Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom, so zato neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe tožnik trpi sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 6. 2019 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 12. 2018 ter da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 1. 2013 dalje in nima novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ter da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju, kateremu je tožnik nasprotoval, temveč bi moralo svojo odločitev opreti tudi na druge dokaze, še zlasti izvide, ki jih je tožnik vložil v sodni spis in iz katerih izhaja, da sta izpodbijani odločbi izdani preuranjeno in da tožnikovo zdravljenje še ni bilo zaključeno. Ker zdravljenje še ni zaključeno tako tudi ni podlage za zaključek, da je pri tožniku od 25. 10. 2018 dalje podana I. kategorija invalidnosti. Tožnik nadalje opozarja na nejasnost izpodbijanih odločb glede datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Zaradi te nejasnosti, odločb naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. S tem naj bi bila podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).1 Sodišče bi se moralo do tega ugovora opredeliti, ker pa se ni, je s tem poseženo v tožnikove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Pomeni pa tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je bil tožnik v relevantnih ugovorih prezrt. Izvedenski organ je preuranjeno zaključil, da je zdravljenje zaključeno. Temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa izvedenski organ ni konkretizirano pojasnil, zakaj in na kakšni podlagi je zaključil, da je zdravljenje zaključeno, temveč se le na splošno sklicuje na izvide, na osebni pregled in na preučitev celotne medicinske in delovne dokumentacije. Edini izvid, ki ga posebej izpostavlja je izvid Centra za poklicno rehabilitacijo z dne 4. 3. 2020, iz katerega izhaja predvsem nesmiselnost poklicne rehabilitacije, sklicujoč se pri tem, da je tožnik tik pred upokojitvijo. Tožnik je naročen še na dodatne preglede. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 6. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 12. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 10. 2018 dalje in mu priznal pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2018 dalje. Nadalje je odločil, da se invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

6. V zadevi je sporno, ali so pri tožniku izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 1. alineji drugega odstavka istega člena pa je nadalje določeno, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, se v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo. Kljub ugotovljeni invalidnosti, se zavarovancu zdravstveno stanje lahko kasneje ne samo poslabša, temveč tudi izboljša. ZPIZ-2 v 126. členu tako ureja tudi vprašanje sprememb v stanju invalidnosti. V četrtem odstavku 126. člena ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če se uživalcu invalidske pokojnine zdravstveno stanje izboljša tako, da je znova zmožen za delo, se mu invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ob pogoju prijave na zavodu za zaposlovanje.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik rojen leta 1961 in da ima končano poklicno šolo – klepar. Nazadnje je bil zaposlen na delovnem mestu evidentičar z omejitvami. Do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe je imel več kot 38 let delovne dobe. Z odločbo št. ... z dne 8. 4. 2013 pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 1. 2013 dalje. Priznana mu je bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno s stvarnimi razbremenitvami od 1. 2. 2013 dalje.

10. V predsodnem postopku sta obe invalidski komisiji podali mnenje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti od 25. 10. 2018 dalje, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Glavne bolezni, ki vplivajo na invalidnost pa so neopredeljena polinevropatija, TEP desnega kolena in PEP levega kolena, okvara lateralnega poplitealnega živca, artropatska psoriaza ter protinska artropatija.

11. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. V sestavi komisije so sodelovali specialist MDPŠ, specialist ortoped in specialist nevrolog. Komisija je proučila medicinsko dokumentacijo ter tožnika tudi osebno pregledala. Podala je mnenje, da je zdravljenje pri tožniku zaključeno. Tožnik glede na opisano zdravstveno stanje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, za svoje delo ni več zmožen. Od 25. 10. 2018 dalje je zaradi bolezni podana I. kategorija invalidnosti, saj ni zmožen opravljati niti svoje niti drugo pridobitno delo.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je mnenje strokovno prepričljivo obrazloženo. Izvedenski organ je odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča. Mnenje tudi ni v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo.

13. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom so zato neutemeljene. Res je, kot to tudi v pritožbi navaja tožnik, da še vedno hodi na preglede ter da še vedno poteka zdravljenje, kakor tudi, da mu je bila predlagana rehabilitacija v zdravilišču, vendar to ne pomeni, da zdravljenje v smislu prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Zaključeno zdravljenje je namreč potrebno presojati z vidika vprašanja, ali je pri tožniku zaradi zdravstvenih težav utemeljena začasna nezmožnost za delo oziroma bolniški stalež, ali pa so te spremembe trajnejše narave. Že sam naziv začasna nezmožnost za delo pomeni, da se ta prizna v času, ko še poteka zdravljenje in ko je še mogoče pričakovati izboljšanje. Kot pa to izhaja tudi iz podanega izvedenskega mnenja je bil tožnik v bolniškem staležu že vse od 23. 10. 2014 dalje. V tem času je potekalo zdravljenje, vendar pa so ostale zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Posledično je izvedenski organ ugotovil, da je zdravljenje zaključeno. Res je, da je omenil možnost bolniškega staleža do upokojitve, vendar je pri tem bistven že zaključek, da je zdravljenje zaključeno, kar izključuje nadaljnje priznanje bolniškega staleža. 14. Tožnik se sicer s podanim izvedenskim mnenjem ni strinjal iz razloga, ker meni, da še poteka zdravljenje, vendar pa je v pripravljalni vlogi predlagal, da umika dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja in za zaslišanje članov izvedenskega organa. Za sodišče je bilo izvedensko mnenje ustrezno obrazloženo, zato ni bilo potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo še z dodatnim zaslišanjem članov izvedenskega organa.

15. Glede pritožbenih navedb glede nejasnosti, ki naj bi izhajala iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožene stranke, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje obe izpodbijani odločbi tožene stranke. Pri tem je bistveno, da je že prvostopenjski organ razvrstil tožnika v I. kategorijo invalidnosti s 25. 10. 2018 in mu od 1. 11. 2018 dalje priznal pravico do invalidske pokojnine. Res je, da iz prvega odstavka obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da naj bi ga prvostopenjski organ razvrstil v I. kategorijo invalidnosti s 17. 11. 2016, vendar gre v tem primeru za očitno pisno napako, ki ni v ničemer vplivala na sam postopek. Invalidnost je nastala 25. 10. 2018. S tem datumom soglaša tudi izvedenski organ, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje. V tem primeru torej ni prišlo niti do kršitev postopkovnih določb niti ustavnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.