Jedro

Za obstoj odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti (delo na aluminijasti lestvi, ki je bila mokra in drseča in postavljena v jašku globokem 1,80 cm, tožnik pa tudi ni prispeval k nastanku poškodbe, saj se je moral gibati po lestvi, pri čemer je nosil potrebna zaščitna sredstva in sicer škornje in rokavice). Za to škodo kot nosilec te dejavnosti odgovarja tožena stranka, četudi bi sodišče na podlagi izsledkov izvedenca ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 14.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2008 dalje in mu povrniti stroške postopka v višini 3.344,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (prvi odstavek). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti (pravilno: zoper ugodilni del) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, tako zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga, da se toženi stranki priznajo tudi stroški pritožbenega postopka, ki naj se naložijo v plačilo tožniku, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka izpodbijana odločitev sodišča, da naj bi bila po temelju podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca oziroma tožene stranke za nezgodo in utrpelo škodo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje aluminijasta lestev, s katere je padel tožnik v jašku, sama po sebi ni nevarna stvar, niti v luči 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika, pač pa je podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke podana zaradi posebnih okoliščin, v katerih je prišlo do nezgode, te posebne okoliščine pa so, da je bila lestev mokra in drseča, da je tožnik plezal po lestvi iz jaška, zaradi česar je imel malo manevrskega prostora za preprečevanje posledic padca in da je bila na dnu jaška deska, ne pa raven teren. Tožena stranka je mnenja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi zmotno uporabilo materialno pravo, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil, kar vse se odraža v izpodbijani sodbi, saj je v skupni dokazni oceni napačno kategoriziralo okoliščino kot podlago za objektivno odgovornost tožene stranke. Tožnik tudi zatrjuje, da naj bi mu zdrsnilo, ker so mu zaradi neprimerne zaščitne opreme, predvsem zaradi blata drseli škornji ter ne zaradi mokre in spolzke lestve. Zatrjuje torej krivdno odgovornost tožene stranke. Ni dokazana trditev tožene stranke, da je bila lestev mokra in drseča. Obe pravdni stranki namreč kot nesporno navajata, da je dan pred nezgodo deževalo, na sam dan nezgode pa je bilo lepo vreme, tako da ni jasno od kod zaključek sodišča, da naj bi bila lestev mokra in spolzka. Tožnik je izpovedal, da si je lestev izbral sam, da je bila pospravljena na gradbišču, škornje in rokavice pa je dobil zjutraj suhe. Celo tožnikov brat D.P., ki je očitno pristransko pričal v korist brata, je izpovedal, da je bilo tistega dne vreme lepo. Tožnik je izpovedal, da je bila aluminijasta lestev, ki je bila prislonjena na jašku, le-ta pa ga je celo rešila, da ni padel direktno na jašek. Lestev je celo ublažila padec. Jašek je bil velik cca. 2,5 x 2,5 m, tako da ni mogoče govoriti o dejanski utesnjenosti. Tožnik podaja, da je z roko zadel v desko, ki je bila počez odložena na dnu jaška, pri tem pa ne navaja in zatrjuje, da naj bi bila tožena stranka odgovorna za to, da naj bi se ta deska tam nahajala. Tega tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval. Tožnik je bil ta dan zadolžen za črpalko in črpanje vode, zato je povsem smiselno tudi, da je tožnik sporno desko postavil tam, in sicer zaradi lažje namestitve sesalnega koša na dnu jaška. Sodišče je tudi storilo bistvene kršitve določb postopka iz razloga, ker se ni opredelilo do vseh navedb, tožena stranka je namreč objektivno odgovornost prerekala in zatrjevala tudi soodgovornost tožnika. Iz tega razloga je sodba tudi nesklepčna. Sodišče je previsoko vrednotilo odškodnino za pretrpljene in telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Podatkov o jemanju analgetikov namreč ni. Tožnik je poskušal manipulirati z dokazi in podatki iz zdravstvenega kartona in je v spis dne 15. 10. 2009 vložil vlogo z nenavadnim zdravniškim potrdilom. Tudi druge postavka dosojene odškodnine so previsoke in nepravilno odmerjene. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Sodišču tudi ni bilo potrebno odgovarjati na vse navedbe tožene stranke, prav tako ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni. Sodišče je namreč pri vodenju postopka vezano tudi na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter z vpogledom v izvedeniško mnenje izvedenca N.K. ter po zaslišanju tožnika, direktorja tožene stranke Z.M., prič D.P. in N.P. ter izvedenca, ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek v večjem delu utemeljen. Med strankama je bilo nesporno, da se je tožnik poškodoval pri delu dne 28. 10. 2003, ko je plezal po lestvi iz jaška, iz katerega je bilo potrebno izčrpati vodo, ki se je nabrala po deževju prejšnjega dne. Jaški na gradbišču so bili globoki 1,75 m, kar je sodišče ugotovilo iz predložene knjige obračunskih izmen. Tožniku je zdrsnilo približno pol metra pod vrhom, kar posledično pomeni, da je padel približno z višine 1,30 m, to pa se okvirno ujema z višino, s katere naj bi padel kot izhaja iz zapisa prijave nesreče pri delu. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.270,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da aluminijasta lestev sama po sebi ni nevarna stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, za katero bi tožena stranka odgovarjala objektivno po določilih 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007).

Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) v 184. členu, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v 1. odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Po 2. odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost – po načelu vzročnosti). Šteje se, da takšna škoda izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Odgovornosti je lahko oproščen iz razlogov po določilih 153. člena OZ.

Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Presoja, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. V obravnavani zadevi tožnik navaja, da je v času delovne nezgode opravljal nevarno delo oziroma nevarno dejavnost – delo na višini, zaradi česar naj bi bila podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja. Abstraktnih izhodišč za presojo o tem, kaj je nevarna dejavnost, zakon ne ureja, pravna teorija pa je enotna o tem, da je nevarna tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi.

Sodna praksa je že večkrat, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, pritrdila dejstvu, da je delo na višini nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub temu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Za obstoj odgovornosti tožene stranke zato zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero, kot nosilec te dejavnosti, odgovarja tožena stranka, torej tudi v primeru, če je sodišče na podlagi izsledkov izvedenca ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s predpisi. Eden od opustitvenih razlogov po določilih 153. člena OZ je ravnanje oškodovanca, ki ga imetnik stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarnost dejavnostjo, ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ). Delna razbremenitev objektivne odgovornosti je urejena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Vsaka višina še ni nevarna, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije opr. št. II Ips 202/2002 na podlagi takrat veljavnega Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) nevarno dejavnost utemeljilo s tem, da je delo na odru, ki je več kot en meter nad tlemi, nevarno do te mere, da ga je potrebno zavarovati. Ta pravilnik je z dnem 1. 1. 2003 nadomestila Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002 in naslednji). Poudariti tudi je, da bi moral delodajalec na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - Ur. l. RS, št. 56/1999 in 64/2001) o delovni nesreči obvestiti inšpektorja za delo, ki bi okoliščine raziskal takoj po nezgodi. Glede na navedeno je bilo v konkretnem primeru delo na aluminijasti lestvi, ki je bila mokra in drseča in postavljena v jašku globokem 1,80 cm, nevarna dejavnost, tožnik pa tudi ni prispeval k nastanku poškodbe, saj se je moral gibati po lestvi, pri čemer pa je tudi sam nosil potrebna zaščitna sredstva in sicer škornje in rokavice.

OZ v 179. členu določa pravico do denarne odškodnine in sicer določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična odškodnina, neodvisna od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od posamezne prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno narava in namenom. Ugotoviti je, da je sodišče v predmetni zadevi imenovalo izvedenca specialista ortopeda dr. med. N.K., ki je podal izvedeniško mnenje in v njem navedel, da si je tožnik ob poškodbi zlomil radiusno kost na levem zapestju in da je bila ta poškodba tako zdravljenja z repozicijo odlomljenih delcev kosti in mavčno imobilizacijo, pri čemer je bilo tožnikovo zdravljenje kljub njegovim navedbam o bolečinah zaključeno dne 8. 1. 2004. Ker bolečine niso prenehale, se je tožnik ponovno javil na zdravljenje in je bilo ob slikanju ugotovljeno, da se je zlom zarasel v manjši dislokaciji, pri čemer je bila dne 22. 11. 2005 opravljena artroskopija za obrabo med dvema koščicama zapestja ter navedenim zlomom. Opravljeni CT je pokazal, da gre za nezarasel zlom kosti triquetruma, pri čemer je tožnik bil dne 13. 6. 2006 operiran. V zvezi s prisojenim zneskom vtoževane odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na to, da tožnikova poškodba prvič ob nastanku poškodbe z dne 28. 10. 2003 ni bila uspešno pozdravljena in je tožnik v vmesnem obdobju imel ves čas zdravstvene probleme in nato še dne 13. 6. 2006 ponovno operacijo, je povsem primerna odškodnina za pretrpljene bolečine v znesku 6.000,00 EUR. Tožnikove bolečine so bile močne takoj po zlomu, po obeh operacijah in v času premočno stisnjenega mavca in so trajale skupaj 10 dni. Srednje močne bolečine je tožnik trpel zaradi zloma, operacij in fizioterapije skupaj štiri tedne, lažje telesne bolečine pa tožnik trpi še danes. Tožnik je utrpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil trikrat operiran v anesteziji in je hodil na številne kontrole in fizioterapije in imel trikrat mavec. Zato je primerno prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako je primerna odškodnino v višini 600,00 EUR za strah, ki je bil ob padcu intenziven, v nadaljevanju pa tožnik ni vedel, kakšen bo njegov uspeh pri zdravljenju. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primerna odškodnina v višini 7.000,00 EUR, saj je tožnik gradbeni delavec, ki dela predvsem fizično in je zato normalna uporaba roke zanj še toliko bolj pomembna. Sodišče je tožniku pravilno priznalo tudi 500,00 EUR za pomoč po poškodbi pri osebni negi, saj je tožnik potreboval pomoč zlasti pri oblačenju in obuvanju in sicer skupaj šest tednov v času imobilizacije. Tožnik je sodišče utemeljeno priznalo stroške za fizioterapijo in za vožnjo k različnim zdravnikom skupaj 170,00 EUR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.