Jedro

Niti 6. niti 18. člen ZMed v pogledu urejanja odškodninske odgovornosti nista lex specialis, ki bi derogirala načelo respondeat superior, kot ga ureja 147. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi prvega tožnika ter prvega, drugega in tretjega toženca se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki spremeni tako, da:

(1) se tožbeni zahtevek proti prvim trem tožencem zavrne v celoti.

(2) so tožniki dolžni povrniti prvim trem tožencem vsakemu 752,46 EUR, v roku 15 dni, če zamudijo, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje.

(3) je četrta toženka dolžna povrniti prvemu tožniku 1556,77 EUR, v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje.

II. Pritožba četrte toženke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki morajo prvim trem tožencem povrniti vsakemu 156,46 EUR pritožbenih stroškov, četrta toženka pa mora povrniti prvemu tožniku 299,63 EUR pritožbenih stroškov, vse v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vsem štirim tožencem solidarno naložilo plačilo odškodnine prvemu tožniku v znesku 7000 EUR (I.), višji zahtevek pa zavrnilo (II.). Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov tožene stranke 136,23 EUR (III.). Gre za kompenzacijo nepremoženjske škode, in sicer duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena, povzročene z dvema člankoma (G. in B. ), ki sta ju zapisala prvi in drugi toženec v časopisu „X“, katerega urednik je bil tretji toženec, izdajala pa ga je četrta toženka.

2. Proti sodbi se pritožuje prvi tožnik in vsi štirje toženci.

3. Tožnik izpodbija le odločitev o stroških, ker meni, da bi mu sodišče moralo priznati 70% potrebnih stroškov, saj je uspel s 7 od zahtevanih 10 tisoč evrov. Predlaga spremembo tega dela sodbe in zaznamuje še pritožbene stroške.

4. Toženci pa se pritožujejo zoper obsodilni glavni in stroškovni del, uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka in temu ustrezno stroškovno posledico, tudi oni pa opredeljujejo še pritožbene stroške.

Prvi trije toženci opozarjajo, da zanje po 147. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja četrta toženka, saj škode niso povzročili namenoma; česa takega se jim niti ne očita. Drugačna odločitev in razlaga, ki se opira na določbe 6. in 18. čl. Zakona o medijih (ZMed), je materialnopravno zmotna.

Sicer pa pritožniki nasprotujejo višini odmerjene odškodnine, mislijo, da je pretirana in da odstopa od drugih primerljivih primerov v sodni praksi (I Cp 254/2009, I Cp 2992/2008, I Cp 3414/2011, II Cp 3279/2010, I Cp 3185/2010). Odškodnina je previsoka tako v primerjavi z drugimi primeri medijskih razžalitev, kot tudi v primerjavi z drugimi vrstami škode, npr. za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Primerna odškodnina bi bila po mnenju tožencev kvečjemu približno 1000 EUR.

5. Toženci so na tožnikovo pritožbo odgovorili, predlagajo njeno zavrnitev ter opredeljujejo nadaljnje stroške, nobeden od tožnikov pa ni podal odgovora na pritožbo tožencev.

6. Pritožbi tožnika in prvih treh tožencev sta utemeljeni, pritožba četrte toženke pa ni utemeljena.

Neposredna odgovornost novinarjev in urednika (o pritožbi prvih treh tožencev).

7. Ni ne dvoma ne spora, da sta (bila) prva dva toženca novinarja časopisa X, tretji toženec pa njegov urednik, in da so vsi trije pri zapisu in objavi spornih člankov v teh vlogah delali za četrto toženo stranko, to je za časopisno hišo Y, d. d. 8. Odgovornost delodajalca za delavca kot pomembna izjema pravila, da vsak (sam) odgovarja za škodo, ki jo povzroči, je v našem pravu urejena v določbi 147. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki se v relevantnem 1. in 2. odst. glasi takole: „(1) Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.“

9. Neposredni odškodninski zahtevek oškodovanca zoper neposrednega povzročitelja škode je torej glede na jasno dikcijo 147. čl. OZ dopusten v le primeru naklepne povzročitve škode, sicer pa mora biti uperjen izključno zoper delodajalca (tu izdajatelja medija; časopisno hišo, ki je četrta toženka). Ker se v okviru načela domnevane krivde domneva le navadna malomarnost, mora oškodovanec naklepno povzročitev škode delavca v tožbi zatrjevati in dokazati.(1) Naklepna povzročitev škode eo ipso ne more izhajati kar iz same izvedbe konkretnega dejanja (tu denimo: pisanja članka), katerega rezultat se je izkazal kot škodljiv.(2) Morda to sicer lahko velja za nekatera dejanja, npr. za uporabo psovk ali drugih vulgarnih izrazov, v tem konkretnem primeru, ko gre za niz nepreverjenih, neutemeljenih oz. neresničnih očitkov na račun tožnika, pa to nikakor ni očitno.

