Jedro

Zmotno je tožnikovo naziranje, da bi morala toženka že v odpovedi obrazložiti okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je kot dodaten pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeno v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. To se od delodajalca ne zahteva; kot določa drugi odstavek 87. člena ZDR-1, mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za njeno podajo. Okoliščine in interese, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa lahko utemelji (in dokazuje) v sodnem postopku.

Četudi je obtožnica, vložena zoper tožnika, nepravnomočna, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka očitke, ki jih v odpovedi naslavlja na tožnika, dokazala. S tem je dokazala obstoj odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1; tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oziroma je naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnik bi se kot delavec v zdravstveni ustanovi, po izobrazbi magister zdravstvenih ved, moral vzdržati ravnanj, s katerimi je sam ali ob pomoči druge osebe dobavljal farmacevtske pripomočke, tudi take, ki vsebujejo prepovedano drogo ali so na seznamu prepovedanih snovi. Njegovo ravnanje predstavlja kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, slednjemu materialno ali moralno škodujejo oziroma bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Toženka je tako utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in mu, ker ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2018, ki jo je toženka podala tožniku, in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje dne 25. 4. 2018 ni prenehalo, zato ga je dolžna toženka od dne 25. 4. 2018 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije in mu za isto obdobje obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi opravljal delo (1.750,00 EUR bruto), od tako obračunanih zneskov plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18 dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške v točki II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je toženka ob odsotnosti poziva sodišča prve stopnje na dan pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo vložila pripravljalno vlogo z obsežno listinsko dokumentacijo, ne da bi navedla dejstva, ki iz prilog izhajajo, in ne da bi priloge ustrezno označila. Toženka tako do prvega naroka za glavno obravnavo dne 28. 9. 2018 ni podala ustreznih navedb, sodišče prve stopnje pa ji je šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2018 naložilo, da poda povzetek najbolj bistvenih podatkov v listinah. V pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2018 je toženka podala nove trditve, kar ni dopustno. Šele takrat je navedla, kaj se tožniku očita v zvezi z A.A.. Sodišče prve stopnje teh navedb ne bi smelo upoštevati. Tožnik obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil, delo je opravljal korektno, toženka pa je dokaze glede očitanih kršitev povzela iz predkazenskega postopka, ki teče zoper tožnika. Upoštevalo je pisno izjavo direktorja toženke B.B., ki je bila predložena po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, o materialni in moralni škodi, ki je bila povzročena toženki, ker so o zadevi poročali mediji. Tega toženka tožniku v odpovedi ni očitala. Toženka v odpovedi očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni dokazala. Kršitev ni sama zaznala. Toženka bi v dokaz morala predlagati zaslišanje prič, predložiti bi morala posnetke pogovorov, ne pa le prepisov, ki ne predstavljajo zadostnega dokaza. Iz dejstva, da se je tožnik pogovarjal o dobavi farmacevtskih izdelkov, še ne izhaja, da je te izdelke prodajal. To velja predvsem za ravnanje v zvezi z C.C. in D.D.. Obtožnica v kazenskem postopku še ni pravnomočna. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika, odločitev je izčrpno in prepričljivo utemeljilo v obrazložitvi sodbe. Tožnik v pritožbi kot tudi v dosedanjem postopku sprejeto odločitev napada iz formalnih razlogov. Iz tega bi izhajalo, da obstoj kršitev obveznosti iz delovnega razmerja niti ni sporen. Toženka je trditveno podlago glede kršitev podala pravočasno, na prvem naroku za glavno obravnavo je imela pravico podajati nove navedbe. Takrat je tudi predlagala, da sodišče zasliši zakonitega zastopnika toženke. Toženka sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev pa je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Navedbe, ki se nanašajo na upoštevanje navedb v četrti pripravljalni vlogi toženke z dne 6. 12. 2018, je tožnik podal že pred sodiščem prve stopnje in se je sodišče prve stopnje do njih ustrezno opredelilo v obrazložitvi sodbe (točka 8). Pojasnilo je, s čimer soglaša pritožbeno sodišče, da je toženka zadostno trditveno podlago glede očitkov kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz odpovedi podala že v odgovoru na tožbo. Z navedbami v četrti pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2018 je ravnala skladno s sklepom sodišča prve stopnje, sprejetim na drugem naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2018, s katerim ji je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 226. člena ZPP dodelilo petnajstdnevni rok, v katerem naj poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v predloženih listinah, vključno z navedbo strani, na kateri se te navedbe oziroma podatki v priloženih dokumentaciji nahajajo. Takšen sklep je sodišče prve stopnje sprejelo utemeljeno, saj je toženka predložila obsežno listinsko dokumentacijo (B21).

