Jedro

Dokazni predlog je bil po oceni revizijskega sodišča dovolj konkretiziran, naloga sodišča pa je, da bi stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo k podrobnejši konkretizaciji oziroma da bi toženi stranki naložila predložitev seznama učencev. Krog oseb je bil s podanim dokaznim predlogom določljiv, zaradi česar je sklep sodišča druge stopnje napačen.

Izvedba predlaganega dokaza je v konkretnem postopku bila potrebna, saj bi rezultat izvedbe tega dokaza lahko vodil k drugačni rešitvi spora, zato je zavrnitev predlaganega dokaznega predloga pomenila kršitev pravdnega postopka. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo namreč tožnici onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Pojasnilo je, da odškodninska odgovornost po 144. členu Obligacijskega zakonika ni podana, ker škoda ni bila povzročena namerno. Ker objektivna odškodninska odgovornost ni bila zatrjevana, je odškodninsko odgovornost sodišče prve stopnje presojalo po krivdnem načelu ter ugotovilo, da krivdno ravnanje prve toženke ni podano, saj so učitelji na sankališču ustrezno opravljali nadzorstvo nad aktivnostjo učencev.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in v celoti potrdilo zaključke sodišča prve stopnje. Tožena stranka je uspela dokazati, da je bila izbira terena ustrezna ter da so bili otroci pravilno nadzorovani.

3. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev procesnih pravil ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Kršitev vidi v napačnih zaključkih sodišča prve stopnje, ki se je v celoti sklicevalo na pričanje delavcev prve toženke, od katerih nihče ni vedel povedati, zakaj je do padca sploh prišlo. Priča M. J. ni bila organizator športnega dne, sodišče prve stopnje pa je v sodbi večkrat navedlo, da je ta priča poudarila, da je bilo sankališče ustrezno. Sodišče je kršilo določila pravdnega postopka, saj se je sklicevalo na nekaj, kar priča sploh ni izjavila. Sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo in se v svoji odločbi do grajane kršitve niti ni opredelilo. Tako sodišče druge stopnje kot sodišče prve stopnje sprejemata kot verodostojne izpovedbe vseh prič, ki so bile zaposlene pri prvi toženki, ne da bi dopustilo dokaze, ki jih je o stanju sankališča predlagala tožeča stranka. Sodišče druge stopnje zato ni moglo napraviti dokazne ocene. S tem je bila kršena tožničina pravica do enakega obravnavanja tako pred sodiščem prve kot pred sodiščem druge stopnje. Z dopustitvijo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, bi se potrdile njene navedbe in trditve, da športni dan ni bil načrtovan pravilno in da je bil vzrok nesreče poledenelo in grbinasto sankališče. Ugotovilo bi se, da je prva toženka kršila pravila stroke pri načrtovanju in izvedbi sankanja, s tem pa njeno protipravno ravnanje ter odškodninska odgovornost. Revidentka se ne strinja z zaključki sodišča, da mora vsak prevzeti del tveganja za nastanek poškodbe nase, saj je bila udeležba na športnem dnevu obvezna, zaradi česar tožnica ni bila dolžna nositi nobenega tveganja. Če bi bilo ravnanje šole skrbno, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vzrokom prevrnitve sani, do teh ugotovitev pa bi zanesljivo prišlo, če bi izvedlo s strani tožnice predlagane dokaze. Zaključki sodišča druge stopnje, da ni podana konkretizacija dokaznega predloga v zvezi z zaslišanjem učencev in učiteljev 3.a in 3.b razreda so neutemeljeni, saj je tožnica predlagala pridobitev seznama le-teh, saj sama z njimi ni razpolagala. Šele v pritožbenem postopku je tožnici uspelo pridobiti izjavo S. B., ta dokaz pa je pritožbeno sodišče ocenilo kot prepozen. Z odrekanjem verodostojnosti pričama A. P. in M. M. sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev postopka, saj sta že vnaprej ocenjevali njun vpliv na dejansko stanje. Tožnica je s tema dokazoma želela dokazati, da so njune predhodne poškodbe terjale večjo pozornost in skrbnost delavcev prvo tožene stranke. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da je bilo dopuščeno sankanje dveh oseb hkrati, saj je to zatrjevala že v II. točki tožbe.

4. Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so sledeče: - mld. N. H. se je v okviru obveznega šolskega programa kot učenka 3.a razreda OŠ D. dne 13. 1. 2006 poškodovala na športnem dnevu; - do poškodbe je prišlo med sankanjem, ko sta se tožnica in njena sošolka spustili v dolino ter se med spuščanjem prevrnili tako, da je (bistveno težja) sošolka padla na tožnico; - tožnica je utrpela zlom vratu leve stegnenice; - izbira sankališča je bila opravljena že nekaj dni pred športnim dnem; sankališče je bilo prilagojeno spretnostim in fizičnim sposobnostim učencev nižjih razredov ter ni bilo poledenelo, na njem tudi ni bilo neravnin oziroma skakalnic; - povprečna dnevna temperatura dne 13. 1. 2006 je bila -1,5 stopinje C, na zasneženih površinah do -5; - nadzorstvo nad izvajanjem aktivnosti učencev so opravljali trije učitelji tako, da je eden nadzor vršil na vrhu, drugi na dnu in tretji na sredini sankališča. 7. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, izraženo v prvem odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS). Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja.(1) Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza pa ni absolutna. O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki izvedbo dokazov odredi z dokaznim sklepom. Sodišče sme z dokaznim sklepom zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere meni, da niso utemeljeni, vendar mora svojo odločitev v sklepu oziroma v obrazložitvi odločbe tudi ustrezno obrazložiti. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti (ustavno) upravičena. Ustavno upravičen razlog za zavrnitev predlaganega dokaza je lahko ne-relevantnost dokaza, ko predlagan dokaz za ugotovitev dejstva, ki tudi, če bi se izkazala za resnična, ne bi mogel spremeniti odločitve sodišča(2); pa tudi prepozen, pavšalen ali nesubstanciran dokazni predlog predstavlja razlog za upravičeno zavrnitev dokaznega predloga.

