Jedro

Overitev podpisa ni pogoj za veljavnost pravnega posla, ki je zapisan na listini, temveč samo dokaz, da je ta (razpolagalni) pravni posel opravila oseba, katere pravice se na podlagi tega posla omejuje, obremenjuje ali preneha .

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da je darilna pogodba sklenjena med toženkama dne 12. 6. 2009 nična v delu, ki se nanaša na idealni delež do ½ od celotne nepremičnine parc. št. 350/6 in parc. št. 391.S, k.o. K. Nadalje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi navedene darilne pogodbe neveljavna in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se pri navedeni nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime prve toženke. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da ima pokojni E. M. na navedeni nepremičnini lastninsko pravico od ½ do celote in zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Nadalje ni dopustilo spremembe tožbe z dne 20. 2. 2014, s katero sta tožnika spremenila svoj zahtevek v 4. točki tako, da sta zahtevala izdajo zemljiškoknjižne listine za sporno nepremičnino oz. sodbo, ki tako listino nadomesti (II. točka izreka), tožnikoma pa je naložilo toženkama povrniti pravdne stroške v znesku 2.510,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki ni dopustilo spremembe tožbe ker le-ta ne bi bila smotrna ter je nadaljevalo postopek zoper umrlo drugo tožnico, glede na to, da so bili na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju določeni nasledniki med postopkom umrle tožnice. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje očitno pogodbi štelo za veljavni, ne pa za primerni za vpis v zemljiško knjigo. Kar pa ne pomeni, da pogodbi ne predstavljata pridobitnega naslova za pridobitev solastninske pravice E. M. st. oz. zaključka, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Menita, da je s tem, ko je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, sklenjen torej zavezovalni pravni posel, ki predstavlja pričakovano pravico. Zmotne so nadalje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je h gradnji prispevala le prva toženka. Sodišče prve stopnje ji ni postavilo osnovnega vprašanja, zakaj je podpisala omenjeni pogodbi, v koliko temu ni bilo tako. Prva toženka ni zatrjevala, da podpis na pogodbi ni njen, kot tudi da bi bila napaka v njeni volji. Skupna gradnja pa izhaja tudi iz vsebine oporoke prve toženke z dne 5. 11. 1987, za katero pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšna izvaja ne zadošča za presojo glede vlaganj v nepremičnino s strani E. M. st. Predlagata, do sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in v skladu z določilom 350. člena ZPP pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni presojalo pogojev za dopustitev izbrisne tožbe, to je dobrovernosti tretjega oziroma v obravnavanem primeru druge toženke ter v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Iz listin v spisu izhaja, da je E. M. st. (tožnika sta njegova dediča) sklenil s prvo toženko prodajno pogodbo za nakup ½ deleža na zemljišču parc. št. 350/6 in 350/8, k.o. K. dne 14.6.1971. Istega dne sta sklenila še drugo pogodbo, v kateri ugotavljata, da že na predmetnem zemljišču gradita stanovanjsko hišo, za gradnjo katere sta do sedaj prispevala po enakih deležih in tako bosta prispevala tudi v prihodnje. Prodajna pogodba vsebuje ne le zavezovalni pravni posel, temveč tudi razpolagalni pravni posel (veljavno zemljiškoknjižno dovolilo) za vpis lastninske pravice na ½ idealnem deležu sporne nepremičnine na E. M. st. Manjka le overitev podpisa prve toženke na navedeni pogodbi. Opravljeno razpolagalno dejanje prve toženke izhaja iz omenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je štelo obe opisani pogodbi veljavni, ker toženki nista niti zatrjevali, še manj pa dokazali, da na njiju ni podpisa prve toženke. Sprenevedanje, da je bila pogodba sklenjena za šalo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na prodajni pogodbi manjka overitev podpisa s strani sodišča ali notarja, ki je tudi v času sklenitve spornih poslov, ko so se uporabljala pravna pravila ODZ in je veljal Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1930, bila potrebna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na to je sodišče prve stopnje zaključilo, da E. M. st. nikoli ni postal solastnik spornih nepremičnin.

7. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je materialno pravno zmoten. Namen zahteve, da mora biti na zasebni listini podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha (torej osebe, ki je podala izjavo volje, ki ima naravo razpolagalnega pravnega posla) overjen, je zagotoviti, da je ta oseba povsem zanesljivo dokazala, da je listino v resnici podpisala ta oseba. Overitev podpisa tako ni pogoj za veljavnost pravnega posla, ki je zapisan na listini, temveč samo dokaz, da je ta (razpolagalni) pravni posel opravila oseba, katere pravice se na podlagi tega posla omejuje, obremenjuje ali preneha.(1)

8. Glede na to za sam prenos (so)lastninske pravice med prvo toženko in E. M. st. torej ni bistvena overitev podpisa. Neizpodbito je namreč ostalo dejstvo, da je pogodbi podpisala prva toženka. V razmerju med prvo toženko in E. M. st. je začel učinkovati prenos lastninske pravice zato že s tem, ko je prva toženka izstavila veljavno zemljiškoknjižno dovolilo (torej ko je bil sklenjen veljaven razpolagalni pravni posel). S tem, ko je E. M. st. razpolagal tako z zavezovalnim pravnim poslom, kot tudi z razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, so nanj kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa v razmerju do prve toženke že prešla lastninskopravna upravičenja. Nadaljnje razpolaganje prve toženke (z darilno pogodbo) zato ni moglo biti več pravno učinkovito, ker ni bila več lastnica ½ sporne nepremičnine in ni imela več možnosti razpolagati z lastninsko pravico na ½ nepremičnine, ki jo je prenesla na E. M. st. Njeno pomanjkanje razpolagalne sposobnosti pri ponovni odsvojitvi ½ sporne nepremičnine bi bila nadomestila zgolj dobra vera novega pridobitelja, to je druge toženke.(2) Dobroverno tretjo osebo namreč varuje tako načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kot tudi posebna ureditev izbrisne tožbe, ki je ni mogoče vložiti proti dobroverni osebi (tretji odstavek 244. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Dobroverna tretja oseba ima torej močnejši položaj kot pridobitelj, ki ni ravnal z zahtevano skrbnostjo in ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo. Zato lahko priznamo na podlagi koncepta notranjega in zunanjega učinkovanja prenosa lastninske pravice na nepremičninah, pravno varstvo premalo skrbnemu pridobitelju v razmerju s tretjo osebo, ki ji je prav tako mogoče očitati kršitev pravne norme, torej osebo, ki ni v dobri veri.(3)

9. Bistvena predpostavka izbrisne tožbe je materialnopravna neutemeljenost vknjižbe, in če je ta predpostavka izpolnjena, potem je postopek z izbrisno tožbo samo še izvedba posledic, ki iz tega izvirajo. Zato je ključno vprašanje v postopku z izbrisno tožbo vprašanje materialnopravne neutemeljenosti vpisa, katerega izbris se predlaga. To velja tudi za večkratno razpolaganje z nepremičninami. Pri večkratnem razpolaganju z nepremičninami gre za položaj, ko je nepremičnina najprej odsvojena prvemu pridobitelju, ki pa ne doseže vknjižbe svoje lastninske pravice. Ker zemljiškoknjižni lastnik ostane odsvojitelj, ta ponovno razpolaga z isto nepremičnino in jo odsvoji tretjemu, ki se zaradi formalnosti vpisa (ker listina izpolnjuje vse pogoje za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) vknjiži svojo lastninsko pravico. V tem primeru se izbrisna tožba ponuja kot pravno sredstvo za morebitno varstvo prvega pridobitelja v razmerju s tretjim.(4) Ravnanje tretjega, ki je vedel za odsvojiteljevo ponovno razpolaganje z nepremičnino (da je torej vedel za obstoj prve pogodbe o odsvojitvi nepremičnine), je sodna praksa štela za ravnanje v nasprotju z moralo oziroma z načelom poštenega izvrševanja pravic. Takšna pogodba je torej nična. Zato zgolj v primeru, ko je bil torej tretji nepošten oziroma v slabi veri, je mogoče šteti drugo odsvojitev iste nepremičnine za nično in zahtevati ugotovitev materialnopravne neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