7. Bistveno v predmetni zadevi je, da je toženka v odgovoru na tožbo, prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2018 in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2018 podala zadostno trditveno podlago glede očitkov kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, navedenih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik niti ni podal konkretnih navedb glede teh očitkov vse do druge pripravljalne vloge z dne 15. 10. 2018, ki je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo. Toženka je v dokaz svojih navedb pravočasno predložila listine, med drugim poročilo o tajnem delovanju policije zoper tožečo stranko in soobtoženega A.A. ter prepis prisluhov in SMS-ov od 14. 9. 2017 do 3. 4. 2018 (B21). Na prvem naroku za glavno obravnavo (in do prvega naroka za glavno obravnavo) ima stranka, upoštevaje prvi odstavek 286. člena ZPP, možnost navajati dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedbe, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

8. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje (šele) na drugem naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2018 toženko pozvalo po četrtem odstavku 226. člena ZPP, nikakor ne pomeni, da je toženka, ki je ravnala skladno s sprejetim sklepom, trditve podala prepozno. To velja za trditve, ki se nanašajo na očitke kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, navedene v odpovedi, in o katerih je že podala trditveno podlago. Ostalih trditev, s katerimi je toženka trditveno podlago širila, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, kot je tudi pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Drugačno pritožbeno zatrjevanje je protispisno.

9. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo pravil pravdnega postopka s tem, ko je upoštevalo pisno izjavo B.B., zakonitega zastopnika toženke, ki jo je toženka predložila na naroku za glavno obravnavo dne 16. 1. 2019, po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Skladno s tretjim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva (in predlagajo nove dokaze), če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Upoštevanje predložene pisne izjave B.B., ki se ne šteje za pisno izjavo priče v smislu 236.a člena ZPP, ampak za navedbe toženke, ni zavleklo reševanja spora. Toženka je tudi že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2018 podala navedbe glede pojasnjevanja dogodkov, ki so tudi predmet očitkov, navedenih v odpovedi, v medijih. Te navedbe v pisni izjavi B.B. tako sploh niso bile novota.

10. Zmotno je tožnikovo naziranje, da bi morala toženka že v odpovedi obrazložiti okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je kot dodaten pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeno v prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). To se od delodajalca ne zahteva; kot določa drugi odstavek 87. člena ZDR-1, mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za njeno podajo. Okoliščine in interese, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa lahko utemelji (in dokazuje) v sodnem postopku, kot je toženka tudi storila.

11. Tudi navedbe, ki se nanašajo na dokazovanje očitkov iz odpovedi, je tožnik podal že pred sodiščem prve stopnje in se je sodišče prve stopnje do njih ustrezno opredelilo v obrazložitvi sodbe (točka 9). Toženka je resničnost navedb v odpovedi in podanih v sodnem postopku dokazovala s predložitvijo listinske dokumentacije, med katero so bili tudi prepisi posnetkov telefonskih pogovorov. Tožnik se zmotno zavzema za to, da bi toženka očitke lahko dokazala zgolj z neposrednim zaslišanjem C.C., E.E. in D.D. kot prič. Zaslišanje prič je namreč eden, vendar pa ne tudi edini dokaz, s katerim lahko stranke dokazujejo svoje navedbe, pri čemer so dokazi med seboj enakovredni. Mnenje, da lahko stranka svoje navedbe dokaže zgolj s točno določenim dokazom, je napačno. V dispoziciji pravdnih strank je, da se odločijo, katere dokaze bodo v utemeljitev svojih navedb predlagale, same pa nosijo morebiten riziko neuspeha, če ne bi zadostile dokaznemu bremenu. Toženka je tako lahko (in tudi je) svoje navedbe dokazala z listinsko dokumentacijo, v posledici česar ni bilo potrebe po predlaganju dodatnih dokazov.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo predložene listine, pri čemer svoje odločitve ni oprlo zgolj na posnetke telefonskih pogovorov, ampak tudi na primer na prepis SMS sporočil, izpoved D.D., zaslišane kot priče v predkazenskem postopku in poročila o tajnem delovanju. V skladu z 8. členom ZPP sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. ZPP torej načeloma ne pozna formalnih dokaznih pravil. Tožnikovo zavzemanje, da bi se očitki v odpovedi lahko dokazali le z zaslišanjem prič (in poslušanjem telefonskih pogovorov), je zmotno.

13. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2018 le navedel, da ni bil opravljen nadzor nad pravilnostjo prepisov in da bi morala toženka predložiti posnetke telefonskih pogovorov, ne pa zgolj prepise. Katera dejstva bi iz predloženih posnetkov telefonskih pogovorov sodišče ugotovilo drugače, ni konkretiziral kot tudi ni predlagal, da bi sodišče prve stopnje pridobilo posnetke telefonskih pogovorov. Prepis posnetkov telefonskih pogovorov predstavlja listinski dokaz, ki mu pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost. 14. Tožnik nadalje v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da toženka sama nepravilnosti pri delu tožnika ni ugotovila, ampak je za očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja izvedela iz kazensko preiskovalnega spisa in medijev. To, kako je toženka izvedela za očitane kršitve, je za presojo utemeljenosti odpovedi nebistveno. Bistveno je, ali jih je v sodnem postopku dokazala. Kot določa drugi odstavek 84. člena ZDR-1, je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki je odpoved podala. To je v konkretnem primeru toženka. Takšna določba ZDR-1 pomeni, da delavcu (tožniku) ni treba dokazovati, da je odpoved nezakonita, ne pa, kot skuša prikazati tožnik, da sam ni dolžan dokazovati utemeljenosti svojih ugovorov. Materialno dokazno breme glede očitkov v odpovedi (in na sploh zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je bilo res na strani toženke, ki je odpoved podala, vendar to tožnika ni razbremenilo, da poda trditve, s katerimi oporeka trditvam toženke, in za svoje trditve predlaga dokaze.

15. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje za svoje navedbe, s katerimi oporeka resničnosti in utemeljenosti očitkov v odpovedi, predlagal le svoje zaslišanje (predlagal je še vpogled v ugotovitve internega nadzora in predložitev odpovedi pogodb o zaposlitvi, podanih F.F., G.G., H.H. ter I.I., pa je ta dokazna predloga umaknil). V pritožbi z navedbami, ki se nanašajo na dokazovanje, oporeka dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. To ni utemeljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o posameznih dejstvih je skladna zahtevam 8. člena ZPP in jih pritožbeno sodišče šteje za pravilne.

16. Toženka je tožniku podala odpoved, kot je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2018 (A2) pravilno povzelo sodišče prve stopnje, ker je kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer s tem, da je v obdobju od 14. 9. 2017 do 27. 3. 2018 različne farmacevtske izdelke, tudi takšne, ki vsebujejo prepovedano drogo ali so nevarni za zdravje (med drugim zdravilo Dexametazon 8 mg, zdravilo Iroprem, zdravilo Naklofen, zdravilo Apaurin 5mg in zdravilo Aranesp), dobavljal raznim osebam (med drugim C.C., E.E., D.D. in A.A.) in jih s tem neupravičeno dajal v promet, pri čemer niti nima potrebne zdravstvene izobrazbe za predpisovanje teh zdravil, kot magister zdravstvenih ved pa bi se moral ali mogel zavedati, da so omenjena zdravila škodljiva za zdravje, če jih ne predpiše zdravnik in če zdravnik ne opravi pred tem pregleda pacienta. V obrazložitvi odpovedi in v sodnem postopku, to je v odgovoru na tožbo, je toženka konkretizirala očitano, konkretno je navedla, kaj tožniku očita v povezavi z C.C., E.E., D.D. in A.A..

17. Sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov, pri čemer ni upoštevalo le prepisov posnetkov telefonskih pogovorov, ampak tudi drugo listinsko dokumentacijo, ugotovilo: - da se je tožnik telefonsko dogovoril z C.C., da mu za ceno 40,00 EUR proda zdravilo Iroprem, - da je tožnik v obdobju od 26. 11. 2017 do 28. 11. 2017 D.D. izročil zdravilo Apaurin oziroma ga dal neupravičeno v promet ter ji svetoval glede uporabe Dexametazona 8 mg, Naklofena - 1 ampula, vitamina B12 - 1 ampula in 5 mg Apaurina, - da je tožnik v času od 12. 2. 2018 do dne 19. 3. 2018 v sodelovanju z A.A. prodal tajnemu sodelavcu policije Aranesp 500 mikrogramov, ki vsebuje nedovoljeno snov v športu, in sicer Darbepoetin.

18. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in s strani tožnika ni bilo prerekano, je tožnik po izobrazbi magister zdravstvenih ved in tako za predpisovanje zdravil ni bil pooblaščen.

19. Utemeljenost očitka, ki se nanaša na C.C., je sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo v obrazložitvi sodbe (točke 25-27), ugotovilo na podlagi prepisov posnetkov telefonskih pogovorov. Pri tem je ugotovilo, da se je tožnik pogovarjal z C.C., saj se je slednji predstavil, dogovorila sta se, da bo tožnik C.C. izročil Iroprem 500 miligramov - 5 ampul proizvajalca ... za ceno 40,00 EUR, s čimer se je C.C. strinjal in je potrdil nakup, nadalje sta se dogovorila še, kdaj in kje se dobita. Na podlagi takšne vsebine telefonskega pogovora je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo resničnost očitka, da se je tožnik telefonsko dogovoril z C.C., da mu za ceno 40,00 EUR proda zdravilo Iroprem. Iroprem je zdravilo, ki ni v prosti prodaji in ga lahko predpiše le pooblaščena oseba, tj. zdravnik.

20. Kršitev, ki se nanaša na D.D., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepisov SMS sporočil in posnetkov telefonskih pogovorov, pa tudi na podlagi izpovedi D.D. pred preiskovalnim sodnikom, ki je izrecno potrdila, da ji je tožnik dal tableto Dexametazona, Apaurina in Naklofena. Iz navedenih prepisov pa je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, ne le, da je tožnik D.D. izročil zdravilo Apaurin, ampak tudi, da ji je svetoval glede uporabe Dexametazona 8 mg, Naklofena, vitamina B12 in Apaurina 5 mg, saj to neposredno izhaja iz vsebine SMS sporočil. Ugotovitev je pojasnilo v obrazložitvi sodbe (točke 34-36) in ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Prav tako pritrjuje ugotovitvi, da sta Dexametazon 8 mg in Apaurin 5 mg zdravili, ki nista v prosti prodaji, sestavina diazepam (v Apaurinu) je na seznamu prepovedanih drog, glukokoritkoidi (med katere sodi Dexametazon) pa na seznamu prepovedanih snovi.

21. Očitek, ki se nanaša na A.A. oziroma prodajo Aranesp 500 mikrogramov, ki vsebuje nedovoljeno snov v športu, in sicer darbepoetin, tajnemu sodelavcu policije, je prav tako dokazan z vsebino predloženih listin (poročila o tajnem delovanju Policijske uprave J., poročila o tajnem opazovanju, poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, poročilo o preiskavi z mnenjem, prepisi posnetkov telefonskih pogovorov med tožnikom in A.A.), katerih vsebino je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in svoje ugotovitve izčrpno pojasnilo v obrazložitvi sodbe (točke 39-42). Ugotovilo je, da očitek v odpovedi drži, Aranesp vsebuje učinkovino darbopoetin alfa, ki sodi med prepovedane snovi in postopke. Tožnikova pritožbena navedba, da je toženka (šele) v četrti pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2018 konkretizirala, kaj mu očita, je protispisna. Že v odpovedi je ta kot tudi ostali očitki kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, določno opisan.

22. Četudi je obtožnica, vložena zoper tožnika, nepravnomočna, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka očitke, ki jih v odpovedi naslavlja na tožnika, dokazala. S tem je dokazala obstoj odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1; tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nadalj.), oziroma je naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

23. Sodišče prve stopnje seveda ni odločalo o kazenski odgovornosti tožnika, ampak je le ugotavljalo, ali so v očitani in dokazani kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja podani vsi znaki kaznivega dejanja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča so v očitanem ravnanju nedvomno podani (vsaj) znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki ga stori, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Tožnik je dajal v promet Apaurin 5 mg, ki vsebuje prepovedano drogo diazepam, in Aranesp, ki vsebuje prepovedano snov darbopoetin.

24. Očitano in tožniku dokazano ravnanje predstavlja poleg tega tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točke 47-52), bi se tožnik kot delavec v zdravstveni ustanovi, po izobrazbi magister zdravstvenih ved, moral vzdržati ravnanj, s katerimi je sam ali ob pomoči druge osebe dobavljal farmacevtske pripomočke, tudi take, ki vsebujejo prepovedano drogo ali so na seznamu prepovedanih snovi. Njegovo ravnanje predstavlja kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, slednjemu materialno ali moralno škodujejo oziroma bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Toženka je tako utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in mu, ker ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

25. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.).