5. Ker je toženec s pritožbo uspel, je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, a le do tistih, ki jih je uveljavljal v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP, to je uveljavljal v določeni zahtevi z opredeljeno navedenimi stroški. Toženec je zato upravičen do uveljavljane nagrade za postopek po tar. št. 3220 ZOdvT v znesku 50,00 EUR ter do uveljavljenega zneska 10,00 EUR po tar. št. 6002 za izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve, kar skupaj znaša 60,00 EUR. Ni pa toženec upravičen do uveljavljanega zneska 22 % DDV in stroškov sodne takse, kajti zahtevek za povrnitev stroškov v tem delu ne ustreza kriterijem iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP.