Jedro

Pri pogodbi z navideznim kupcem gre dejansko za dva povezana pravna posla (pojem pogodbe z navideznim kupcem je izoblikovala namreč sodna praksa in teorija), to je pogodbo med prodajalcem in navideznim kupcem in zavezo navideznega kupca, da bo koristi, ki jih je pridobil, prenesel na dejanskega kupca. Zato je pravilna ugotovitev, da bi morala tožnica, kot zatrjevani dejanski kupec, če bi hotela uspeti, zatrjevati in dokazati tudi obstoj takšnega dogovora z navideznim kupcem.

Za veljavnost pravnih poslov med zakoncema (kar velja tudi za izvenzakonske partnerje) je namreč v letu 1991 veljavni 62. člen ZZZDR določal posebno obliko, in sicer overitev po sodniku. Tudi glede delitve skupnega premoženja s sporazumom je bilo v drugem stavku 2. odst. 58. člen ZZZDR določeno, da mora tak sporazum overiti sodnik. Po sedaj veljavni ureditvi (od 1.6.1995 dalje) pa je oblika overitve po sodniku nadomeščena z obliko notarskega zapisa (primerjaj 47. in 48. člen ZN), pri čemer so posli, ki niso sklenjeni v tej obliki, nični.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko I. ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev, da ima po pok. F. S. dedno pravico, pod točko II. pa je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je lastnica enosobnega stanovanja na A. 6-I/8, v večstanovanjskem objektu, stoječem na parc. št. ... k.o. ..., h kateremu spada tudi solastniški delež na skupnih prostorih, delih in napravah hiše v Ljubljani, A. 6, ki sestoji iz ene sobe, kuhinje, kopalnice z WC-jem, predsobe in kleti, v izmeri 32 m2. Pod točko III. je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

(2) Proti sodbi, in sicer zoper njen zavrnilni del, se iz vseh razlogov pritožuje tožnica. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno izhajalo iz predpostavke, da naj bi bila tožeča stranka in pok. F. S. v razmerju kupec-navidezni kupec in da bi moral biti med njima zato sklenjen dogovor o prenosu lastninske pravice na kupljenem stanovanju. Ker sta bila zunajzakonska partnerja, je zanju veljal režim Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ker je med tožnico in zapustnikom obstajala zunajzakonska zveza, je tako nesporno, da je stanovanje njuno skupno premoženje. Ker je vso kupnino prispevala tožnica in je tudi sicer v celoti finančno skrbela za partnerja, je zato stanovanje v celoti njena last. Neutemeljena je razlaga sodišča, da naj bi tožnica denar S. zgolj posodila, saj o tem sporazum z dne 15.12.1991 ne govori, pa tudi sicer ni bilo razloga, da ne bi sklenila posojilne pogodbe, če bi imela tak namen. Sodba se opira tudi na dokaz, ki ga ni v spisu, to je na sporazum iz leta 1995. Ne glede na to pa tudi iz tega dogovora izhaja, da je med njima v bistvu šlo za dogovor o delitvi skupnega premoženja. Sodišče bi ob izjavi tožnice in nekaterih prič o posojilu moralo upoštevati, da so prava neuke stranke in ne vedo, kdaj gre za posojilo. Tudi sicer ni običajno, da bi si partnerji posojali denar in se zavezovali k vračilu le tega, saj gre za njihovo skupno premoženje. Bolj običajno je, da se poskušajo dogovoriti o tem, čigavo bo premoženje v primeru razveze ali smrti. Ravno za tak dogovor pa je med tožnico in zapustnikom šlo. Pok. S. tožnici denarja tudi ne bi mogel vrniti, saj je bil brez vsakega premoženja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pok. S. F., postala pravnomočna, saj tožena stranka zoper ta del ni vložila pritožbe (točka I izreka).

(6.) Lastninska pravica na nepremičnini se lahko pridobi na različne načine: na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen Stvarno pravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Enako določbo je vseboval prej tudi 20. člen Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Na podlagi zakona se, poleg primerov, ki jih vsebuje SPZ oz. prej veljavni ZTLR, lastninska pravica (v smislu deleža na skupnem premoženju ) pridobi tudi v času trajanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti pod pogoji, ki jih v 51. členu določa ZZZDR. V tem členu je določeno, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Za nastanek skupnega premoženja morata biti torej izpolnjeni sočasno dve predpostavki. Prva je obstoj zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, druga pa, da je premoženje pridobljeno z delom v času trajanja takšne zveze. Pritožnica v pritožbi sodišču v zvezi s tem očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko o zahtevku tožnice ni odločilo na tej pravni podlagi. Tak očitek je neutemeljen. Že sodišče prve stopnje je v razlogih pravilno ugotovilo, da tožnica takšnega pravnega naslova (in za to potrebnih dejstev) za pridobitev lastninske pravice ni zatrjevala. Iz trditvene podlage tožbe tako ne izhaja zatrjevanje pritožnice, da gre pri spornem stanovanju za skupno premoženje in da je zaradi njenega večjega (izključnega) prispevka, njen delež 100%, predvsem pa tudi ne, da bi bilo nakup stanovanja rezultat dela (ki ni nujno le tisto, ki prinaša finančno korist, ampak gre pri tem lahko tudi za dejavnosti, ki so primeroma naštete v 2. odst. 59. člena ZZZDR) zunajzakonskih partnerjev, ampak je ves čas trdila, da je stanovanje izključno njena last, saj je izključno sama zanj prispevala sredstva, to je svoje prihranke, ki jih je imela še iz zakonske zveze z prejšnjim (pokojnim) možem. Zaradi samega dejstva, da je določeno premoženje bilo kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ne da bi bila sočasno zatrjevana in izpolnjena tudi druga predpostavka, ni mogoče govoriti o skupnem premoženju. Pritožnica je trditve v tej smeri prvič postavila šele v pritožbi, kar pa ni dopustno (337. člen ZPP).

