Jedro

Za odškodninski zahtevek oškodovancev, ki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pogodbe o zdravstvenih storitvah, v skladu z določilom tretjega odstavka 352. člena OZ velja splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval od toženke, da mu plača odškodnino v znesku 42.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2009 dalje do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 5.949,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je nesmiselno trditi, da je tožnikov zahtevek zastaral, saj je s postoperativno terapijo zaključil šele dne 23.9.2015. Zaključek zdravljenja ne more biti pred datumom, ko je bila postoperativna terapija zaključena. Izvedenec je navedel, da bi lahko tožnik za končno stanje inkontinence izvedel na kontrolnem pregledu dne 23.9.2015, ko je bilo ugotovljeno, da so bile vse konzervativne metode zdravljenja neuspešne. Graja tudi opustitev zaslišanja izvedenca medicinske stroke. Tožnik je bil prepričan, da je ugovor zastaranja zavrnjen, ker je izvedenec določno zapisal, da je bilo zdravljenje zaključeno šele v letu 2015. Graja tudi odločitev o stroški postopka, ki jih je sodišče odmerilo kot pri meritorni odločitvi. Meni, da bi se morali upoštevati samo tisti stroški, ki so bili za pravdo potrebni. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne ugovor zastaranja ter odloči z vmesno sodbo, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji narave oziroma podlage odškodninske odgovornosti toženke izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je zastaranje presojalo v luči nepogodbene podlage (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izvedba medicinskega posega v skladu s profesionalno skrbnostjo po pravilih stroke in pravilna izvedba pojasnilne dolžnosti sta po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse (VS RS II Ips 290/2017), ki je sledila večinskemu stališču teorije, del pogodbenih obveznosti zdravnika (20. člen Zakona o pacientovih pravicah, v nadaljevanju ZPacP) v zvezi s prvim odstavkom 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, v nadaljevanju ZZDej). Pravni temelj razmerja med zdravnikom in pacientom je namreč v pogodbi o zdravstvenih storitvah, ki predstavlja temeljno podlago pravic in obveznosti pacienta ter zdravnika ter zdravstvenega izvajalca (Ovčak Kos M. in Božič Penko A., v: Dileme v primerih odškodninskega prava v vezi z odgovornostjo za medicinsko napako, Odvetnik 2012, št. 83, stran 11), zato se odškodninska odgovornost za medicinske napake in zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti. Po deliktni podlagi je mogoče obravnavati le nujno medicinsko pomoč, ki jo zdravnik nudi pacientu, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben odločati o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje (12. točka drugega člena in 28. člen ZPacP), kar v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano niti ugotovljeno.

7. Za odškodninski zahtevek oškodovancev, ki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pogodbe o zdravstvenih storitvah, v skladu z določilom tretjega odstavka 352. člena OZ velja splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ (VSRS II Ips 290/2017). Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti je pomembno, da oškodovanec izve za škodo (VSRS II Ips 60/2010). Za pričetek petletnega teka zastaralnega roka zaradi kršitve poslovne obveznosti zaradi zatrjevane medicinske napake in kršitve pojasnilne dolžnosti je torej treba ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da je zdravnik kršil pogodbo (storil medicinsko napako oziroma ni opravil potrebne pojasnilne dolžnosti). Sodna praksa veže začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva in ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode ter je imel vse realne možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pomembno je torej védenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegove seznanitve z obsegom škode in s povzročiteljem (VSL sodba II Cp 682/2018).

8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bilo izvedensko mnenje osredotočeno predvsem na vprašanja, ki se nanašajo na tek subjektivnega zastaralnega roka pri neposlovni odškodninski odgovornosti, za odločitev v konkretni zadevi pa se je kot pravno relevanten pokazal tek objektivnega zastaralnega roka, zato iz razlogov ekonomičnosti postopka in nepotrebnosti nadaljnjih dopolnitev in zaslišanja izvedenca ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, ki je po njegovih ugotovitvah pokazal, da je urinska inkontinenca nastala s prvo operacijo v juniju 2009, vse nadalje zdravljenje pa je bilo usmerjeno zgolj v lajšanje tožnikovih težav, zaključilo, da je zahtevek tožnika, ki je vložil tožbo dne 24.1.2018, zastaral. Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da je potekel tudi 5 letni zastaralni rok za škodo nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti.

9. Tak materialnopravni pristop sodišča prve stopnje pa je vsaj preuranjen, če ne zmoten.

10. Nujna predpostavka pri poslovni odškodninski odgovornosti (kar razmerje zdravnik pacient je), kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, za zastaranje terjatve in s tem za začetek teka zastaranja je dejstvo, da terjatev sploh obstaja. Če terjatve ni, zastaranje ne more pričeti teči. Zato je o zastaranju odškodninske terjatve smiselno govoriti šele od tedaj dalje, ko nastane škoda. Za pogodbeno škodo (škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti) ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom (kršitvijo pogodbene obveznosti), temveč lahko nastane tudi kasneje, kar logično pomeni, da sta na kasnejši trenutek premaknjena tako nastanek kot dospelost pogodbene odškodninske terjatve. Prav zaradi tega ni ne logično ne življenjsko, da bi zastaranje pogodbene odškodnine terjatve začelo teči že s kršitvijo pogodbene obveznosti, torej v času, ko morebiti niti ni znano, ali bosta škoda in odškodninska terjatev sploh nastali (Sklep II Ips 198/2007).

11. Glede na navedeno se izkaže, da bi bilo izvedensko mnenje potrebno dopolniti v zvezi s vprašanjem, kdaj je nastala škoda tožniku oziroma kdaj je bil seznanjen z obsegom škode in s povzročiteljem. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja pri svoji presoji ni uporabilo, ker je zaključilo, da se nanaša zgolj na tek subjektivnega zastaralnega roka pri neposlovni odškodninski odgovornosti, ki pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Zaradi tega izvedenca tudi ni zaslišalo. Tak pristop je napačen. Kot je bilo že pojasnjeno je tudi za začetek teka zastaralnega roka pri poslovni odškodninski odgovornosti pomemben trenutek ko je oškodovanec izvedel za nastanek škodnega dogodka in so mu znani vsi ostali elementi pogodbene odškodninske odgovornosti (vzročna zveza, obseg škode, povzročitelj).

12. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo, izvedenskega mnenja pa ni obravnavalo, zato bi sodišče druge stopnje odvzelo strankam pravico do pritožbe, v kolikor bi zadevo prvič obravnavalo na pritožbeni stopnji. Pritožbi je bilo potrebno zato ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke tako, da se bo razjasnilo vprašanje, kdaj je imel tožnik možnost seznanitve z obsegom škode in povzročiteljem. V kolikor bo ugotovilo, da tožnikov zahtevek še ni zastaral, bo v nadaljevanju moralo najprej ugotoviti, ali je podan temelj odškodninske odgovornosti in v kolikor je podan, ugotavljati višino škode, ki je tožniku v tem primeru nastala.

14. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).