Jedro

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.066,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 139.892,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 5.827,22 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 105. člena OZ obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev, če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe. V skladu z drugim odstavkom istega člena mora upnik pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev, če hoče upnik odstopiti od pogodbe. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 105. člena OZ) - to pa je ex lege razveza pogodbe (prim. prvi odstavek 104. člena OZ).

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in presojo sodišča prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe tako jasno izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko pozivala k izpolnitvi pogodbene obveznosti devet mesecev, kar je trikrat toliko, kot je znašal prvotno dogovorjeni rok izpolnitve glede na čas naročila (8. in 9. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ.1 Interpretacija tožene stranke, da pogodba še vedno velja, češ da tožeča stranka v dopisih, ki jih je namenila toženi stranki, dodatnega roka ni podala dovolj "jasno in konkretno", je zato materialnopravno zmotna. V času dolgotrajnega pozivanja je imela tožena stranka možnost izpolniti pogodbeno obveznost (dobaviti stroj), a tega ni storila in tudi ni navedla prepričljivih razlogov za svoje ravnanje. Nenazadnje pa je toženi stranki lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.2

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi bilo treba glede na določilo drugega odstavka 111. člena OZ, ki določa, da če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala, ugotavljati kaj več od tistega, kar je storilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki izpolnila 139.892,40 EUR s pripadki, je glede na določilo 111. člena OZ ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva.

8. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je z vlogo z dne 12. 6. 2017 odgovorila na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 31. 5. 2017. Zato so pritožbeni očitki o nepotrebnosti te vloge neutemeljeni.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.066,06 EUR, njihova odmera pa je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 66). To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Prim. VSRS sklep III Ips 39/2015 v 20. točki obrazložitve. 2 V tem smislu prim. VSL sklep II Cp 1353/2009.