Jedro

V sporu, katerega predmet je razveza pravnega posla, ki se tiče skupnega premoženja dedičev in je vsebovan v dednem dogovoru, morajo sodelovati vsi dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za razvezo dednega dogovora, sklenjenega 7.5.1997 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 512/96 v delu, ki se nanaša na pravdni stranki. Ta zahtevek je postavljen kot primarni in podredni. Z zavrnitvijo primarnega zahtevka je zavrnjen tudi zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere bo pri parc. št. 1615/3 in 1615/1, obe k.o. S., mogoč vpis lastninske pravice na tožnico. Z zavrnitvijo podrednega zahtevka je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo 30.000,00 €.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje ugotovitvi, da sta z dednim dogovorom oz. v njem vsebovano pogodbo obveznosti do tožnice prevzela oba – toženec in S. T.. Nobena od strank ni zatrjevala, da naj bi bila tudi S. T. zavezana za izpolnjevanje obveznosti do tožnice. Gre za sodbo presenečenja, saj sodišče tožnici med postopkom ni dalo vedeti, da je zanj odločilno dejstvo, ali je bila obveznost do tožnice po dednem dogovoru le obveznost toženca ali obveznost dveh dedičev. Tega dejstva sodišče z zaslišanjem strank in prič ni ugotavljalo, prav tako v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj ga pojasni. Tožnica je šele iz sodbe izvedela, da gre za odločilno dejstvo, zato ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in možnost pravočasnega predlaganja dokazov. Med pravdnima strankama je nesporno, da S. T. take obveznosti ni imela. V tožbi je tožnica navedla, da S. T. zanjo opravlja tista opravila, ki bi jih bil dolžan opraviti toženec na podlagi dednega dogovora, ni pa trdila, da ta dedinja izpolnjuje svoje obveznosti iz dednega dogovora. Sodišče prihaja v nasprotje, ko navaja, da iz dednega dogovora ne izhaja, kdo je zavezanec za izpolnitev, potem pa na osnovi istega dednega dogovora zaključuje, da sta zavezanca za izpolnitev obveznosti toženec in S. T.. Strankam in pričam vprašanj v tej smeri ni zastavljalo in razlogov za tak zaključek sodba nima, zato je sodba nerazumljiva in je podana bistvena kršitev postopka. Če bi sodišče tožnici dalo vedeti, da je sporno, kdo je prevzel obveznosti do tožnice, bi tožnica pojasnila, da je te obveznosti sprejel samo toženec. To je logično, saj je podedoval glavnino zapuščine, S. T. pa le del par. št. 1615/1 k.o. S.. Denarno izplačilo toženca se nanaša na vlaganja D. M. in A. M.. S. T. živi v L., zato dogovorjenega tožnici niti ne more nuditi. Tožnica se je zanesla na nesporno dejstvo, da je edini zavezanec toženec in da tega dejstva zaradi neprerekanosti ni treba dokazovati. Predlaga dodatno zaslišanje tožnice in D. M. glede vprašanja, kdo je z dednim dogovorom sprejel obveznosti do tožnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Utemeljena je pritožbena graja dejanske ugotovitve, da sta zavezanca za izpolnjevanje preužitkarske pogodbe dva – poleg toženca tudi S. T.. Nasprotje med ugotovitvijo, da iz pogodbe ne izhaja, kdo je zavezanec za izpolnitev obveznosti do tožnice in ugotovitvijo, da iz vsebine pogodbe izhaja, da sta zavezanca oba (3. odstavek na 5. strani sodbe), res obstaja. Možno je sicer, da katero od določil pogodbe ni jasno, perfektno, popolno, njegova vsebina pa zgolj z jezikovno razlago pogodbe neugotovljiva, kar terja uporabo razlagalnih pravil (99. čl. ZOR), vendar sodišče tega ni zapisalo, niti ni navedlo katere od okoliščin ga prepričujejo, da sta obveznosti do tožnice sprejela dva od dedičev. Pritožba pravilno opozarja, da dokazni postopek v smeri dokazovanja tega dejstva ni bil voden. Zaradi napačne dejanske ugotovitve je nepravilen sklep, da so obveznosti iz pogodbe izpolnjene (tožnica v svoji oskrbi ni prikrajšana) in da razveze pogodbe ni upravičena zahtevati. Pritožba utemeljeno opozarja na nespornost dejstva, da je zavezanec za nudenje nege in oskrbe toženec in utemeljeno graja tudi materialno procesno vodstvo.

5. Zavrnitev zahtevka pa je utemeljena iz drugih razlogov. Iz materialnih pravil o nedeljivosti zapuščine kot skupne lastnine izhaja, da so dediči v tovrstnih sporih nujni sosporniki (1. odstavek 145. čl. Zakona o dedovanju). Procesni zakon opozarja na procesno nujnost, da v postopku sodelujejo vsi subjekti, če je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. čl. ZPP). Ker v postopku sodelujeta samo dva od dedičev, ni tožena prava stranka in sta zahtevka, tako primarni kot podredni, ki oba uveljavljata razvezo dednega dogovora, utemeljeno zavrnjena (353. čl. ZPP). Nujno sosporništvo je institut materialnega prva. Pravilnost uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče preveri v okviru preizkusa, ki ga izvede po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP).

6. Res se razveza v dednem dogovoru vsebovane pogodbe na prvi pogled nanaša samo na pravdni stranki (dva od dedičev), vendar njunega razmerja ni mogoče obravnavati ločeno od položaja ostalih dedičev. Z dednim dogovorom namreč ni urejeno le razmerje med tožencem in tožnico, ampak so z dednim dogovorom urejena medsebojna razmerja vseh dedičev v zvezi z zapuščino. Ker je dedni dogovor nedeljiva celota urejanja razmerij vseh dedičev pok. M.T., morajo tudi pri njegovi, četudi le delni razvezi, sodelovati vsi dediči. Do delitve zapuščine so dediči v nedeljivi, na podlagi zakona osnovani skupnosti, in morajo pri obravnavi razmerja, ki se tiče predmeta te skupnosti (zapuščina) nujno vsi sodelovati. Razen tega ima med tožnico in tožencem sklenjena pogodba lahko tudi dednopravni značaj, saj so pri sklepanju pogodbe sodelovali tožnica in njeni potomci (poleg toženca še S. T. in D. M.). Ni pa izključeno, kar navaja prvostopenjsko sodišče, da ima med pravdnima strankama sklenjen dogovor zgolj značilnosti pogodbe o preužitku. Pri preverjanju dednopravnih učinkov so uporabljiva pravila o izročilni pogodbi, ki jo je do uveljavitve Obligacijskega zakonika urejal Zakon o dedovanju (106. do 116. člen), sedaj pa je urejena z določili 546. do 556 čl. Obligacijskega zakonika. Tovrstne učinke je mogoče preveriti samo, če v postopku sodelujejo vsi dediči, ki so dedni dogovor sklepali.

6. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).