Jedro

V konkretni zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, tožnik je s pravnomočno odločbo toženca pridobil pravico do invalidske pokojnine. Zato je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine utemeljeno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in to ne glede na to, ali je bila pokojnina pravilno odmerjena ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 20. 4. 2010, da se zadeva vrne tožencu ponovno v odločanje ter da mu je toženec dolžan povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse pod izvršbo. Obenem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je glede na tožnikov prihodek ter odmerjeno pokojnino, mogoče razbrati, da je toženec ravnal v nasprotju z zakonom in napačno odmeril invalidsko pokojnino in s tem pridobil sebi večjo protipravno premoženjsko korist. Tožnik je že opozoril na določbo 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in nato, da bi moral toženec po uradni dolžnosti opraviti revizijo, da bi ugotovil nepravilnosti v odločbi prve stopnje. S tem bi ugotovil tudi morebitno nastalo napako, zaradi katere je toženec neupravičeno obogatel na račun tožnika. Ne more sprejeti stališča, da je revizija stvar diskrecije toženca. Od 1. 5. 2005 dalje je tožnik s skoraj polno delovno dobo in sicer za 36 let, 11 mesecev in 26 dni skupne pokojninske dobe s prišteto dobo, pridobil pravico do invalidske pokojnine v višini 81.993,47 SIT. V drugih identičnih primerih in tudi pri njegovih sodelavcih je bila invalidska pokojnina pri dejansko enakih dohodkih, odmerjena v višjem znesku. Tožnik ni prava vešča stranka tako, da odločitve v odločbi z dne 30. 5. 2005 ne bi mogel preizkusiti, saj toženec v obrazložitvi ne navaja, kako je prišel do navedenega zneska, pač pa navaja le zakonske določbe za odmero invalidske pokojnine. Toženec tudi razpolaga z vsemi podatki o prihodkih tožnika potrebnimi za odmero pokojnine, zaradi česar bi ga sodišče moralo pozvati, da mu posreduje vse podatke potrebne za izračun pokojnine, da bi samo ali s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, vsaj preverilo pravilnost izračuna pokojnine. Ne strinja se, da naj ne bi obstajalo prav nobeno pravno sredstvo zoper neobrazloženo odločbo toženca. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnik ne navaja. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... dne 20. 4. 2010, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper sklep št. ... z dne 20. 1. 2010, s katerim je toženec zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgel. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec že z odločbo št. ... z dne 30. 5. 2005 odločil, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku 81.993,47 SIT na mesec od 1. 5. 2005 dalje. Zoper navedeno odločbo, ki jo je tožnik prejel 4. 6. 2005, ni vložil pritožbe. Nato je tožnik dne 6. 1. 2010 pri tožencu vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine. Takšno zahtevo pa je toženec z uvodoma citiranim sklepom z dne 20. 1. 2010, potrjenim z dokončno odločbo z dne 20. 4. 2010, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 12. in 249. členom ZPIZ-1, zavrgel. V 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča so v konkretnem primeru vsi pogoji iz citirane določbe za zavrženje zahteve, ki jo je tožnik pri tožencu vložil 6. 1. 2010 in z njo zahteval ponovno odmero invalidske pokojnine, izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo v konkretni zadevi že pravnomočno odločeno in da je tožnik s pravnomočno odločbo pridobil pravico do invalidske pokojnine. Pravnomočna odločba veže tako toženca kot tudi sodišče. Zaradi pravne varnosti je pravnomočne odločbe mogoče spreminjati le v izjemnih primerih v postopkih in pod pogoji, ki so določeni za izredna pravna sredstva, ne pa v rednem postopku in to ne glede na to, ali je bila pokojnina pravilno odmerjena ali ne. Pritožbene pavšalne navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Prav tako pa je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi toženec moral po uradni dolžnosti opraviti revizijo in ugotoviti napako. V določbah 254. člena in 255. člena ZPIZ-1 ne določa, da mora biti revizija opravljena v vsakem primeru, je pa določen rok, po katerem revizija ne more biti več opravljena in toženec ne more več posegati v pravice zavarovancev. Kolikor v določenem roku (v treh mesecih od dneva, ko poteče rok za pritožbo), revizija ni opravljena, se šteje, da je revizija opravljena in da je odločba potrjena. Glede na povedano torej ne gre za diskrecijsko pravico toženca, kot zmotno meni pritožba. Zaradi izpolnjenih pogojev za zavrženje zahteve za ponovno odmero invalidske pokojnine na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, pritožba brez podlage vztraja, da bi toženec moral sodišču posredovati vse podatke, da bi samo ali s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, preverilo pravilnost izračuna tožnikove pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter zaradi neuspešne pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.