Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v tožbi z ničemer ni izpodbijal konkretnih ugotovitev tožene stranke glede neverodostojnosti v svojih izpovedbah in od njega priloženih dokumentov, čeprav je relevantna sporna okoliščina med strankama ravno dokazna ocena o (ne)verodostojnosti tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ter 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.11.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku sedem dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka sledila obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje v zadevi U 1614/2004-7 z dne 15.9.2004 in se je držala konkretnih navodil in pravnih stališč sodišča prve stopnje glede tega, kaj mora tožena stranka storiti v ponovnem upravnem postopku. Tožena stranka je naredila novo dokazno oceno. Upoštevala je standard dokazovanja iz 199. odstavka priporočil iz Priročnika Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, Ženeva, januar, 1992). Njena dokazna ocena, na kateri temelji s tožbo izpodbijana odločba, nima nelogičnosti ali nekonsistentnosti, je celovita in dovolj natančna in ustreza poteku ponovnega zaslišanja v upravnem postopku. Tožena stranka je v dokazni oceni upoštevala tudi dokazni standard iz 204. odstavka priporočil iz Priročnika Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa beguncev. Tožeča stranka pa v tožbi z ničemer ni izpodbijala konkretnih ugotovitev tožene stranke glede neverodostojnosti v izpovedbi in priloženih dokumentih tožeče stranke, čeprav je relevantna sporna okoliščina med strankama ravno dokazna ocena o (ne)verodostojnosti tožnika. Po mnenju sodišča prve stopnje ne drži tudi navedba v tožbi, da tožena stranka ni argumentirala dokazne ocene o neverodostojnosti tožnikove izpovedbe. Ker so vse navedbe tožeče stranke v tožbi pavšalne, sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi tožene stranke in v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja argumentov iz dokazne ocene tožene stranke, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ocenilo, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Še vedno ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, saj njegova izvorna država konkretno zanj ni varna država. Njemu bi bilo potrebno verjeti, da bi bil v izvorni državi preganjan in bi ga celo lahko ubili. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje toženi stranki, da naj bi bile določene njegove izjave med seboj nasprotujoče. Sodišče prve stopnje je mnenja, da v svoji tožbi ni dovolj obrazložil tožbenih navedb v smeri svojih nasprotujočih izjav in da ni navedel nobenih konkretnih dejstev, s katerimi bi lahko izpodbijal ugotovitve tožene stranke. Vendar pa tudi tožena stranka v svoji odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev njegove prošnje za azil (tudi) zaradi dvoma v njegovo kredibilnost. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je torej po njegovi oceni preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka naredila novo dokazno oceno, upoštevala standard dokazovanja iz 199. odstavka priporočil Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in da njena dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana odločba, nima nelogičnosti ali nekonsistentnosti, da je celovita in dovolj natančna in da ustreza poteku ponovnega zaslišanja v upravnem postopku. Tožena stranka je v dokazni oceni upoštevala tudi dokazni standard iz 204. odstavka priporočil iz Priročnika Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa beguncev. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v tožbi z ničemer ni izpodbijal konkretnih ugotovitev tožene stranke glede neverodostojnosti v svojih izpovedbah in od njega priloženih dokumentov (glede okoliščine tožnikovega stika z njegovimi starši po požigu hiše, glede funkcionarjev v stranki AL, glede na članstvo tožnika v tej stranki, glede tožnikovega organiziranja demonstracij, glede izdaje potnega lista tožniku in glede dokazne vrednosti potrdil v zvezi s tožnikovim članstvom v navedeni stranki), čeprav je relevantna sporna okoliščina med strankama ravno dokazna ocena o (ne)verodostojnosti tožnika. Tudi pritožbeno sodišče meni, da ne drži tudi navedba v tožbi, kar tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da tožena stranka ni argumentirala dokazne ocene o neverodostojnosti njegove izpovedbe.

Sicer pa so tožnikove navedbe v pritožbi zoper izpodbijano sodbo pavšalne oziroma tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa).