Jedro

Ker vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakona ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, pač pa iz dejstev, ki jih zatrjuje zgolj on, v tem delu uveljavlja po vsebini razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je bil odvetnik obsojencu postavljen za zagovornika le do pravnomočnosti sodbe (4. odstavek 70. člena ZKP), je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil odvetnik, ki ni imel te pravice (1. odstavek 421. člena ZKP), zato jo je bilo treba kot nedovoljeno zavreči (2. odstavek 423. člena ZKP).

Izrek

1. Zahteva obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

2. Zahteva odvetnika A.K. za varstvo zakonitosti se kot nedovoljena zavrže. 3. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega A.R. in soobsojence spoznalo za krive, da so v sostorilstvu izvršili kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ. Obsojenemu A.R. je izreklo kazen štiri leta in osem mesecev zapora, v to kazen pa mu je vštelo pripor od 21.12.1998 od 8. ure dalje. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je vse obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljenih zagovornikov je odločilo, da ti stroški obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega A.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede plačila stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojeni A.R. in njegov zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik A.K., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec jo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi odločbe o kazenski sankciji in "zaradi drugih absolutnih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe". Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in "izda pravično in zakonito sodbo z bistveno nižjo kazensko sankcijo, ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjenim senatom". Obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti pa v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne porvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni. Mnenja je, da procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo zagovornik in obsojenec uveljavljata, pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje več kršitev konvencijskih in ustavnih določb ter kršitev materialnega in procesnega prava, vendar praviloma ostaja na ravni pavšalnih navedb, ali pa zatrjevane kršitve utemeljuje z dejstvi, ki z njimi niso v nikakršni zvezi. Iz celotne obrazložitve obsojenčeve zahteve izstopa njegovo prizadevanje, da po tej poti doseže spremembo pravnomočne sodbe v odločbi o kazenski sankciji, ki jo ocenjuje kot "veliko previsoko".

Obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker sodišče naj ne bi upoštevalo, "da je v zadevi šlo" za neprimeren poskus (23. člen KZ) in prostovoljni odstop (24. člen KZ). Pri tem zatrjevnih kršitev z ničemer ne utemelji oziroma ne pove, zakaj naj bi bil po njegovem mnenju kazenski zakon nepravilno uporabljen, čeprav določba 1. odstavka 424. člena ZKP vložnika zahteve za varstvo zakonitosti zavezuje, da mora kršitve, ki jih uveljavlja, izrecno navesti in tudi obrazložiti. Zato Vrhovno sodišče takšnih posplošenih razlogov ni moglo preizkusiti. Do tovrstnih ugovorov obrambe sta se negativno opredelili obe nižji sodišči, pri čemer iz obrazložitve drugostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno, izhaja, da ugotovljena dejstva nasprotujejo oceni, da bi bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v okoliščinah neprimernega poizkusa in prostovoljnega odstopa, ki ju zatrjuje obramba in ki omogoča, da sme sodišče v takšnem primeru storilcu kazen tudi odpustiti.

V zvezi z vlogo D.M. pri storitvi kaznivega dejanja je mogoče navedbe zahteve za varstvo zakonitosti strnjeno povzeti v naslednji ugotovitvi: (1) obsojenec naj bi kaznivo dejanje storil pod prisilo in proti svoji volji, saj ga je k temu prisilil D.M. s tem, da je s smrtjo grozil tako njemu kot njegovi materi, kar so po mnenju vložnika zahteve razlogi, ki izključujejo njegovo krivdno odgovornost; (2) D.M. ni bil priveden pred sodišče, da bi ga lahko obsojenec zaslišal in se z njim soočil, kar bi moralo zagotoviti sodišče; to naj bi po navedbah obsojenca tudi preprečilo njegovo zaslišanje in mu prepovedalo govoriti o vlogi M. S tem naj bi mu bila kršena pravica obrambe in pravica do poštenega in pravičnega sojenja, ki jo med drugim zagotavlja tudi 6. člen EKČP. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bila tudi zoper obdolženega D.M. s sklepom z dne 31.12.1998 uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ropa po 3. odstavku 213. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ. S sklepom z dne 15.1.1999 je bil kazenski postopek zoper tega obdolženca izločen, ker je bil na begu in nedosegljiv. Obsojenec in njegov zagovornik med postopkom nikoli nista predlagala, da naj sodišče zasliši tudi D.M. Obsojenec in zagovornik se med postopkom tudi nikoli nista sklicevala na grožnje D.M. v tem smislu, da bi bila zaradi njih izključena protipravnost obsojenčevega ravnanja (13. člen KZ). Zagovornik jih prvič omenja šele v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar le v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, ko poudarja, da je obsojenec dejanje storil "na vztrajno prigovarjanje ter končno celo na grožnje napeljevalca M.". Obsojenec pa je prvič začel govoriti o grožnjah s strani M. šele na glavni obravnavi, ko se je zagovarjal, da mu M. ni popolnoma zaupal, da mu je govoril, da se mu slabo piše, če posla ne bodo opravili in končno, ko je v zagovoru navajal, da je dejanje storil, ker ni hotel izpasti "črna ovca, kot da ne zna nič narediti, poleg tega pa je bil pritisk tudi od M.".

