Jedro

Iste okoliščine so lahko hkrati podlaga za sklepanje o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na eni in neogibnosti pripora na drugi strani. Ugotovljena visoka stopnja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti na podlagi dejstva, da vzgojni ukrepi, ki so mu bili izrečeni za istovrstna kazniva dejanja, na obdolženca očitno niso imeli vpliva, da naj bi obravnavana kazniva dejanja storil kljub dejstvu, da zoper njega tečejo štirje kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj tatvine ter da naj bi tri od štirih dejanj, zajetih v obtožnici, storil v istem mesecu, ko je bil priprt, utemeljujejo presojo, da je odreditev pripora neogibno potrebna.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 7.2.2007 zoper obdolženega D.B. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vložitvi obtožnice podaljšalo pripor še za dva meseca, to je do 7.4.2007. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega D.B. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da ni podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja (velike tatvine). Poudarja tudi, da ni izkazana neogibnost pripora za varnost ljudi, saj bi bilo mogoče ta smoter doseči tudi s hišnim priporom, kot milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obdolženca izpusti iz pripora, podrejeno pa da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi navaja, da je dosedanji postopek jasno pokazal, da ne obstoji nikakršna realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. S to popolnoma nekonkretizirano trditvijo obdolženčev zagovornik na najsplošnejši ravni ponuja svojo dokazno oceno okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Na ta način glede obstoja tega pogoja za pripor vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga, iz katere bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Tudi kolikor obdolženčev zagovornik navaja, da pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti premoženja in da je kot uporabljeni omejevalni ukrep v popolnem nesorazmerju z obdolžencu očitanimi dejanji, pri čemer da bi bilo mogoče zagotoviti varnost oškodovancev tudi s hišnim priporom kot milejšim ukrepom, mu ni mogoče pritrditi.

Tudi s kaznivimi dejanji zoper premoženje je mogoče ogroziti varnost ljudi, vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti tovrstnih deliktov ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma hud poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Obdolženčevemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je sodišče neogibnost pripora utemeljilo zgolj z navedbami, da je to edini ukrep, s katerim je mogoče preprečiti nevarnost, da bi obdolženec kazniva dejanja ponavljal in da je le na ta način mogoče zagotoviti varnost potencialnih novih oškodovancev in njihovega premoženja. Argumentacija v izpodbijanem pravnomočnem sklepu je širša. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da so lahko iste okoliščine hkrati podlaga za sklepanje o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na eni in neogibnosti pripora na drugi strani. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti na podlagi dejstva, da vzgojni ukrepi, ki so mu bili izrečeni za istovrstna kazniva dejanja, na obdolženca očitno niso imeli vpliva, da naj bi obravnavana kazniva dejanja storil kljub dejstvu, da zoper njega tečejo štirje kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ ter da naj bi tri od štirih dejanj, zajetih v obtožnici, storil v istem mesecu, ko je bil priprt, to je decembra 2006. Navedlo je tudi, da je obdolženec brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje ter naj bi kazniva dejanja storil na predrzen način, z izkoriščanjem starosti in naivnosti oškodovancev.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča kazniva dejanja, očitana obdolžencu v tem kazenskem postopku, v povezavi s kaznivimi dejanji, za katere mu je sodišče kot mladoletniku izreklo vzgojne ukrepe, in tistimi, zaradi katerih so zoper njega uvedeni drugi kazenski postopki, kažejo na to, da obdolženec posega v premoženje ljudi s ponavljajočimi se dejanji, pri obravnavanih dejanjih naj bi izkazoval visoko stopnjo spretnosti, predrznosti, vztrajnosti ter zlorabe zaupanja oškodovancev, pri čemer pa naj bi zasledoval pridobitev relativno visokih zneskov premoženjske koristi. Zato je presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je odreditev pripora zoper obdolženega D.B. neogibno potrebna in da z milejšimi ukrepi premoženja in s tem varnosti ljudi ni mogoče zavarovati, razumna. Vložnikove nasprotne trditve je zato treba zavrniti kot neutemeljene. Glede na to, da je sodišče pri obdolžencu ugotovilo obstoj vseh pogojev za pripor in da ta do trenutka podaljšanja ni trajal nerazumno dolgo, vložnik tudi s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 200. člena ZKP ne more izpodbiti zakonitosti napadene pravnomočne odločbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega D.B., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 426. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.