Jedro

Sodišče mora v sklepu o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka, izdanem po 3. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, obrazložiti, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev šteje, da je upnik v konkretni izvršilni zadevi pridobil ločitveno pravico na določenem dolžnikovem premoženju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se izvršilni postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 22. 09. 2009, nadaljuje.

2. Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ). Opozarja, da je sodišče prezrlo, da je bil dolžnikov račun, odprt pri Banki X in ostalih bankah, že zaprt. Iz pritožbi priloženega izpiska AJPES izhaja, da so bili vsi računi zaprti že v času od 20. 05. 2009 do 21. 09. 2009. Dolžnik ima odprt le stečajni račun pri banki Banki Y, takšno situacijo pa izrecno ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v šestem odstavku 132. člena, ki določa, da če je bila pred začetkom stečajnega postopka dovoljena izvršba na denarna sredstva pri ponudniku plačilnih storitev in ob začetku stečajnega postopka dolžnik nima denarnega dobroimetja, se z začetkom stečajnega postopka izvršba ustavi po 1. točki tretjega odstavka 132. člena. Ker TRR, za katere je sodišče odločilo, da se izvršba na denarna sredstva pri njih nadaljuje, ne obstajajo več, bi moralo sodišče izvršilni postopek na denarna sredstva ustaviti, saj je nadaljevanje postopka nemogoče. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali so se pred zaprtjem TRR na njih nahajala kakšna denarna sredstva in kolikšna je bila njihova višina, nato pa bi moralo ravnati skladno s šestim odstavkom 132. člena ZFPPIPP in v tem smislu oblikovati tudi izrek izpodbijanega sklepa. Ker pa ima dolžnik trenutno odprt drug (stečajni) TRR, obstaja nevarnost, da bi na podlagi izpodbijanega sklepa Banka Y zarubila sredstva na njem in jih nakazala upniku, kar pa bi bilo nedopustno. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, kakšno je bilo stanje na TRR ob začetku stečajnega postopka, in nato v primeru, da je dobroimetje do višine terjatve obstajalo, nadaljevati izvršbo zgolj za ta del, v preostalem delu pa izvršbo ustaviti, kar bi moralo biti v izreku sklepa tudi izrecno določeno. V primeru, da denarnih sredstev na računih ni bilo, pa bi moralo sodišče izvršbo v celoti ustaviti. Sklep ni obrazložen, saj v njem ni relevantnih ugotovitev o zgoraj navedenih okoliščinah. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo pošlje v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik utemeljeno opozarja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je štelo, da je upnik v predmetni izvršilni zadevi pridobil ločitveno pravico na dolžnikovih denarnih sredstvih pri dolžnikovih bankah pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-C (Ur. list RS, št. 52/2010 z dne 30. 06. 2010). Poleg tega sodišče prve stopnje ni v zadostni meri utemeljilo, zakaj zaključuje, da je v konkretnem primeru treba uporabiti ravno prehodno določilo iz šestega odstavka 90. člena ZFPPIPP-C in ne katerega drugega določila iste prehodne določbe. Ker pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi, katero pravilo, določeno v prehodni določbi 90. člena ZFPPIPP-C (v povezavi s spremenjeno določbo 132. člena ZFPPIPP), je uporabljivo v konkretnem primeru, svojo odločitev pa naj obrazloži tako, da jo bo mogoče preizkusiti.