Jedro

Tožena stranka je v spornem obdobju zakonito za 20% znižala plače in sicer v skladu z 62. členom panožne kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo (Ur. l. RS, št. 12/91). Tožnik je izpodbijal le zakonitost postopka znižanja plač za 20% ter nikoli ni navajal prikrajšanja pod 80% nivo in tudi ni predložil dokazil, na podlagi katerih bi prvostopenjsko sodišče odločalo o prikrajšanju pri plači še po tem temelju. Zato je pritožbeno navedbo v tej smeri potrebno šteti kot pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati iz naslova prikrajšanja pri plači za čas od februarja 1993 do decembra 1993 neto znesek 82.614,78 SIT, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov od bruto zneska 124.629,24 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti posameznega prikrajšanja dalje do plačila ter zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti nastale stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 40.000,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da so bila prikrajšanja pri plačah zaradi ekonomsko šibkega stanja tožene stranke prisotna tudi v letu 1993. Ne strinja se z dejanskim zaključkom iz obrazložitve izpodbijane sodbe glede domnevne selitve pri toženi stranki, ko naj bi se izgubila listinska dokumentacija. Tožena stranka se namreč vse do danes lokacijsko ni preselila. Kritizira dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je vso vero poklonilo zaslišanima pričama S., kot predstavniku sindikata in L., kot takratni predsednici delavskega sveta. Sodišče iz njunih izpovedb vsebinsko povzema, da je bil postopek glede znižanja plač pod nivo panožne kolektivne pogodbe pravilen in torej zakonit, zato je tožniku tudi zavrnilo tožbeni zahtevek. Vsled navedenega tudi po višini naj ne bi bil prikrajšan pri mesečnih plačah v navedenem časovnem obdobju. Pritožnik razpolaga še z izplačilno listo za julij 1993, katero kot dokazilo prilaga k pritožbi in glede na obračunano neto plačo v tej plačilni listi zatrjuje, da je za ta mesec prejel zgolj 66,52 % neto plače, ne pa 80 %, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Stroški za malico in stroški prevoza na delo pri izračunu neto plače ne bi smeli biti upoštevani, ker ne sodijo v kategorijo plače, ampak so zgolj dodatki k plači. Ker je tožena stranka oboje stroške priračunala k neto plači, sodišče pa je tudi takšen priračun oziroma seštevek nekritično povzelo, je prišlo do napačnega pravnega zaključka o tem, da tožnik v navedenem časovnem obdobju ni bil prikrajšan pri plači. Približno enak procent prikrajšan se po podatkih pritožnika pojavlja tudi v drugih mesecih v spornem obdobju.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe, predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter naloži tožniku v plačilo vse nastale stroške. V zvezi s tožnikovimi navedbami o "domnevni" selitvi tožene stranke navaja, da so selili dokumentacijo iz enih pisarniških prostorov v druge prostore. Po 8 letih resnično ni čudno, da predsednik sindikata ni našel pisnega sklepa o soglasju za 20 % zmanjšanje plač. V spornem obdobju je tožena stranka upoštevala izhodiščno bruto plačo po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, znižano na 80 %, s tem da je znašala izhodiščna bruto plača za februar do vključno junij 1993 za III. tarifni razred 43.685,00 SIT. Ker veljavni predpisi o plačah, predvsem pa Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo predpisujejo samo izhodiščni bruto znesek, je tožena stranka pri izplačilu plače upoštevala izhodiščne bruto plače po SKPG, ki so znižane za 20 %, kar je tudi razvidno iz plačilne liste za mesec julij 1993, ki jo je tožnik priložil k pritožbi. Tožnikove navedbe o nižjem neto znesku od 80 % so neutemeljene, saj neto zneski ne morejo biti sorazmerno znižani, že zaradi različne dohodninske lestvice oziroma olajšav. Sicer je tožnik ves čas postopka do izdaje sodbe dokazoval prikrajšanje pri plači od 80 % do 100 % višine po kolektivni pogodbi in nikoli prej ni navajal prikrajšanja pod 80 % višino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter, da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Prav ima tožnik, ko navaja, da je bilo ekonomsko stanje tožene stranke šibko tudi v letu 1993, ne le v letu 1992. Tožena stranka se je zaradi slabih poslovnih rezultatov tudi odločila, da je potrebno sprejeti ukrepe, ki ji bodo zagotovili obstoj, delavcem pa ohranili delovna mesta. Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, Ur. l. RS, št. 12/91 (panožna kolektivna pogodba) je v 62. členu določala, da je lahko eden izmed ukrepov (če je v podjetju izkazana nepokrita izguba oziroma če bi izplačilo povzročilo izgubo) tudi 20 % znižanje plače delavcem. Tožena stranka se je za ta ukrep odločila ter postopek znižanja plač izpeljala skladno s 5. odst. 62. člena panožne kolektivne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ocenilo, da je bil postopek znižanja plač pod raven panožne kolektivne pogodbe zakonito izveden. Pritožbeno sodišče se torej strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka v spornem obdobju zakonito za 20 % znižala plače in sicer v skladu z 62. členom panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je postopku dokazala, da je sprejela vse potrebne sklepe (delavskega sveta in sindikata), obveščala delavce na zborih delavcev in izdala listine za manj prejete plače. Tožnik v postopku ni predložil takšnih dokazov, ki bi izpodbili dokaze tožene stranke in prepričali sodišče, da je bil postopek znižanja plač pomanjkljivo in zato nezakonito izveden. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanih prič) dokazano, da je tudi sindikat soglašal z znižanjem plač in sprejel ustrezne sklepe. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje tožniku, da za zakonitost postopka znižanja plač izdaja individualnih sklepov ni bila pogoj in zato ni šteti, da bi bil postopek znižanja iz tega razloga nepravilen.

Glede prikrajšanja pri plači pod 80 % pa pritožbeno sodišče presoja, da je tožnik sicer v tožbi navajal, da zahteva izplačilo prikrajšanja pri plači, vendar iz predloženega izračuna terjatve (priloga A3) ni moč razbrati, kolikšen odstotek bruto plače po panožni kolektivni pogodbi je tožnikova plača predstavljala. Kasneje v postopku je potem tožnik izpodbijal le zakonitost postopka znižanja plač za 20 % ter nikoli ni navajal prikrajšanja pod 80 % nivo. Tožnik tudi ni predložil dokazil oziroma predlagal izvedbe dokazov (izplačilnih list), iz katerih bi bilo razvidno, da se mu je plača znižala pod 80 % nivo in na podlagi katerih bi potem prvostopenjsko sodišče odločalo o prikrajšanju pri plači še po tem temelju. Pritožbeno sodišče tako presoja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko ni odločalo o morebitnem prikrajšanju tožnika pri plači pod 80 % ter ocenjuje, da je takšno pritožbeno navedbo tožnika potrebno šteti kot pritožbeno novoto, ki jo sodišče ne sme upoštevati. Ker je tožnik glede novih dejstev (prikrajšanje pod 80 % nivo plače po panožni kolektivni pogodni) in dokazov (izplačilna lista za julij 1993) prekludiran skladno s 337. členom ZPP, pritožbeno sodišče takšnih pritožbenih navedb in dokazov ni upoštevalo. Tožnik bi lahko navedel nova dejstva in predložil nove dokaze v pritožbenem postopku le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Zgolj v pojasnilo tožniku pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka pravilno ravnala, ko je pri znižanju izhodiščnih plač upoštevala bruto (in ne neto) zneske. Tako je tožena stranka znižala izhodiščno bruto plačo v mesecu juliju 1993 iz 43.685,00SIT na 34.948,00 SIT, kar predstavlja 20 % znižanje. Sicer pa tožnik prikrajšanja v mesecu juliju 1993 nikoli ni zatrjeval. Glede na vse navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa nosi stroške svojega odgovora na pritožbo, ker le-ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.