Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da stavba stoji na vseh treh parcelah, kakor tudi ne, da so v zemljiški knjigi vse že vpisane kot splošni skupni del stavbe. V skladu s povedanim je sodišče prve stopnje povsem pravilno in zakonito vse tri določilo kot pripadajoče zemljišče. Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi na parcelah stalo več stavb niti, da bi med udeleženci postopka obstajal spor o obsegu pripadajočega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu (točki II in IV/1 in 3) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za prijavo udeležbe ugodilo in v postopek pritegnilo udeležence kot so razvidni iz uvoda tega sklepa (I. točka izreka); odločilo, da se na stavbi z ident. znakom 000, stoječi na parcelah št. 920/2, 925/3 in 924/3 vse k. o. X, dokonča postopek vzpostavitve etažne lastnine (II. točka izreka); ugotovilo, da je v zemljiško knjigo vpisana nedokončana etaža s posameznimi deli stavbe kot so razvidni iz tega dela izreka sklepa (III. točka izreka); za splošne skupne dele stavbe določilo parcele št. 920/2, št. 925/3, št. 924/3, vse k. o. X, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot splošni skupni del stavbe, ter posamezne dele, kot so razvidni iz tega dela izreka sklepa, pri katerih je vknjižilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznega dela stavbe z identifikacijsko oznako in do deleža kot je vse razvidno iz tega dela izreka sklepa (IV. točka izreka); ugotovilo, da so iz v zemljiški knjigi vpisanega nerazdeljenega posameznega dela z id. št. 000-1 nastali posamezni deli stavbe, kot so razvidni iz tega dela izreka sklepa, ki se na novo vpišejo v zemljiško knjigo (V. točka izreka); odločilo, da se ohranijo vse pravice oziroma vsa bremena, ustanovljena pri posameznih delih stavbe v vrstnem redu bodisi pred bodisi po vpisu tega postopka in se s tem sklepom vanje ne posega (VI. točka izreka); odločilo, da se ta sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (VII. točka izreka).

2. Tretja toženka je zoper točko II izreka in točko IV/1 in 3 vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je odločitev sodišča, da se za splošne dele stavbe določita parceli št. 920/2 in št. 924/3, obe k. o. X, dejansko in materialnopravno napačna. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da se v pritličju stavbe nahajajo prostori vzgojno - izobraževalnega zavoda Vrtca A., Enota B., katerega ustanoviteljica je pritožnica. Pravna podlaga, da dela navedenih parcel ne predstavljata splošnih delov stavbe leži v določbah Zakona o zavodih, v skladu s katerim so na podlagi samega zakona postale nepremičnine vzgojno varstvenih zavodov s 1. 4. 1991 lastnina njihovih ustanoviteljev. Tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture ter Statut Občine, potrjujeta, da sta parceli št. 920/2 in št. 920/3 javna oziroma družbena lastnina v upravljanju mesta. Na delu parcele št. 920/2 in delu parcele št. 924/3, se nahaja otroško igrišče vrtca, tam pa se nahaja tudi vhod v vrtec, ki se uporablja že od leta 1975 dalje. Vrtec brez tega dela zemljišča ne more normalno izvajati svoje dejavnosti. Etažni lastniki so se sicer na zadnjem naroku zavezali, da se strinjajo z uporabo parcele št. 920/2 s strani vrtca, kar pa ne more imeti pravnih učinkov, spregledana pa je bila parcela št. 924/3. Sodišče prve stopnje naj postopek dopolni tako, da postavi izvedenca geodetske stroke, ki bo ugotovil kateri deli zemljišča so v izključni uporabi vrtca ter nato odmeril in oddelil stavbišče stavbe in ga le v tem obsegu določil kot splošni skupni del. 3. Predlagatelj in sedmi udeleženec (S.) sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II izreka, pritožba ne navaja nič konkretnega. Pritožbeno sodišče v zvezi s preizkusom te odločitve po uradni dolžnosti, v okviru pravilne uporabe materialnega prava, zato le pojasnjuje, da je ZVEtL namenjen tudi za ureditev zemljiškoknjižnega stanja v primerih, kakršen je obravnavani, ko gre za dejansko etažno lastnino, ki pa v zemljiški knjigi ni v celoti vknjižena (nedokončana etažna lastnina). Glede na vpis v zemljiški knjigi je situacija taka, kot če bi bila etažna lastnina vpisana na podlagi ZPPLPS.1 ZVEtL v 31. členu predpisuje, da se v takem primeru vzpostavi etažna lastnina po njegovih določbah. Če pa se pritožba nanaša na dejansko ugotovitev, da stavba stoji na parcelah 920/2, 925/3 in 924/3 k. o. X, pa pritožba tega dejstva niti ne izpodbija - sama pove, da parcele predstavljajo (tudi) stavbišče stavbe, potrjuje torej ugotovljeno dejstvo, da stavba stoji na navedenih parcelah.