(7.) Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče nepravilno izhajalo iz predpostavke, da naj bi bila tožeča stranka in zapustnik v razmerju pravi kupec – navidezni kupec. Glede na trditve v tožbi, da sta se tožnica in zapustnik dogovorila, da bo dejanska lastnica stanovanja tožnica, formalno pa ga bo kupil zapustnik, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o zahtevku tožnice tudi na tej pravni podlagi. Ker gre v tem primeru dejansko za dva povezana pravna posla (pojem pogodbe z navideznim kupcem je izoblikovala namreč sodna praksa in teorija), to je pogodbo med prodajalcem in navideznim kupcem in zavezo navideznega kupca, da bo koristi, ki jih je pridobil, prenesel na dejanskega kupca, je pravilna ugotovitev, da bi morala tožnica, če bi hotela uspeti, zatrjevati in dokazati tudi obstoj takšnega dogovora. Tega pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (in česar pritožnica s pritožbo tudi ne izpodbija), ni storila. Celo več, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi, izhaja, da je tožnica zapustniku denar za nakup stanovanja posodila, zaradi česar pa seveda ne more uveljavljati stvarnopravnih zahtevkov. Dvom v dokazno oceno ni na mestu, saj je tožnica ob zaslišanju večkrat povedala, da je denar posodila in kako sta se s partnerjem dogovarjala glede vračila (najprej o vračilu vsega - o tem je bilo celo podpisano potrdilo; nato o vračilu samo 75% oz. o tem, da ji namesto vračila priznava solastnino do višine 75%). Tudi sam sporazum iz leta 1991 takšnega dvoma ne ustvarja, saj bi lahko pomenil zgolj zavarovanje tožničinega zahtevka. Tudi ni nenavadno, da bi si partnerja medsebojno denar posodila in o tem napisala potrdilo, upoštevajoč dejstvo, da je bil denar, kot je tožnica zatrjevala, njeno posebno premoženje, saj je šlo za prihranke, ki so izvirali iz prejšnje zakonske zveze. Pojem „posojila“ oziroma pojem „nekomu nekaj posoditi“, je poleg tega splošno znan izraz, ki je poznan tudi pravnim laikom in pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbi, da tožnica in priča D. N. T. nista vedeli, kdaj gre za posojilo.

(8.) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodba sodišča opira na dokaz, ki ga ni v spisu. Sodišče je namreč omenjalo sporazum iz leta 1995 samo kot del izpovedi tožnice same, ki je o njem izpovedala, ko je bila zaslišana.

(9.) Ugotovitvam sodišča, ki se nanašajo na sporazum z dne 15.12. 1991, ki ga je tožnica priložila kot dokaz, da je sama lastnica stanovanja, pritožbeno sodišče dodaja le še to, da ta sporazum (ne glede na dvom tožene stranke v njegovo pristnost), tudi sicer ne more predstavljati podlage za zahtevek kot ga je tožnica postavila. Za veljavnost pravnih poslov med zakoncema (kar velja tudi za zunajzakonske partnerje) je namreč v letu 1991 veljavni 62. člen ZZZDR določal posebno obliko in sicer overitev po sodniku. Tudi glede delitve skupnega premoženja s sporazumom je bilo v drugem stavku 2. odst. 58. člena ZZZDR določeno, da mora tak sporazum overiti sodnik. Po sedaj veljavni ureditvi (od 1.6.1995 dalje) pa je oblika overitve po sodniku nadomeščena z obliko notarskega zapisa ( primerjaj 47. in 48. člen Zakona o notariatu), pri čemer so posli, ki niso sklenjeni v tej obliki, nični.

(10.) Tožnica povsem neobrazloženo zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, poleg tega pa jo je potrebno uveljavljati že na prvi stopnji (286.b člen ZPP), je potrebno, da je zatrjevana kršitev konkretizirana. Pritožba bi tako morala obrazložiti, kje je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

(11.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

(12.) Odločitev o pritožbenih stroških je že vsebovana v zavrnitvi pritožbe. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama ( 165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).