8. Revizijski očitek, ki se nanaša na zavrnitev zaslišanja dokaznih predlogov tožnice, zlasti učencev 3.a in 3.b razreda, je utemeljen. Nepravilnost postopanja sodišča prve stopnje zaradi ocene konkretnega dokaza kot neprimernega in nezanesljivega je grajalo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, saj takšno postopanje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Vendar pa je kljub temu pritožbeni očitek v tej smeri zavrnilo, postopanje sodišča prve stopnje pa upravičilo z nekonkretizacijo dokaznega predloga. Po mnenju sodišča druge stopnje zaslišanja učencev 3.a in 3.b razreda sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, ker je bil dokazni predlog nekonkretiziran, kar pa ne drži. Tožnica je zaslišanje učencev predlagala že v točki I tožbe ter ob tem predlagala, naj se toženi stranki naloži predložitev seznama učencev, ker ga sama nima. Pri tem dokaznem predlogu je vztrajala tudi med postopkom (pripravljalna vloga z dne 25. 10. 2010), ko je zahtevala, da se zasliši „nekatere“ tedanje sošolce tožnice. Tožnica je navedla konkretne trditve, ki se nanašajo na vzrok za nastanek nesreče ter ponudila ustrezne dokaze, da bi se v dokaznem postopku ugotavljala resničnost teh trditev (212. člen ZPP). Tako za navajanje dejstev kot za predlaganje dokazov velja čisto razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je povsem v rokah strank, zato dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude. Dokazni predlog je bil po oceni revizijskega sodišča dovolj konkretiziran, naloga sodišča pa je, da bi stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo k podrobnejši konkretizaciji oziroma da bi toženi stranki naložila predložitev seznama učencev. Krog oseb je bil s podanim dokaznim predlogom določljiv, zaradi česar je sklep sodišča druge stopnje napačen.

9. V dokaznem postopku sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno – sodišče ne sme zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno.(3) Revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izvedlo zgolj tiste dokaze, ki so naklonjeni potrjevanju navedb tožene stranke, zavrnilo pa dokaze, ki bi lahko potrdili tožničine navedbe in trditve. Dokaz z zaslišanjem učencev 3.a in 3.b razreda, zlasti tožničine sošolke, ki se je skupaj s tožnico prevrnila, predstavlja glavni dokaz(4), to je dokaz, s katerim se dokazuje trditev o pravno pomembnem dejstvu. Izvedba predlaganega dokaza je v konkretnem postopku bila potrebna, saj bi rezultat izvedbe tega dokaza lahko vodil k drugačni rešitvi spora, zato je zavrnitev predlaganega dokaznega predloga pomenila kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi prič, pedagoških delavcev, ki so bili prisotni na kraju dogodka, zaključilo, da sankališče ni bilo poledenelo, da na njem ni bilo neravnin oziroma skakalnic ter da so delavci prve toženke svoje delo opravljali z dolžno skrbnostjo, tožnici pa sta odvzeli možnost dokazovanja njenih drugačnih trditev. Dokazno breme za presojo krivdnega ravnanja tožene stranke je v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom res na toženi stranki, vendar zakonske določbe ne gre razumeti tako, da nasprotna stranka nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva (ali je bilo sankališče ledeno in ali so bile na njem grbine in posledično dokazovanje vzroka prevrnitve), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, saj bi prav neposredni udeleženci in uporabniki sankališča lahko izpovedali o konkretnih razmerah na sankališču, zato je obravnavan dokazni predlog nedvomno relevanten, argumentacija sodišča druge stopnje o tem, da je dokazni predlog ne-konkretiziran, pa napačna.

10. Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje preuranjeno presodili, da je toženi stranki uspelo dokazati, da je bilo sankališče ustrezno ter da so delavci prve toženke ustrezno opravljali dolžno nadzorstvo. S svojim postopanjem sta kršili pravico tožnice do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP), ki naj v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek in izvede dokaz z zaslišanjem predlaganih prič, nakar naj izvedene dokaze ponovno oceni ter napravi ustrezno dokazno oceno.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (druga točka izreka).

Op. št. (1): Tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up 12/97 z dne 25. 3. 1999 ter Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. Op. št. (2): Sklep Up 12/97 z dne 25. 3. 1999. Op. št. (3): Glej odločbo VS RS VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012 ter Galič v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 56. Op. št. (4): Zobec v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 350.