Jedro

V celoti je podana odškodninska odgovornost delavke, ki je v banki v okviru svojih delovnih zadolžitev opravljala tudi blokado (ukradenih) bančnih kartic, v obravnavanem primeru pa blokade bančne kartice ni opravila, temveč je celotno dokumentacijo odložila v fascikel, zaradi česar so se neupravičeni dvigi denarja z računa stranke nadajevali.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 186.792,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1995 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka trpi sama svoje stroške." Tožena stranka trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki X. banki d.d. plačati odškodnino v višini 112.075,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1995 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 25.476,30 SIT, v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena takrat veljavnega zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba izpodbija odločitev sodišča o deljeni odgovornosti strank, za kar pa po mnenju tožeče stranke sodišče ni imelo podlage v izvedenih dokazih. Sodišče je napačno zaključilo, da bi tožeča stranka morala opraviti kontrolo vsake blokacije bančne kartice, ki jo opravijo njeni delavci. Kontrola se praviloma izvede predvsem v primeru, da se postavi vprašanje o pravilnosti izvedbe posameznih opravil bančnega delavca, nikakor pa ne v smislu, ali je bančni delavec neko opravilo izvršil ali ne. Delavec je namreč dolžan delo, ki ga prevzame v zvezi s svojo zaposlitvijo, opraviti v celoti in s skrbnostjo, ki se za to zahteva. Zato tožeča stranka ni bila dolžna zagotoviti toženki kontrolo njenega dela. Zato je sodišče tudi zmotno oprlo svojo odločitev le na Opomnik tožeče stranke z dne 13.12.1993, ki pa je bil izdelan le kot povzetek iz Navodil za poslovanje z bančnimi karticami. Tudi iz tega navodila ne izhaja obvezna kontrola postopkov ob prijavi ukradenih dokumentov in se kot taka tudi ne izvaja. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi. Ponovno poudarja, da je bila v kritičnem času kontrolor analitičnega knjigovodstva in nikdar ni prevzela opravil blokiranja bančnih kartic na način, kot bi se to moralo izvesti. V zvezi s tem ni nikdar prejela odločbo tožeče stranke niti ni bila seznanjena z navodili za poslovanje z bančnimi karticami z osebnimi številkami. Tožeča stranka ni imela izdelanega postopka in tudi ne obrazcev za primer izgube ali kraje bančne kartice. Zato je tožena stranka prispevala k nastanku škode in je sodišče prve stopnje v tej smeri pravilno odločilo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je tožeča stranka soodgovorna za nastalo škodo v višini 40 odstotkov. Sodišče prve stopnje je prišlo do tega zaključka iz razloga, ker tožeča stranka ni opravila kontrole poslovanja nad toženo stranko, čeprav za to ni našlo opore v internih aktih tožeče stranke. Iz izpovedi zaslišanih prič, v katerih resničnost sodišče prve stopnje ne dvomi in jih tožena stranka tudi v pritožbi ne izpodbija izhaja, da je tožena stranka v okviru svojih delovnih zadolžitev opravljala tudi blokacijo bančnih kartic ter je tudi dne 19.10.1993 prejela od sodelavk vso potrebno dokumentacijo za blokiranje bančne kartice stranke A.A.. Tožena stranka prejete delovne naloge ni opravila, temveč je dokumentacijo odložila v fascikel, zaradi česar so se nadaljevali nepooblaščeni dvigi denarja izračuna stranke vse do 3.11.1993. Po stališču pritožbenega sodišča je, ob takem dejanskem stanju, sklicevanje tožene stranke v pritožbi na nepopolna navodila glede blokacije bančnih kartic in da za to nalogo ni prejela posebne odločbe tožeče stranke, neutemeljeno in nasprotuje z načelom vestnosti in poštenosti poslovanja pooblaščenca za opravljanje bančnih poslov. Oškodovanka je namreč zaupala tožeči stranki, s tem pa tudi njenim delavcem, poslovanje z njenim denarjem, ki so ga dolžni opraviti s skrbnostjo dobrega gospodarja. Tožena stranka z opisanim ravnanjem ni izkazala takega poslovanja. Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka ravnala v tem primeru skrajno malomarno in tudi če bi tožeča stranka že naslednji dan opravila kontrolo njenega dela, za kar pa glede na njeno dotakratno delo in pooblastila ni imela nobenega razloga, krivda tožene stranke ne bila bila nič manjša. Tožena stranka je bila dolžna takoj ukrepati. Tudi v primeru, če bi prejela v delo delovno nalogo, ki jo ne bi mogla ali znala izvršiti, za kar pa v tem primeru ni šlo, bi morala takoj zahtevati pomoč nadrejenega ali drugega pooblaščenega delavca, če pa to v popoldanskem času ne bi bilo mogoče, pa prvi naslednji dan. V nobenem primeru pa ni dopustno dokumente v zvezi sprejeto nalogo odložiti in o tem nikogar obvestiti. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja na podlagi 70. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) v povezavi s 154. členom zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), da tožeča stranka ni soodgovorna za škodo, ki jo je povzročila tožena stranka iz velike malomarnosti, zato je pritožbi ugodilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vso nastalo oziroma vtoževano škodo. Zaradi navedenega je odločilo tudi, da je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna trpeti svoje stroške postopka na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in odločilo tako kot je razvidno iz izreka. Tožena stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, ki pa ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato je tožena stranka dolžna sama trpeti te stroške. Določbe ZPP, ZOR in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na temelju 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).