Jedro

Posebno zaračunavanje stroškov pregleda pomožnih naprav in stroškov kontrolnega pregleda, ki je neupravičeno, predstavlja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpektor Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor, tožeči stranki prepovedal posebno zaračunavanje stroškov pregleda pomožnih naprav in stroškov kontrolnega pregleda, ki ga potrošnikom na izdanih računih zaračunava v sklopu istočasno opravljenega letnega pregleda, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov. Iz obrazložitve izhaja, da je tržni inšpektor opravil inšpekcijski nadzor zaradi prejete prijave potrošnika, da tožeča stranka neupravičeno zaračunava stroške pregleda pomožnih naprav in kontrolnega pregleda v sklopu istočasno opravljenega letnega pregleda. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožeča stranka na računih izdanih v obdobju od julija do 8. 12. 2011, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled, potrošnikom na računih za opravljen letni pregled obračunavala tudi strošek pregleda pomožnih naprav in kontrolnega pregleda.

Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (Pravilnik) v prvem odstavku 6. člena namreč določa, da v okviru rednega letnega pregleda male kurilne naprave in z njo povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav, dimnikar preveri, če so te naprave v uporabnem stanju in je njihovo obratovanje varno. Iz te določbe jasno izhaja, kaj je zakonodajalec vključil v postavko redni letni pregled in nedvomno opredelil, da se med rednim letnim pregledom opravi tudi pregled pomožnih naprav, pri tem pa je strošek tega pregleda določen v ceniku dimnikarskih storitev pod postavko letni pregled kurilne naprave. V primeru, ko zavezanka dodatno zaračunava storitev, ki ni bila opravljena na željo uporabnika storitev, gre za nepošteno poslovno prakso po določilih Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) oz. celo za gresivno poslovno prakso po določilih 6. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Poslovna praksa je agresivna, če podjetje zahteva takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke ali vračilo ali hrambo izdelkov, ki jih je dobavilo, vendar jih potrošnik ni naročil. Gre za zaračunavanje storitve, ki jo je dimnikarska služba dolžna opraviti v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanje meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uredba), zaračuna pa jo potrošniku dodatno, brez njegovega naročila. V Sklepu o ceniku dimnikarskih storitev (Sklep) so določene cene posameznih storitev dimnikarske službe, navedeno pa je tudi, da cena vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. Uporabniku storitev mora biti torej zaračunan natančno takšen znesek storitve, kot je naveden v ceniku dimnikarskih storitev in nič več. Strošek pregleda pomožnih naprav tudi ni dimnikarska storitev, ki bi se lahko določila po porabljenem času in ostalih materialnih stroških. Dimnikarske storitve po Sklepu so redno mehansko čiščenje kurilnih, dimnovodnih in prezračevalnih naprav, letni pregledi kurilnih, dimnovodnih in prezračevalnih naprav, meritve emisij dimnih plinov, kurilnih naprav, prvi in izredni pregledi kurilnih, dimno vodnih in prezračevalnih naprav, obračun storitev zaradi zavrnjenega izvajanja storitev in stroškov prevoza, ponovni letni ali kontrolni pregled itd., in jih dimnikarske službe potrošnikom lahko zaračunavajo le v cenah, ki so navedene v sklepu.

