Jedro

Glede na določbo 10. člena ZJZ se organizatorju prireditve nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev prireditve, ne more pa se od njega zahtevati, da prepreči kakršenkoli oziroma sleherni napad, saj bi to krivdno odgovornost spremenilo v objektivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahtevala plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2008 dalje do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki II izreka je tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne 1.254,79 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprva sicer pravilno ugotovilo, da so bili v škodni dogodek vključeni varnostniki družbe V. d.o.o., ki bi morali poskrbeti za varnost udeležencev na prireditvi, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na 10. člen Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ), ima organizator prireditve dolžnost, da poskrbi za red in varnost udeležencev na prireditvi, česar toženka ni zagotovila. Toženka se ne more sklicevati na prenos svoje dolžnosti na drug subjekt oziroma na V. d.o.o., kadar škodo povzročijo pogodbeni izvajalci, ki bi morali prvenstveno skrbeti za varnost obiskovalcev na prireditvi. Organizator je v primeru izbire zunanjega izvajalca varovanja odgovoren tudi zanj, po načelu culpa in eligendo. Zgolj trditev, da je toženka izbrala profesionalno družbo za varovanje, ne pomeni, da je ravnala z vso potrebno profesionalno skrbnostjo, saj so škodni dogodek povzročili varnostniki te družbe. Zato kljub temu, da je toženka najela varnostno službo, to še ne pomeni, da se je razbremenila svoje odgovornosti, da kot organizator prireditve poskrbi za vzdrževanje reda ter prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev. Po mnenju tožnika toženka kot upravljalka lokala ni izkazala, da je v lokalu poskrbela za red in varnost, saj je organizirala varnostno službo, ki je tožnika poškodovala. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je o temelju zadeve že razsodilo z vmesno sodbo z dne 3. 12. 2014, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. III Cp 1000/2015 z dne 15. 4. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso sporne, izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik kritičnega dne utrpel telesne poškodbe, sodišče prve stopnje pa je nadalje ugotovilo, da se je dogodek zgodil na način, v okoliščinah in na kraju, kot je zatrjeval tožnik. In sicer, da so tožnika poškodovali (pretepli) varnostniki v lokalu toženke, na način, da sta dva varnostnika pristopila k njemu, ga zagrabila vsak za eno roko, z leve in desne strani, tretji varnostnik pa ga je začel pretepati in mu je zadal več udarcev v obraz in telo, pretepenega pa so ga nato zvlekli iz lokala in ga tam pustili. Pritožbeno tudi ni sporno, da so bili ti varnostniki zaposleni v družbi V. d.o.o., ki jo je toženka najela za varovanje prireditve.

8. Sodišče prve stopnje je glede na takšne dejanske ugotovitve ugotovilo, da toženka ne odgovarja za škodo na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa odgovornost delodajalca za zaposlenega, niti po 157. členu OZ, ki določa odgovornost organizatorja prireditve, nato pa je odgovornost presojalo še v smislu prvega odstavka določbe 10. člena ZJZ(1), ki določa, da mora organizator shod oziroma prireditev organizirati tako, da bo poskrbljeno za red, da ne bosta ogrožena življenje in zdravje udeležencev ali drugih oseb oziroma premoženje, da ne bo ogrožen javni promet in da ne bo nedopustno obremenjeno okolje.

9. Ker so pritožbena izvajanja uperjena zgolj zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravno podlago odškodninske odgovornosti po ZJZ, se je sodišče druge stopnje omejilo zgolj na pritožbeni preizkus zadeve v tem obsegu, pri tem, ko ob uradnem preizkusu celotne odločitve po vseh treh podlagah odškodninske odgovornosti ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi sledilo napotkom Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa III Cp 1000/2015 z dne 15. 4. 2015, v katerem je podalo smernice za pravilen materialnopravni pristop v novem sojenju, iz katerih izhaja, da je odgovornost organizatorja javne prireditve krivdna in da toženka odgovarja za slabo izbiro zunanjega izvajalca varovanja (culpa in eligendo) ali pomanjkanje skrbnosti pri organizaciji varovanja. Glede na določbo 10. člena ZJZ se organizatorju prireditve nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev prireditve, ne more pa se od njega zahtevati, da prepreči kakršenkoli oziroma sleherni napad, saj bi to krivdno odgovornost spremenilo v objektivno.

11. ZJZ organizatorju prireditve nalaga dolžnost, da poskrbi za red in varnost udeležencev prireditve. Organizator lahko izvajanje te svoje dolžnosti sicer prenese na drug subjekt, vendar se s tem ne razbremeni odgovornosti za skrb za red in varnost. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi izvajanji, da je toženka kot organizator prireditve odgovorna za izbiro zunanjega izvajalca varovanja po načelu culpa in eligendo, a to še ne pomeni, da toženka v konkretnem primeru odgovarja za škodo tožniku, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji ni mogoče očitati, da pri izbiri zunanjega izvajalca varovanja ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo, ki ji jo nalaga drugi odstavek 6. člena OZ(2).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženki ni mogoče očitati, da pri izbiri zunanjega izvajalca varovanja ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo, saj je za zagotavljanje reda in varnosti na prireditvi izbrala profesionalno družbo za varovanje V. d.o.o.. Sodišče druge stopnje glede na ugotovljene okoliščine ocenjuje, da toženka ni mogla predvidevati neprimernega ravnanja varnostnikov, zaposlenih pri V. d.o.o. ter ji s tem v zvezi nikakor ni mogoče očitati, da ni ravnala s profesionalno skrbnostjo pri izbiri izvajalca varovanja. Tožnik namreč ni dokazal, da „mu je znano, da so se takšni dogodki vrstili pogosto“ in ni podal nobenih dokazov za nadaljnji pavšalni očitek, „da bi toženka morala izbrati izvajalca, ki bi storitev opravljal kvalitetno oziroma tako, da do škode na prireditvah ne bi prihajalo“. Kot je v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, sta takšna očitka ostala na ravni pavšalno zatrjevanih nedokazanih dejstev.

13. Da bi bil tožnik s tožbenim zahtevkom zoper toženko uspešen, bi moral navesti in dokazati, katere so okoliščine, ki bi toženki nalagale, da bi morala predvideti, da najeta varnostna služba ni ustrezna oziroma dokazati, da je toženka vedela, da „so se takšni dogodki vrstili pogosto“, zaradi česar bi se ji lahko očitala malomarnost pri izbiri. Ker pa so tožnikove navedbe in dokazi s tem v zvezi bili podani šele v ponovljenem sojenju s pripravljalno vlogo z dne 27. 8. 2015, jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot prepozne. Bili so namreč podani po prvem naroku za glavno obravnavo, tožnik pa ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati na prvem naroku (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP).

14. Po povedanem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker izrecna pritožbena izvajanja zoper stroškovni del odločitve niso bila podana, je sodišče druge stopnje opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

15. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Po drugi točki prvega odstavka 4. člena ZJZ, ki določa, da je javna prireditev vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur; se za javno prireditev šteje tudi organizirano zbiranje ljudi zaradi zabave v lokalu, namenjeno nedoločenemu številu ljudi.

Op. št. (2) : Drugi odstavek 6. člena OZ določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).