Jedro

Toženka je v ponovnem postopku po presoji sodišča ravnala skladno s sodbo tega sodišča, I U 590/2019 z dne 1. 7. 2021. Ustrezno se je opredelila do tožničinih navedb, da je odvetniku A. A. sama poravnala izdatke v višini 20,00 EUR, te navedbe sprejela in navedeno dejstvo tudi ustrezno upoštevala pri odmeri izdatkov odvetnikov, ki so bili odvetniku priznani zgolj v nesporni višini 16,00 EUR, ne pa tudi v preostanku, tj. priglašenih 20,00 EUR (povečano za DDV), kot pavšalni znesek znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom so bili odvetniku A. A., zaposlenemu pri odvetniku B. B., v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča, I U 590/2019 z dne 1. 6. 2021, priznani nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi napotnice, št. Bpp 2844/2018 z dne 14. 11. 2018, v višini 661,00 EUR, povišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 806,42 EUR (1. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno tudi, da je odvetnik B. B. zavezanec za plačilo DDV (2. točka izreka) ter da so bili odvetniku A. A., zaposlenemu pri odvetniku B. B., s toženkinim predhodnim sklepom (odpravljenim z že omenjeno sodbo naslovnega sodišča) že priznani stroški v skupni višini 830,82 EUR (3. točka izreka). Odvetniku B. B. je bilo zato naloženo, da vrne preveč izplačane stroške odvetniške storitve v višini 24,40 EUR (20,00 EUR in 22% DDV) v roku in na način, opredeljen v izreku izpodbijanega sklepa (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnici kot upravičenki z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2844/2018 s 14. 11. 2018, dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, ..., in v postopku mediacije od 1. 11. 2018 dalje. Vrednost spornega predmeta je znašala 47.446,25 EUR, za izvajanje dodeljene BPP pa je bil določen odvetnik A. A., zaposlen pri odvetniku B. B. Toženka je v ponovnem postopku odločanja zahtevku odvetnika za odmero nagrade in potrebnih izdatkov delno ugodila. Nagrado in potrebne izdatke je odmerila skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter odvetniku po tar. št. 3100 ZOdvT priznala enotno nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 335,40 EUR in po tar. št. 3102 ZOdvT za zastopanje tožnice na naroku v ponovljenem pravdnem postopku nagrado v višini 309,60 EUR. Odvetniku je po tar. št. 6000 ZOdvT priznala še potrebne izdatke za fotokopije v višini 16,00 EUR na podlagi izkazanega računa, ni pa mu priznala priglašenega pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, ker je bilo ugotovljeno, da je navedeni znesek tožnica predhodno poravnala osebno. Ker so bili odvetniku A. A., zaposlenemu pri odvetniku B. B., predhodno priznani višji stroški odvetniške storitve, je slednji dolžan vrniti preveč izplačane stroške v višini 24,40 EUR.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da so bili stroški neustrezno znižani, odvetniku pa je bilo naloženo, da mora vrniti manjši znesek, kot je potrebno. Odvetnik je prejel 40,00 EUR preveč, saj je prejel obračunan izdatek za fotokopije v višini 16,00 EUR (na podlagi računa, kar mu tudi pripada), gotovinski znesek za fotokopije v višini 20,00 EUR in obračunan znesek 20,00 EUR kot povračilo za poštne in telekonunikacijske storitve, čeprav mu ti stroški sploh niso nastali. Gotovinskega zneska za fotokopije odvetnik ne bi smel zahtevati niti ga sprejeti, prav tako mu ne gre znesek za poštne in telekomunikacijske storitve. Toženka tako v izpodbijanem sklepu ni v celoti sledila sodbi naslovnega sodišča, I U 590/2019 z dne 1. 7. 2021. Ugotovitve iz izpodbijanega sklepa so v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj morajo organi pri postopanju paziti tudi na to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. Tožnica predlaga, da sodišče vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, slednji pa naj naloži tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5. Prizadeti osebi s položajem stranke na tožbo nista odgovorili.

6. Na poziv sodišča v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sta tožnica in toženka pisno sporočili, da se glavni obravnavi odpovedujeta. Prizadeti stranki s položajem stranke sta sodišču pisno sporočili, da se razpisanega naroka ne bosta udeležili. Sodišče je glede na navedeno ter ob upoštevanju 279.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 narok za glavno obravnavo v zadevi preklicalo in v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, in sicer v delu, katerem je toženka s tem odločila o potrebnih izdatkih odvetnika za izvajanje BPP, do katere je bila upravičena tožnica (nagrada odvetniku v zadevi ni sporna).

9. Tožnica v tožbi pritrjuje, da je odvetnik upravičeno prejel izdatek za fotokopije v višini 16,00 EUR (tožnica v tožbi zapiše, da je navedeni znesek prejel "na podlagi računa - kar mu tudi pripada"), uveljavlja pa, da ne bi pa smel prejeti gotovinskega zneska od upravičenke (20,00 EUR) kot mu tudi ne bi smel biti obračunan znesek 20,00 EUR kot povračilo za poštne in telekomunikacijske storitve.

10. Tožničinim tožbenim očitkom ni mogoče slediti. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, so bili odvetniku A. A. s to kot potrebni izdatki priznani zgolj izdatki za fotokopije v višini 16,00 EUR, ki tudi za tožnico niso sporni. V nasprotju z zatrjevanjem tožnice pa odvetniku z izpodbijano odločbo ni bil priznan pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (povečano za DDV). Do navedenega zneska bi bil po tar. št. 6002 ZOdvT odvetnik sicer upravičen, saj gre za pavšalni znesek, ki se lahko uveljavlja namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001 in ki znaša 20 % nagrade, vendar največ 20 EUR, podlago za njegovo priznanje pa predstavljata 2. oz. 32. člen ZOdvT. Vendar pa je toženka ugotovila, da je navedeni znesek tožnica predhodno že poravnala osebno (kot to tožnica sicer zatrjuje tudi sama), zato ga odvetniku ni priznala.

11. Toženka je v ponovnem postopku po presoji sodišča ravnala skladno s sodbo tega sodišča, I U 590/2019 z dne 1. 7. 2021. Ustrezno se je namreč opredelila do tožničinih navedb, da je odvetniku A. A. sama poravnala izdatke v višini 20,00 EUR, te navedbe sprejela in navedeno dejstvo (kot že predhodno pojasnjeno) tudi ustrezno upoštevala pri odmeri izdatkov odvetnikov, ki so bili odvetniku priznani zgolj v nesporni višini 16,00 EUR, ne pa tudi v preostanku, tj. priglašenih 20,00 EUR (povečano za DDV), kot pavšalni znesek znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev.

12. Tožnica sicer zatrjuje še, da odvetnik gotovinskega zneska od nje ne bi smel zahtevati niti sprejeti, vendar pa navedeno na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero so bil izdatki odvetniku po presoji sodišča priznani v ustrezni višini, ne more v ničemer vplivati. Sodišče ob tem sicer pojasnjuje, da se v skladu s 40. členom ZBPP plačila in predujmi, ki jih odvetnik prejme od stranke za storitve, za katere ji je bila pozneje odobrena BPP, vštejejo v nagrado, ki se izplača iz državnega proračuna, to pa je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe (s katero, kot že večkrat pojasnjeno, odvetniku ni priznala izdatkov v višini 20,00 EUR, za katere je ugotovila, da mu jih je že poravnala tožnica) tudi ustrezno upoštevala.

13. Po povedanem sodišče sodi, da tožnica nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

**K II. točki izreka:**

15. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

16. Odločitev o stroških tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.