Snemanje doma

Datum

22.07.2025

Številka

07121-1/2025/904

Kategorije

Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede video kamer, ki ste jih namestili v notranjosti lastnega objekta, natančneje v dnevni sobi, kjer ste izvajali videonadzor nad starejšim sorodnikom in gospodinjsko pomočnico brez njune vednosti.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, 40/25 – ZInfV-1; ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Za videonadzor, ki ga posameznik izvaja izključno za svoje osebne oziroma domače namene, se Splošna uredba (na kar je vezana pristojnost IP) načeloma ne uporablja.

V primeru, ko pa bi šlo za sum kršitve varstva osebnih podatkov, lahko IP inšpekcijski postopek uvede le, ko obstajajo konkretni dokazi, da posameznik posnetke uporablja za namene, ki presegajo domačo uporabo.

Izvajalec videonadzora mora pridobiti soglasje vseh oseb, ki jih je videonadzor zajel, četudi ne gre za občutni poseg v zasebnost posameznika, ki bi moral biti o videonadzoru vsaj obveščen. Posamezniku so v primeru, ko se s snemanjem posega v njegove osebnostne pravice, na voljo instituti civilnega ali kazenskopravnega varstva, ki sodijo v pristojnost sodišč.

Obrazložitev

IP uvodoma pojasnjuje, da se pravila Splošne uredbe oziroma ZVOP-2 ne uporabljajo za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti. Konkretno to pomeni, da če posameznik videonadzor izvaja izključno za svoje osebne ali domače namene, se taka obdelava podatkov praviloma šteje kot obdelava za osebno uporabo in domače potrebe. Skladno z uvodno izjavo št. 18 k Splošni uredbi pa je uporaba podatkov za izključno osebne ali domače namene presežena, če posameznik videonadzor izvaja ob opravljanju poklicne ali komercialne dejavnosti. Uporaba za osebne ali domače namene je presežena npr. tudi v primeru, da posameznik posnetke posreduje nepooblaščeni tretji osebi ali pa objavi na internetu oziroma v kolikor videonadzor pomeni snemanje javnega prostora. Glede na okoliščine konkretnega primera IP meni, da gre najverjetneje za uporabo kamer za lastne namene, kamor spada tudi videonadzor delavke, ki opravlja oskrbo na domu, zato se posledično Splošna uredba in ZVOP-2 ne uporabljata.

IP opozarja še, da gre v primerih, ko posameznik videonadzorne posnetke uporablja za namene, ki presegajo domačo uporabo (in so na njih posamezniki določljivi), lahko za sum kršitve varstva osebnih podatkov. IP tako praviloma ne uvede nadzornega postopka v primeru, če fizična oseba take posnetke uporablja za svoje domače in ne komercialne namene, jih ne posreduje nepooblaščeni tretji osebi ali pa objavi na internetu oziroma če posledice takega snemanja, četudi (deloma) izven zasebnega prostora, nimajo znatnega vpliva na zasebnost posnetih. Za obstoj utemeljenega suma kršitve morajo biti podani konkretni dokazi (npr. konkretni videoposnetek ali posnetek zaslonske slike), da posameznik posnetke uporablja za namene, ki presegajo domačo uporabo.

Ob tem IP dodaja, da četudi konkretni primer ne bi predstavljal kršitve s področja varstva osebnih podatkov, pa lahko posameznik svoje pravice uveljavlja pred sodiščem. V tem primeru bi lahko šlo namreč za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost. Posameznik tako lahko skladno s 134. členom Obligacijskega zakonika (OZ) s tožbo od sodišča zahteva, da le to odredi prenehanje ravnanja (npr. videonadzora), prav tako pa lahko na podlagi 179. člena OZ zahteva odškodnino, če mu je zaradi tega nastala škoda. Izvajanje videonadzora v okoliščinah iz 138. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pa lahko pomeni kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja, ki se preganja na predlog, podan na pristojni policijski postaji. Če se predvideva občutni poseg v zasebnost posameznikov, torej izvajalec videonadzora glede na določbe KZ-1 potrebuje soglasje vseh oseb, ki bi jih zajel videonadzorni sistem. Tudi če ne bi bil predviden občuten poseg v zasebnost posameznikov in tako ne bi obstajala potreba po soglasju, pa bi morali biti posamezniki najmanj obveščeni o izvajanju videonadzora.

Nekaj informacij o vzpostavitvi videonadzora je dosegljivih tudi na spletni strani IP: https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/obveznosti-upravljavcev/vzpostavitev-videonadzora/, prav tako pa je IP izdal že številna neobvezujoča mnenja, ki so dosegljiva na spletni strani IP: https://www.ip-rs.si/mnenja-zvop-2/ (zlasti relevantni glede na konkretni primer sta mnenji št. 07121-1/2022/1173 in 07121-1/2025/300).

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca I

dr. Jelena Virant Burnik, Informacijska pooblaščenka