10. Naklepa škodovati tožniku (namenoma objaviti neresnične očitke, prizadeti ga, torej povzročiti mu trpljenje s posegom v njegovo čast in dobro ime) pri obeh novinarjih in uredniku v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožnik je sicer tak očitek tožencema v tožbi celo naprtil (nasprotni očitek pritožbe toženk torej ne drži), a ga ni dokazal in se zoper to dokazno oceno tudi ni zavzel (z odgovorom na pritožbo). Sodišče prve stopnje je v ravnanju tožencev sicer ugotovilo hudo malomarnost, kar je po 3. odst. 147. čl. kvečjemu podlaga za regresni zahtevek delodajalca, ne pa za direktno tožbo oškodovanca.

11. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZMed ni pravilno, saj v pogledu urejanja odškodninske odgovornosti nikakor ne gre za lex specialis, ki bi derogiral načelo respondeat superior, kot ga ureja 147. čl. OZ.(3) 6. čl. je v ZMed splošna načelna določba, ki govori o svobodi izražanja in temeljih za dejavnost medijev, in se v celoti glasi takole: „Dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.“ Po prepričanju pritožbenega sodišča torej ne gre za določbo, ki bi posebej urejala odškodninsko krivdno odgovornost novinarjev. Osebne odgovornosti, ki je omenjena, tako ne gre razumeti kot podlage za direktno tožbo za novinarja mimo določb o odškodninski odgovornosti po OZ. Podobno neprimerna (že sistemsko), da bi se štela za lex specialis, je določba 18. čl. ZMed, ki govori o pravicah in obveznostih uredništev, posebej o odgovornem uredniku. V najbolj relevantnem delu se glasi takole: „(2) Odgovorni urednik odgovarja za uresničevanje programske zasnove ter opravlja druge naloge, določene s temeljnim pravnim aktom izdajatelja. (3) Odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo, če ta zakon ne določa drugače.“ Ta določba seveda nič ne pove, ali urednik odgovarja kazensko ali odškodninsko, za drugega ali solidarno, objektivno ali krivdno. Odškodninsko torej tudi urednik lahko odgovarja le v skladu s splošnimi določbami, ki urejajo odškodninsko odgovornost, to pa so v našem pravu določbe OZ.(4)

12. Tožbene zahtevke proti prvim trem tožencem je bilo zato treba v celoti zavrniti in v tem smislu po 5. alineji 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v I. točki spremeniti.

O višini odškodnine

13. Pri odmeri pravične denarne odškodnine pa prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitanih napak. Pritožba pravilno poudarja, da mora biti denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Zaradi celovitosti je treba še dodati poudarek, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v zadoščenju, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve svoje duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine bi bilo, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. Odškodnina mora biti torej primerno individualizirana (odražati mora okoliščine konkretnega primera), hkrati pa vpeta v širši kontekst. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zgoraj razloženi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo in odstopilo od ustaljene sodne prakse, zato ni utemeljen. To dokazujejo tudi primeri, na katere se sklicuje že sama pritožba: v zadevah tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 254/2009, I Cp 2992/2008, I Cp 3414/2011, so bile prisojene odškodnine, ki ustrezajo približno 5 do 7 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar je povsem primerljivo z odškodnino, ki jo je dobil tožnik (približno 7 neto plač). Tožnikovo odškodnino med višjimi primerljivimi poleg tega, da je šlo za dva članka v najbolj branem tiskanem mediju v Sloveniji, v celoti upravičuje mnenje izvedenke psihiatrinje, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, o hudem mentalnem stresu za tožnika (ki ga je utrpel zaradi obeh člankov), o simptomih duševne stiske, o paranoidni naravnanosti, kar vse je v skladu in podprto tudi z verodostojno in prepričljivo izpovedbo samega tožnika, da ga je „[...] ob branju skoraj kap“, da „[...] se mu še danes stresejo roke, če to bere“, in vsega ostalega, kaj je povzeto v točki 75 na str. 30 izpodbijane sodbe.

