Jedro

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožniku delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo z iztekom dogovorjenega časa, dne 31.12.2000. To pomeni, da od tega datuma dalje, tožnik ni bil več delavec tožene stranke, zato zanj ni moglo veljati - tudi v reviziji uveljavljeno stališče sodne prakse - da bi bil dolžan opravljati delo do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Če bi takšna pravna presoja obveljala tudi v primerih, ko bi ostala oseba, ki je sklenila delovno razmerje za določen čas, na delu tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, bi nastopila pravna domneva iz 1. odstavka 18. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, postavljenem s tožbo, vloženo pri tem sodišču dne 12.3.2001, ko je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 5.1.2001. Zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in obstaja tudi po 4.1.2001 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je tožnik neupravičeno izostal z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni in se na delo ni vrnil (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). O delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavil na zadnji obravnavi dne 8.5.2003 in s katerim zahteva razveljavitev 3. točke izreka dokončnega sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 21.2.2001 (listovna št. 30), sodišče ni odločilo. V 3. točko je poseglo le s popravkom datuma prenehanja delovnega razmerja na 5.1.2001. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 5.1.2001 dalje in mu v posledici te odločitve priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je tožnika dne 6.12.2000 obvestila, da mu preneha delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, z dnem 31.12.2000, sama odločila o obstoju delovnega razmerja le do tega datuma. Zato tožnik kot delavec po 4.1.2001 ni mogel izostati z dela (upravičeno ali neupravičeno) in tožena stranka za odločitev o njegovih neupravičenih izostankih ni imela ne dejanske ne pravne podlage.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da obstaja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je namreč prezrlo, da je tožnik zahteval razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke z dne 21.2.2001 v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja (3. točka izreka) šele na glavni obravnavi dne 8.5.2003. Zaradi nastopa prekluzije iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, bi moralo sodišče tožbo zavreči, tega pa ni storilo. Ker je dokončni sklep tožene stranke z iztekom roka za vložitev tožbe postal pravnomočen, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. V razlogih sodbe se sodišče druge stopnje sklicuje na okoliščino, da se je tožnik razdolžil do 31.12.2000, čeprav iz razdolžnice izhaja, da je bilo to storjeno šele 22.1.2001, zato obstaja nasprotje med obrazložitvijo in vsebino listin. Odločitev višjega delovnega in socialnega sodišča, da tožniku ni bilo potrebno hoditi na delo, ker o njegovem ugovoru še ni bilo odločeno, nasprotuje dosedanji sodni praksi, po kateri je delavec dolžan opravljati delo do dokončne odločitve delodajalca. V posledici bistvenih kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka in 1. odstavka 339. člena je bilo po mnenju revizije, zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče druge stopnje je namreč priznalo tožniku vse pravice iz delovnega razmerja, čeprav je od junija 2001 zaposlen pri novem delodajalcu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrže in tožniku naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 371. člena ZPP, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi zgolj na pravilno uporabo materialnega prava.

Po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je bilo z izpodbijano sodbo razsojeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno. Revizija se sklicuje na zamudo roka, določenega v 1. odstavku 83. člena ZTPDR za vložitev tožbe na razveljavitev dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 21.2.2001. Ker je tožnik uveljavil svojo zahtevo za sodno varstvo po izteku prekluzivnega roka, je dokončna odločba tožene stranke že z iztekom ugovornega roka postala pravnomočna. Zato je sodišče, ki je odločalo o že razsojeni stvari, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena, saj niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče nista odločali niti razsodili o tem delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 25.1.2001 ter 3. točko sklepa tožene stranke z dne 21.2.2001 in je bil uveljavljan na obravnavi dne 8.5.2003. O tem zahtevku, ki mu tožena stranka ni ugovarjala (listovna št. 30), sodišče torej ni odločilo, zato tudi ni storilo niti moglo storiti očitane procesne kršitve.

Tudi bistvene kršitve določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča, pritožbeno sodišče ni zagrešilo. Po 1. odstavka 339. člena ZPP je podana očitana kršitev le v primeru, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato ne zadošča zgolj posplošena trditev revizije o obstoju te kršitve, če hkrati ne obrazloži, kako je očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Revizijska graja o nasprotju v razlogih sodbe, glede datuma razdolžitve tožnika, tudi če bi bila utemeljena, se ne nanaša na odločilna dejstva. Zato po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, niti ni vplivala na njeno zakonitost in pravilnost. Revizijsko sklicevanje na zaposlitev tožnika pri novem delodajalcu od junija 2001 dalje in zato zmotna odločitev pritožbenega sodišča o obstoju delovnega razmerja in vseh pravicah iz delovnega razmerja tudi po tem datumu dalje, predstavlja revizijsko novoto, ki po 372. členu ZPP ne more biti upoštevna. Po tem procesnem določilu sme stranka v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Novo dejstvo, ki ga uveljavlja revizija, pa ne pomeni procesne kršitve, saj je bila tožena stranka z njim seznanjena že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar ga pri tem skladno določilu 7. člena ZPP ni uveljavljala.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožniku delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo z iztekom dogovorjenega časa, dne 31.12.2000. To pomeni, da od tega datuma dalje, tožnik ni bil več delavec tožene stranke, zato zanj ni moglo veljati - tudi v reviziji uveljavljeno stališče sodne prakse - da bi bil dolžan opravljati delo do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Če bi takšna pravna presoja obveljala tudi v primerih, ko bi ostala oseba, ki je sklenila delovno razmerje za določen čas, na delu tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, bi nastopila pravna domneva iz 1. odstavka 18. člena ZDR. Nadaljevano delo preko časa, ki je bil določen za trajanje delovnega razmerja, bi imelo za pravno posledico, da bi delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, avtomatično prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, to pa nedvomno ne bi bilo v interesu tožene stranke. Pri tem je poudariti, da se je tožnik ravnal skladno odločitvi tožene stranke, da mu preneha delovno razmerje z dnem 31.12.2000, zato je upravičeno štel, da ni več dolžan niti nima pravice do dela pri toženki.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožniku z dnem 31.12.2000 prenehalo delovno razmerje, je pravilna pravna presoja sodišča druge stopnje, da ni bil dolžan - tako kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje - prihajati na delo tudi v času, dokler o njegovi zahtevi ne bi bilo dokončno odločeno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).