V zvezi z obračunanim kontrolnim pregledom pa upravni organ ugotavlja, da je ta storitev dimnikarske službe namenjena preverjanju ali je čiščenje naprav na predviden termin čiščenja potrebno ali ne. Opravi se ga na predlog uporabnika ali na predlog izvajalca. Če izvajalec ugotovi, da je čiščenje potrebno, ga opravi, sicer pa ne. Storitev spada pod storitev mehanskega čiščenja. Če se na isti termin opravi tudi letni pregled, se v tem primeru kontrolnega pregleda dodatno ne opravlja, ker je vsebina takega kontrolnega pregleda zajeta v obsegu letnega pregleda. Ponovni oz. kontrolni pregled se v skladu z določili Uredbe opravi takrat, ko so bile pri uporabniku ugotovljene nepravilnosti, ter je bila uporabniku naložena odprava nepravilnosti v določenem roku. Po izteku tega roka mora koncesionar preveriti, če so bile nepravilnosti odpravljene, zato opravi ponovni oz. kontrolni pregled. Naslednja možnost obračuna kontrolnega pregleda je v primeru, ko na predvideni termin mehansko čiščenje ni potrebno. O potrebnosti čiščenja odloči dimnikar na osnovi pregleda naprav. V primeru kurilnih naprav na trda goriva, je letni pregled predviden enkrat na kurilno sezono, v istem obdobju pa so predvidena 4 čiščenja. Ko je bil redni letni pregled že opravljen, na predviden termin za čiščenje kurilne naprave pa je dimnikar na kraju samem ugotovil, da čiščenje ni potrebno, je v tem primeru upravičen, da zaračuna kontrolni pregled. V koliko pri rednem letnem pregledu ugotovi, da čiščenje ni potrebno, kontrolnega pregleda ni upravičen zaračunati. Tudi v zvezi z neupravičenim zaračunavanjem stroškov kontrolnega pregleda (zaračunavanje storitve, ki ni bila opravljena ali ni bila opravljena na željo uporabnika storitev) gre za nepošteno poslovno prakso oz. za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in je določena v 6. točki 10. člena ZVPNPP. ZVPNPP kot nepošteno poslovno prakso opredeljuje poslovno prakso, ki nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Poslovna praksa je opredeljena kot dejanje, opustitev, ravnanje, izjave ali tržno komuniciranje, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali nabavo izdelka. Odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse temelji na določilih 12. člena ZVPNPP, kjer je določeno, da če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo te prakse, če presodi, da bi lahko povzročilo oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo s svojo odločbo št. 0211-12/2012-3-MD z dne 15. 3. 2012. Tudi po mnenju pritožbenega orana je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Kot neutemeljene pa je zavrnil pritožbene ugovore, s katerimi je tožeča stranka želela prikazati, da je takšno zaračunavanje zakonito. Dejstvo, da tožeča stranka opravlja dimnikarske storitve zaradi izvajanja javne službe na podlagi koncesijske pogodbe ni sporno in odločitve v obravnavani zadevi ne more spremeniti. Za potrošnike je v skladu z določbo drugega odstavka 6. člena Uredbe določeno, da je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe. Glede na to so potrošniki dolžni dimnikarju dopustiti opravo vseh dimnikarskih storitev, ki so v okviru dimnikarske službe predvidene in morajo biti obračunane v skladu s sklepom. Cene storitev dimnikarske službe se določajo glede na vrsto storitev, vrsto naprave, toplotno moč kurilne naprave, vrsto goriva in pogoje izvajanja, ki se razlikujejo v zahtevnosti izvedbe posamezne storitve. Pravilnik v 6. členu določa, da se v okviru rednega letnega pregleda male kurilne naprave in z njo povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav dimnikar preveri, če so te naprave v uporabnem stanju in je njihovo obratovanje varno. Opravi se enkrat letno, sočasno s čiščenjem male kurilne naprave, če se opravlja čiščenje male kurilne naprave vsako leto. Z letnim pregledom dimnikar ugotovi, ali mala kurilna naprava obratuje v skladu s predpisanimi zahtevami in podatki iz evidence kurilnih naprav. Po opravljenem letnem pregledu izda dimnikar uporabniku storitev dimnikarske službe poročilo o letnem pregledu, ki vsebuje njegove ugotovitve o stanju naprave. Določbe 10. in 11. člena Pravilnika se nanašajo na redno čiščenje kurilnih naprav. Iz 11. člena tako izhaja, kolikokrat je treba opraviti redno čiščenje malih kurilnih naprav na trda, tekoča in plinasta goriva do 50 kW, ki redno obratujejo. V prilogi B cenika (Sklepa) so navedene cene dimnikarskih storitev za kurilne in dimnovodne naprave do toplotne moči vključno 50 kW. Glede na to, da gre v danem primeru za male kurilne naprave do 50 kW in da redni letni pregled (opravi se enkrat letno) v skladu