6. V konkretnem primeru je pritožnica dne 6. 12. 2010 vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine in tudi predlog za določitev pripadajočega zemljišča (ki se je vodil ločeno pod opr. št. N 370/2011). Oba predloga je nato umaknila, postopek za vzpostavitev etažne lastnine (ne pa tudi postopek za določitev pripadajočega zemljišča), pa je nato nadaljeval predlagatelj. Pritožnica je nato v tem postopku sodelovala kot udeleženka.

7. Z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine mora sodišče določiti tudi pripadajoče zemljišče (2. točka prvega odstavka 24. člena ZVEtL). V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se za pripadajoče zemljišče k stavbi šteje zemljiška parcela, na kateri stavba stoji, če na zemljiški parceli stoji več stavb ali če je med udeleženci postopka spor o obsegu pripadajočega zemljišča, pa zemljišče, na katerem stavba stoji, to je zemljišče pod stavbo (drugi odstavek 7. člena ZVEtL). V konkretnem primeru ni sporno, da stavba stoji na vseh treh parcelah, kakor tudi ne, da so v zemljiški knjigi vse že vpisane kot splošni skupni del stavbe. V skladu s povedanim je sodišče prve stopnje povsem pravilno in zakonito vse tri določilo kot pripadajoče zemljišče. Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi na parcelah stalo več stavb niti, da bi med udeleženci postopka obstajal spor o obsegu pripadajočega zemljišča. Kot rečeno je pritožnica predlog za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča, umaknila. V nadaljevanju postopka je kot udeleženka sicer res navedla, da upoštevaje Sklep o določitvi javne infrastrukture na področju kulture, parc. št. 920/2 ni splošni skupni del stavbe (list. št. 237), pri čemer jo je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku opozorilo na dejstvo, da po podatkih GURS stavba stoji (tudi) na tej parceli (in da se torej v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZVEtL šteje za pripadajoče zemljišče k stavbi), čemur pritožnica ni ugovarjala, niti v zvezi s tem ni predlagala izvedbe nobenega postopka (odmere ustreznega dela parcele). Glede parcele št. 924/3 pa je z vlogo z dne 22. 9. 2014 sodišče le seznanila s sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 3158/2010 z dne 19. 7. 20112. To pa je bilo premalo, da bi sodišče prve stopnje vodilo k zaključku, da med udeleženci postopka obstaja spor o obsegu pripadajočega zemljišča (in bi kot pripadajoče zemljišče določilo le zemljišče pod stavbo).

8. Izpodbijani sklep, izdan v postopku vzpostavitve etažne lastnine (tudi v skladu z domnevami), ni ovira, da udeleženci, torej tudi pritožnica, svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot na posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje v skladu s 25. členom ZVEtL uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 13. členom ZVEtL).

1 Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavb v zemljiško knjigo, Ur. l. RS, št. 89/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Pri čemer v postopku udeleženci niso sodelovali in jih sodba ne veže.