10. Glede na navedeno je torej v obravnavanem primeru bistveno vprašanje dobrovernosti oziroma slabovernosti druge toženke. Ker sodišče prve stopnje tega sploh ni presojalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo pretehtati vse okoliščine primera v zvezi s slabo vero druge toženke, ob tem pa upoštevati predvsem okoliščine, v katerih je bila sporna darilna pogodba sklenjena (le nekaj dni po smrti E. M. st. med materjo in hčerko) ter zaslišati prvo toženko, katere zaslišanje je bilo predlagano že v odgovoru na tožbo, pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. V kolikor tožnikom ne bo uspelo dokazati slabovernosti druge toženke, bo potrebno zahtevek tožnikov zavrniti, ker v primeru dobrovernosti tretjega pridobitelja nepremičnine izbrisna tožba ni mogoča. V skladu z 9. členom (Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) se namreč dobra vera domneva, na strani nasprotne stranke pa je, da dokaže drugače. 11. V kolikor pa bo sodišča prve stopnje našlo razloge, da je bila druga toženka v slabi veri, bo potrebno ugoditi tožnikovi izbrisni tožbi, ki vsebuje najprej ugotovitev ničnosti darilne pogodbe za ½ spornih nepremičnin med toženkama, ter nato ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

12. V zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je E. M. st. lastnik do ½ spornih nepremičnin, je zahtevek postavljen pravilno kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ker je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje prenosa lastninske pravice za aktivno legitimacijo tožnikov v predmetnem pravdnem postopku. Samo v kolikor je mogoče v danem postopku ugotoviti, da je E. M. st. postal (so)lastnik ½ spornih nepremičnin, sta tožnika (kot njegova dediča) aktivno legitimirana.

13. V zvezi s tem zahtevkom je glede na zgoraj obrazloženo mogoče zaključiti, da je E. M. st. postal solastnik spornih nepremičnin že na podlagi veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, četudi podpis prve toženke na pogodbi ni overjen. Overitev ima namreč zgolj pomen zagotoviti istovetnosti osebe, ki je dala zemljiškoknjižno dovolilo in ne vpliva na samo veljavnost razpolagalnega pravnega posla. Ker je sodišče prve stopnje tekom postopka ugotovilo, da ni sporno, da je prva toženka podpisala sporni pogodbi, je mogoče zaključiti, da je podpis na pogodbah njen. Zato ni nobene ovire, da sodišče ugotovi, da je E. M. st. postal (so)lastnik do ½ spornih nepremičnin s sklenitvijo omenjenih pogodb (že pred vknjižbo v zemljiško knjigo). Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) namreč začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe).

14. V kolikor pa zahtevku iz izbrisne tožbe ne bo mogoče ugoditi, pa tožnikoma še vedno ostane kondikcijski zahtevek na vrnitev danega denarja, ki ga je prva toženka na podlagi spornih sklenjenih pogodb prejela.

15. Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Plavšak, N., Frantar, T., Juhart, M., Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV, Ljubljana 1998, str. 130. Op. št. (2) : Podobno VSL sodba in sklep I Cp 390/2013. Op. št. (3) : Juhart, M., Nekaj dodatnih premislekov k stvarnopravnim izhodiščem pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, PP številka 2, letnik 2013. Op. št. (4) : Juhart, M., Nekaj dodatnih premislekov k stvarnopravnim izhodiščem pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, PP številka 2, letnik 2013.