Jedro

Relevantne določbe ZUP o stroških postopka se vsebinsko bistveno razlikujejo od določb ZUP (določbe ZUP/86), ki jih je upravni organ uporabil. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel; upoštevajoč pri tem pravilo, da gredo stroški postopka, ki se je začel na zahtevo stranke, v breme stranke in da gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ter da gredo stroški v breme organa, če se je postopek končal za stranko ugodno (drugi odstavek 113. člena ZUP). Navedenega pravila, veljavnega v času odločanja, upravni organ ni uporabil, temveč je v izpodbijani odločbi navajal le neizkazanost stroškov in (ne)potrebnost stroškov, kar pomeni, da je upravni organ v predmetni zadevi napačno uporabil materialno pravo in je zato odločba upravnega organa nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št. 061-177/2014-13 z dne 15. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se pritožbi inšpekcijskih zavezank A.A. in B.B.-sedaj tožnice o odločitvi v zvezi s stroški postopka glede prijave v zvezi z obnovo javne kanalizacije in priklopa interne kanalizacijske napeljave na nov kanalizacijski priključek na naslovu C. Ljubljana in podredno pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 8. 12. 2015 ugodi; pod 2. točko izreka je predlog inšpekcijskih zavezank za povrnitev oziroma priznanje priglašenih stroškov postopka in podredno pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 8. 12. 2015 v celoti zavrnil in pod 3. točko izreka odločil, da dodatni stroški niso nastali. V obrazložitvi sklepa se sklicuje na določbe 113. in 116. člena ZUP. Navaja, da se je v konkretnem primeru postopek pričel po uradni dolžnosti. V takem primeru gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je stranka povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, če pa se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi je stranka stroške le priglasila, ne pa tudi izkazala, kot k temu napotuje 116. člen ZUP. Zato je bilo odločiti tako kot izhaja iz druge točke izreka tega sklepa.

2. Drugostopenjski organ je po pritožbi inšpekcijskih zavezank s svojo odločbo z dne 14. 4. 2016 pod 1. točko izreka odločil, da se pritožba zavezank zoper sklep o stroških postopka zavrne; pod 2. točko izreka odločbe je odločil, da se predlog zavezank za povrnitev stroškov postopka zavrne in da zavezanki sami nosita svoje stroške postopka in pod 3. točko izreka odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka. Po mnenju drugostopenjskega organa je izpodbijani prvostopenjski sklep pravilen in zakonit. Sklicuje se na določbe 113. in 114. člena ZUP. Stroški zastopanja strank niso stroški organa in se glede njih ne more uporabiti določba tretjega odstavka 113. člena ZUP. O stroških zastopanja govori 114. člen ZUP. Ta določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Izjeme od tega pravila predstavlja načelo obremenitve s stroški glede na uspeh ali krivdo strank (drugi odstavek 114. člena ZUP) in načelo o povrnitvi stroškov v postopkih, ki so uvedeni po uradni dolžnosti ali v splošnem interesu (šesti odstavek 114. člena ZUP). Ugotavlja, da se v obravnavanem primeru osebni stroški in sicer stroški pravnega zastopanja ne morejo priznati, ker niso bili nujno potrebni, saj se stroški za pravno zastopanje povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno, kot to sledi iz tretjega odstavka 114. člena ZUP. Sklicuje se tudi na sodbo VS RS Ru 53/1995. 3. Tožnica v tožbi uvodoma navaja, da je inšpekcijska zavezanka A.A. umrla in je tožnica edina dedinja po pokojni. Dalje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev oziroma priznanje priglašenih stroškov utemeljila na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP, ki ga je sicer pravilno povzela, vendar nato napačno zaključila, da se predlog za povrnitev oziroma priznanje stroškov zavrne na podlagi 116. člena ZUP, ker so bili stroški le priglašeni, ne pa tudi izkazani. Da je potrebno priglašene stroške izkazati, naj bi po mnenju tožene stranke urejal ravno 116. člen ZUP. Tožnica meni, da je izpodbijani sklep o stroških nepravilen in nezakonit. Tožena stranka pri odločanju ni uporabila ustrezne pravne podlage in v tej posledici tudi ni navedla ustreznega pravno relevantnega dejanskega stanja zadeve in razlogov, ki so takšno odločitev narekovali ter navedene pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. V zadevi je bistveno, da se je inšpekcijski postopek zoper zavezanki začel po uradni dolžnosti na podlagi prijave in da se je upravni postopek zaključil zanju ugodno, ker je tožena stranka inšpekcijski postopek zoper zavezanki ustavila. Stališče drugostopenjskega organa, da 113. člen govori le o stroških organa in da stroške strank obravnava 114. člen ZUP, je materialnopravno zmotno. Tudi sklicevanje prvostopenjskega organa na 116. člen ZUP je materialno pravno zmotno, saj 116. člen ZUP v nobenem delu ne govori o zahtevi za izkazanost nastalih stroškov, kot je to navedel prvostopenjski organ. Razen tega prvostopenjski organ tudi ni pojasnil termina izkazanosti stroškov. Tudi ZOdvT ne določa, da je potrebno stroške tudi izkazati. Tožnica prereka tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da stroški pravnega zastopanja niso bili nujno potrebni, kar naj bi izhajalo iz tretjega odstavka 114. člena ZUP. To pa iz vsebine te zakonske določbe ne izhaja, saj vsebina govori le o stroških, ki jih trpijo stranke v pravni skupnosti. Sicer pa so bili vsi stroški v postopku potrebni. V konkretnem primeru se oba organa sklicujeta na določen del zakona, katerega vsebina je popolnoma drugačna in ni v zvezi z razpravljajočo zadevo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep o stroških postopka Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana z dne 15. 1. 2016 in odločbo župana Mestne občine Ljubljana z dne 14. 4. 2016 odpravi in zadevo vrne Mestni upravi Mestne občine Ljubljana v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v obrazložitvah izpodbijanega sklepa in odločbe ter vztraja pri tem, da pravno zastopanje v upravnem postopku ni predpisano in da stroški zastopanja po pooblaščencih niso bili nujni oziroma obvezni. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta, med drugim, predlog inšpekcijskih zavezank za povrnitev priglašenih stroškov postopka v celoti zavrnil. 7. Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) ni pravilna in zakonita.