s citiranim 6. členom Pravilnika zajema pregled (ugotovitev oz. preverjanje, ali so naprave v uporabnem stanju in je njihovo obratovanje varno ter v skladu s predpisi) in čiščenje (oboje sočasno), je treba sklepati, da gre za dimnikarske storitve, ki se opravljajo v kompletu in se zato obračunavajo po cenah, navedenih v prilogi B cenika. V primerih torej, ko čiščenje, ki naj bi se opravilo v okviru rednega letnega pregleda, ni potrebno (to ob pregledu ugotovi dimnikarske služba), se uporabnikom izstavi račun, ki zajema letni pregled po ustreznih postavkah iz priloge B cenika. Iz tožničinih računov opravljanja dimnikarskih storitev, ki jih je prvostopni organ pridobil v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji in so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožeča stranka ob rednem letnem pregledu, ko čiščenje ni bilo potrebno (naprave za tekoče plinasto gorivo so bile čiste), vsakokrat najprej obračunala storitev po postavki 8.4. priloge B cenika v znesku 26,00 EUR (brez DDV). Poleg letnega pregleda je zaračunala še kontrolni pregled (po postavki 11.1. priloge B cenika). Opomba 4 v prilogi B cenika določa, da se kontrolni pregled obračuna v primeru, ko na predviden termin mehansko čiščenje ni potrebno. O potrebnosti čiščenja odloči dimnikar na osnovi pregleda naprav. V kolikor je čiščenje potrebno, se ga opravi in obračuna, sicer se obračuna kontrolni pregled. Na navedeno opombo se v pritožbi tožeča stranka sicer sklicuje, vendar po oceni pritožbenega organa hkratno zaračunavanje ni upravičeno, saj se navedena opomba v ceniku ne nanaša na čiščenje v okviru rednega letnega pregleda, temveč na primer, ko je najavljeno zgolj čiščenje, pa dimnikar ob pregledu naprav ugotovi, da to ni potrebno. Ne more pa tožeča stranka v primeru, ko je ob rednem letnem pregledu ugotovila, da čiščenje ni potrebno, za kar je potrošniku na računu pravilno specificirala storitev v kompletu brez čiščenja oz. letni pregled brez čiščenja, zraven zaračunati še kontrolnega pregleda, saj je v kompletu storitev vključen tudi pregled. Pri kurilnih napravah na tekoče in plinasto gorivo, kjer se storitev pregleda, čiščenja in meritve izvajajo (le) enkrat letno, je torej že v okviru letnega pregleda tožeča stranka lahko ugotovila, ali je čiščenje potrebno. V kolikor je pri letnem pregledu ugotovila, da je potrebno čiščenje, ga je opravila, storitev pa obračunala v paketu po postavki 8.5. priloge B cenika. V kolikor čiščenje ni potrebno, je tožeča stranka storitev pregleda in meritev obračunala po postavki 8.4. priloge B cenika (kar sicer izhaja iz računov tožeče stranke). V primeru kurilnih naprav na trda goriva, pa je letni pregled predviden enkrat na kurilno sezono, v isti kurilni sezoni pa so predvidena kar 4 čiščenja. Iz tega izhaja, da tožeča stranka kot izvajalec dimnikarske službe enkrat na kurilno sezono najavi potrošniku storitev letnega pregleda skupaj s čiščenjem, trikrat pa najavi le čiščenje. Pri slednjem je mogoč primer, da bo šele ob pregledu kurilne in dimnovodne naprave ugotovila, da je v takšnem stanju, da čiščenja ne potrebuje. Ker pa so v primeru najave storitve ter dejanskega obiska dimnikarske službe pri potrošniku nastali materialni stroški, se tožeči stranki kot izvajalcu dimnikarske službe v takšnem primeru omogoči pokritje stroškov na način, kot ga določa opomba 4 priloge B, torej se obračuna kontrolni pregled. Glede na opisano zato ni mogoč primer, da bi tožeča stranka kot izvajalec dimnikarske službe najprej izvedla letni pregled kurilnih in dimnovodnih naprav, za tem pa ugotovila, da je kurilna naprava v takšnem stanju, da je uporabna in je njeno obratovanje varno za uporabo ter v skladu s predpisi, izvedla še en pregled na istih napravah. Glede na navedeno dodatno zaračunavanje kontrolnega pregleda v primerih, ko je bil v kurilnih napravah izveden letni pregled ni upravičeno in nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, saj je dejstvo, ali je čiščenje potrebno, ugotovljeno že v okviru rednega letnega pregleda.

Glede zaračunavanja pregleda pomožnih naprav v znesku 2,50 EUR, ki jih je tožeča stranka zaračunavala ob letnem pregledu, pritožbeni organ ugotavlja, da priloga B vsebuje tudi cene tako imenovanih kompletov storitev (npr. letni pregled in meritev – postavka 8.4.). V to ceno so že vključeni vsi stroški (strošek priprave na storitev, strošek izvedbe storitve, strošek izdelave poročila in vodenja evidenc ter materialni stroški, kamor sodi tudi strošek prevoza). Le izjemoma se lahko storitve, ki se izvajajo na kurilni napravi moči do 50 kW obračunajo po prilogi A – izjema je vedno določena v opombah cenika in sicer se sme storitev obračunati po prilogi A le takrat, ko potrošnik dovoli opraviti samo posamezno vrsto storitve ali storitve na delu naprave. Glede navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na obračun pomožnih naprav še pojasnjuje, da iz priloge A cenika izhaja, da se storitve, ki niso navedene v ceniku, obračunajo po porabljenem času in porabljenem materialu, na kar sicer tožeča stranka opozarja v pritožbi. Vendar gre v tem primeru le za tiste storitve, naštete v prilogi A cenika, pri katerih je izrecno v 4. stolpcu navedeno, da se zaračunavajo po porabljenem času in materialu. V obravnavanem primeru pa ne gre za take vrste storitev. Priloge A cenika, v kateri niti niso omenjene storitve pregleda pomožnih naprav, tako ni mogoče razlagati v smislu, da se za navedene vrste storitev stroški naložijo potrošnikom, zato je ravnanje tožeče stranke, ko je potrošnikom zaračunala pregled pomožnih naprav, nepravilno. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev, tako pritožbeni organ ocenjuje, da je ravnanje tožeče stranke pri opravljanju storitev gospodarske javne službe predstavlja nepošteno poslovno prakso, ki je agresivna. Iz navedenih razlogov je treba pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka želi zanikati svoje nepošteno poslovno prakso, zavrniti. Prav tako je treba zavrniti pritožbeno navedbo, da tožeča stranka ni zavezanka po ZVPNPP. Po 2. točki 3. člena ZVPNPP je podjetje, pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na pravno organizacijsko obliko. Obveznosti, ki jih ima podjetje po tem zakonu, imajo tudi zavodi in druge pravne osebe ter fizične osebe, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti, če zagotavljajo potrošnikom blago in storitve. V obravnavanem primeru tožeča stranka zagotavlja potrošnikom storitve, ki jih opravlja v okviru gospodarske javne službe. Prvostopenjski organ ima pooblastilo za izvajanje inšpekcijskega nadzora v 12. členu ZVPNPP. Če v primeru opravljanja nadzora ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, je dolžan podjetju prepovedati uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko taka praksa povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Citira pravne podlage, na podlagi katerih je postala izvajalec koncesionirane javne službe dimnikarstva in ponavlja pritožbene ugovore, s katerimi želi prikazati, da je sočasno zaračunavanje stroškov letnega pregleda, kontrolnega pregleda in pregleda pomožnih naprav zakonito. Kot je tožeča stranka poudarila že v upravnem postopku, je materialno pravna podlaga za zaračunavanje pregleda pomožnih naprav določena v ceniku dimnikarskih storitev, kjer je v točki 5.1. določeno časovno merilo pri obračunu storitev, ki se uporablja kot splošno pravilo. To pravilo še podrobneje določa opomba 1 v prilogi B cenika, ki izrecno obravnava male kurilne naprave do 50 kW. Stališče tožene stranke, da je v pregled male kurilne naprave vštet tudi pregled pomožne naprave je zato neosnovano in neresnično ter v nasprotju z načeli interpretacije pravnih pravil. Meni, da v kolikor ji država nalaga pregled pomožnih naprav, je to storitev nekdo dolžan poravnati. Logično bi seveda bilo, da država ne dovoljuje zaračunavanja pregleda pomožnih naprav, če ta pregled ne bi bil obvezen, vendar pa je zakonodajo moč razumeti tako, da je tudi ta del izvajanja obvezne gospodarske službe dimnikarstva. Po mnenju tožeče stranke ne more zakonodaja nalagati tožeči stranki bremena interpretacije pravil cenika v njeno lastno škodo. Dolžnost države je, da pravila oz. zakonodajo zapiše na nedvoumen način. Tožeča stranka je torej cenik interpretirala z vidika ustavno zagotovljenega načela zakonitosti, ko je štela, da je za svojo obveznost pregleda kurilne naprave upravičena do določene cene, za druge obveznosti pa je upravičena po drugačnem merilu, torej po časovnem merilu. Tožena stranka z izpodbijanimi odločbami v praksi spreminja veljavna pravila, saj zastopa stališče, da je pregled pomožnih naprav cenovno vsebovan v pregledu male kurilne naprave. Prav tako tožena stranka v izpodbijani odločbi tožeči stranki prereka pravico do zaračunavanja. Letni pregled kurilne naprave je namreč pregled delovanja kurilne naprave in emisije prepovedanih onesnažil, kontrolni pregled pa je pregled notranjosti kurilne naprave, ki je namenjen zagotavljanju varnosti pred izbruhom požara. To potrjuje tudi Pravilnik v 6. členu, ki določa, da se preverijo ali so naprave v uporabnem stanju in ali je njihovo obratovanje varno. V točki 3 je določeno, da se z letnim pregledom ugotovi, ali mala kurilna naprava obratuje v skladu s predpisanimi zahtevami in podatki iz evidence kurilnih naprav. Poudarek letnega pregleda je torej na delovanju in usklajenosti z evidenco in ne na pregledovanju čistosti kurilne naprave. V kolikor tožena stranka meni, da je v letnem pregledu zajet tudi pregled čistosti kurilne naprave, potem je normativ oz. cena te storitve nižja od stroškovne obremenitve za koncesionarja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka ob opravljenem rednem letnem pregledu kurilnih naprav potrošnikom posebej zaračunala še strošek kontrolnega pregleda in pregleda pomožnih naprav. Sporno pa je stališče tožene stranke, da tako hkratno zaračunavanje ni upravičeno in da predstavlja nepošteno poslovno prakso po določilih ZVPNPP oz. celo agresivno poslovno prakso po določilih 6. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno.