15. Zadevi II Cp 3279/2010 in I Cp 3185/2010, kjer je bila dosojena odškodnina nižja, nista primerljivi. V slednji ni šlo za objavo v medijih, pač pa za zapis v ovadbi, prisojeno odškodnino pa je izpodbijal le toženec. V prvi pa je šlo za žaljivo izjavo, podano v izjavi za medije med volilno kampanjo, ki po ugotovitvah sodišča oškodovancu ni povzročila posebej hudih duševnih bolečin.

16. Tudi očitek, da odškodnina ni primerljiva s tistimi, ki se dosojajo za druge oblike nepremoženjske škode, je treba zavrniti. Neposredno je res težko primerjati telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi cele vrste okoliščin, ki jih delajo pravno relevantne (okrnitev svobode, smrt bližnjega, razžalitev časti in dobrega imena), vendar je sodna praksa pri vsaki od teh kategorij škod izoblikovala kriterije, ki dajejo okvir za določanje denarnih zneskov; odškodnina, prisojena tožniku, je znotraj teh okvirov.

17. Pritožbo četrte toženke je bilo zato treba zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje glede nje potrditi (353. čl. ZPP).

O stroških postopka

18. Tožniki, ki niso solidarni upniki, so imeli skupnega pooblaščenca, prav tako kot toženci, ki pa so bili solidarno toženi. Obseg priznanih stroškov na eni in drugi strani ni posebej izpodbijan, sodišče prve stopnje pa jih je priznalo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah po specificiranih stroškovnikih obeh pooblaščencev.

19. V primeru, ko je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom proti enemu tožencu, ne pa proti drugemu tožencu, se uporabi analogija s 1. odst. 161. čl. ZPP, po kateri so sosporniki upravičeni do stroškov po enakih delih. Če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče v tem sorazmerju, kolikšen delež stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov (2. odst. 161. čl. ZPP).

20. Vsi (skupni) stroški tožnikov v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 3558,34 EUR. Prvi tožnik je zahteval največ (10.000 EUR, drugi 4000 in tretji 2000 EUR) in ima v tem smislu tudi večji delež pri skupnih stroških, in sicer 62,50 %. Uspel je s 70 %, zato mu mora četrta toženka povrniti 70 % od 62,50 % vseh priznanih stroškov na strani tožnikov, kar je 1556,77 EUR (2. odst. 154. čl. ZPP). Odločitev o stroških je bilo glede njega torej treba spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP).

21. Tožniki niso uspeli proti prvim trem tožencem, zato morajo njihove stroške povrniti v celoti (1. odst. 154. čl. ZPP). Na strani tožencev je bilo priznanih za 3009,85 EUR stroškov, kar pomeni, da na vsakega odpade 752,46 EUR. Tudi glede prvih treh tožencev, ki so s pritožbo uspeli, je bilo posledično treba odločitev o stroških spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; tožniku mora četrta toženka povrniti pritožbene stroške, ta, skupaj z drugimi tožniki, pa jih mora povrniti prvim trem tožencem (1. odst. 154. čl. in 161. ZPP). Po veljavni odvetniški tarifi 3210 znašajo pritožbeni stroški tožnika 225,60 EUR, kar se poveča za 20 EUR za poštne oz. telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV; skupaj to znaša 299,63 EUR. Toženci so priglasili 857 točk, DDV in sodno takso, kar je skupaj 625,85 EUR, na vsakega toženca pa torej odpade 156,46 EUR. Priznane stroške je treba plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), v primeru zamude s plačilom pa tečejo od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ). Svoj del pritožbenih stroškov četrta tožena stranka krije sama.

(1) Tako jasno tudi Strohsack B., Obligacijska razmerja I, II, Uradni list RS, Ljubljana, 1998, str. 294, 295. (2) Več in podrobneje o tej logični zmoti Mežnar Š., Odškodninska odgovornost novinarjev in urednikov po 147. členu OZ - dileme v sodni praksi, Delavci in delodajalci, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 1/2014, letnik XIV, str. 41 – 65. (3) Mežnar Š., ibidem.

(4) Enako to pritožbeno sodišče že v zadevi I Cp 4698/2010 z dne 28.9.2011 in II Cp 1990/2013 z dne 25. 9. 2013