8. Prvostopenjski organ se je pri utemeljitvi svojega sklepa oprl na določbo drugega odstavka 113. člena in na 116. člen ZUP. Vsebino določbe drugega odstavka 113. člena ZUP je v obrazložitvi sklepa pravilno povzel, nato pa ob sklicevanju na 116. člen ZUP naredil zaključek, da stranka priglašenih stroškov ni izkazala. Vendar pa zahteva izkazanosti stroškov tudi po mnenju sodišča iz vsebine 116. člena ZUP ne izhaja. Določba 116. člena ZUP govori le o pravočasni zahtevi za povrnitev stroškov, ki mora biti podana do izdaje odločbe, sicer stranka izgubi pravico do povrnitve stroškov; uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranko na to opozoriti. Zahteve o izkazanosti stroškov v citirani zakonski določbi torej ni. Zato na podlagi citirane zakonske določbe (116. člena ZUP) ni mogoče narediti takšnega zaključka kot ga je naredil prvostopenjski organ. Sodišče ob sklicevanju prvostopenjskega organa na določbo 116. člena ZUP, da je treba stroške izkazati, ugotavlja, da prvostopenjski organ pri svoji odločitvi ni uporabil pravilne pravne podlage, saj je svojo odločitev očitno oprl na pravno podlago, ki v v času odločanja ni več veljala (na določbe ZUP/86, ki je prenehal veljati 31. 3. 1999), zato se za predmetno zadevo ne more več uporabiti.

9. Drugostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na določbah 113. in 114. člena ZUP. Pri svoji odločitvi je izhajal tudi iz ugotovitve, da stroški pravnega zastopanja niso bili nujno potrebni, kot to sledi iz tretjega odstavka 114. člena ZUP. Vendar vsebina tretjega odstavka 114. člena ZUP ne govori o nujni potrebnosti stroškov postopka, saj govori o stroških, ki jih trpijo stranke v pravni skupnosti, kot to pravilno navaja tožnica v tožbi. Zato odločitev drugostopenjskega organa z uporabo vsebine navedenih zakonskih določb, kot jo je organ navedel, ni pravilna. Sodišče tako ugotavlja tudi, da je tudi drugostopenjski organ, ob sklicevanju in utemeljevanju odločbe na navedeno vsebino navedenih določb ZUP, svojo odločitev v predmetni zadevi oprl na pravno podlago, ki v času odločanja ni več veljala (na določbe ZUP/86), zato se za predmetno zadevo ne more uporabiti.

10. Na podlagi zgoraj navedenega sodišče ugotavlja, da se relevantne določbe ZUP o stroških postopka vsebinsko bistveno razlikujejo od določb ZUP, ki jih je upravni organ uporabil. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel; upoštevajoč pri tem pravilo, da gredo stroški postopka, ki se je začel na zahtevo stranke, v breme stranke in da gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ter da gredo stroški v breme organa, če se je postopek končal za stranko ugodno (drugi odstavek 113. člena ZUP). Navedenega pravila, veljavnega v času odločanja, upravni organ ni uporabil, temveč je v izpodbijani odločbi navajal le neizkazanost stroškov in (ne)potrebnost stroškov, kar pomeni, da je upravni organ v predmetni zadevi napačno uporabil materialno pravo in je zato odločba upravnega organa nezakonita.

11. Ker je bilo torej v predmetni zadevi materialno pravo napačno uporabljeno, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega (64.) člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

12. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.