V skladu s 4. členom ZVPNPP je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. V skladu s četrtim odstavkom citiranega člena so nepoštene poslovne prakse zlasti tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. ZVPNPP v 8. členu določa, da poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnih vplivanjem bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki ga sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, opredeljuje 10. člen tega zakona. Ta v 6. točki določa, da je agresivna poslovna praksa tudi praksa, po kateri podjetje zahteva plačilo za izdelke ali storitev, ki jih potrošnik ni naročil. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

Na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa in obrazložitve odločb upravnih organov prve in druge stopnje sodišče pritrjuje njunemu stališču, da je tožeča stranka pri rednem letnem pregledu kurilne naprave neupravičeno zaračunavala tudi dodatno storitev (kontrolni pregled in pregled pomožnih naprav) in soglaša z razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljil prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je organ druge stopnje zavrnil pritožbene ugovore, ki so (smiselno) enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi. Zato se sodišče iz razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na navedeno je zato tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, tožbeni ugovori, da gre za kršitev materialnega prava, pa so zato neutemeljeni.

Vrsta in obseg javnih dobrin, ki se zagotavljajo v okviru dimnikarske službe, je določen v 5. členu Uredbe, te storitve pa so kot javne dobrine zagotovljene vsakomur pod enakimi pogoji (prvi odstavek 6. člena Uredbe). Uporaba storitev dimnikarske službe je obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe (drugi odstavek 6. člena Uredbe). Vir financiranja dimnikarske službe so plačila uporabnikov njenih storitev po veljavnih cenah storitev dimnikarske službe, ki jih določi vlada, pri čemer upošteva obseg dela, materialne stroške in časovno tehnične normative, potrebne za opravljanje storitev dimnikarske službe. Cene storitev dimnikarske službe se določijo diferencirano po vrstah naprav, na katerih se storitve opravljajo in po vrstah storitev ter v upoštevanju posebnih pogojev dela pri opravljanju posameznih storitev dimnikarske službe (7. in 8. člen Uredbe). Ker je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe, ki morajo to storitev plačati, mora biti cena takšne storitve vnaprej jasna in enotno določena. Cene teh storitev, kot izhaja iz Uredbe, določi vlada, pri čemer upošteva zgoraj navedene kriterije. Vlada RS je to storila s Sklepom. Cene dimnikarskih storitev za kurilne in dimnovodne naprave do toplotne moči vključno 50 kW - za storitve v celoti in v kompletu so določene v točki B priloge Sklepa. Pri tem ni nikakršne podlage za dodatno zaračunavanje pregleda pomožnih naprav, saj so vse storitve, ki jih izvajalec dimnikarske službe opravlja na podlagi koncesijske pogodbe, zajete v ceni za storitve v celoti in v kompletu. Prav tako v Sklepu ni podlage za zaračunavanje pregleda pomožne naprave po porabljenem času, saj so v ceniku storitve, pri katerih je to mogoče, natančno določene. Pri tem gre za storitve navedene v točki A priloge Sklepa, kjer je v stolpcu „cena v € brez DDV“ pri posameznih storitvah navedeno „po porabljenem času in materialu“. Med temi ni pregleda pomožnih naprav. Tožeča stranka se zato neupravičeno sklicuje na to, da je pregled pomožne naprave obvezen in da ga je zato tudi potrebno plačati.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba glede dodatnega zaračunavanja kontrolnega pregleda. Tako upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta pravilno pojasnila, kdaj se lahko zaračuna navedena storitev (kadar čiščenje ni potrebno), zato tožeča stranka ne more biti uspešna s tožbenimi ugovori, da je poudarek letnega pregleda kurilnih naprav na delovanju in usklajenosti z evidenco in ne na pregledovanju čistosti kurilne naprave.

Obravnavano ravnanje tožeče stranke torej tudi po presoji sodišča v skladu s 6. točko 10. člena ZVPNPP šteje kot agresivna poslovna praksa, s tem pa je podana podlaga za izpodbijano odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse po 12. členu ZVPNPP. Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o povrnitvi stroškov temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.