Vložnik zahteve s sklicevanjem na grožnje D.M. smiselno sicer zatrjuje kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, pač pa iz dejstev, ki jih zatrjuje zgolj on in zato v tem delu uveljavlja po vsebini razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ker dokazni predlog za zaslišanje D.M. med postopkom ni bil podan, z neizvedbo tega dokaza obsojencu niso bile kratene njegove ustavne in zakonske pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. S posplošenimi in z ničemer izkazanimi trditvami, da naj bi mu sodišče preprečilo zaslišanje M. ter mu prepovedala govoriti o njegovi vlogi, pa obsojenec tudi ni izkazal zatrjevanih kršitev pravic obrambe.

Obsojenec tudi navaja, da mu je bila izrečena prestroga kazenska sankcija, s katero se ne more strinjati, pri čemer našteva nekatere hujše primere kaznivih dejanj iz sodne prakse, ki pa so bili mileje obravnavani kot njegovo, čeprav sam kaznivo dejanje obžaluje in se je oškodovancem opravičil. S takšnimi navedbami obsojenec izraža nestrinjanje s kazensko sankcijo, torej uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki je le pritožbeni razlog.

V nasprotju z že omenjeno določbo 1. odstavka 424. člena ZKP so tudi vložnikova zatrjevanja kršitev 1., 2. in 11. člena, 4. odstavka 12. člena, 1. in 3. odstavka 16. člena, 17. člena ter 2. odstavka 18. člena ZKP, saj te kršitve obsojenec zgolj našteva, ne pa tudi utemelji z navedbo konkretnih okoliščin.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje priče S.S. in predlogov za ugotavljanje poškodb J.K. prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, saj je ravnalo v skladu z zakonskimi pooblastili (2. odstavek 329. člena in 2. odstavek 343. člena ZKP). Vložnik zahteve ne pojasni, iz katerih razlogov bi bila izvedba predlaganih dokazov potrebna oziroma zakaj se ne strinja z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Zato v postopku odločanja o dokaznih predlogih obrambe niso bile storjene kršitve, ki jih s tem v zvezi zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ker v zahtevah uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi in drugi stopnji je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen, v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).

Zahteva odvetnika A.K. za varstvo zakonitosti se kot nedovoljena zavrže. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik (1. odstavek 421. člena ZKP). Obdolženec si zagovornika izbere sam ali pa mu ga postavi sodišče, kadar je tako določeno v zakonu. Obdolženec sme imeti zagovornika ves čas, ko teče kazenski postopek (1. odstavek 67. člena ZKP). Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe (1. do 3. odstavek 70. člena ZKP) ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka, vendar le do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora 20 let, ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani - pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (4. odstavek 70. člena ZKP).

V obravnavanem primeru je bil obsojenemu A.R. po uradni dolžnosti postavljen za zagovornika odvetnik A.K. iz M. z odredbo z dne 23.12.1998. Glede na citirane določbe je bil odvetnik obsojencu postavljen za zagovornika le do pravnomočnosti sodbe, ne pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, saj v konkretnem primeru ni podan nobeden od zakonsko navedenih razlogov za postavitev zagovornika za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

Ker je po navedenem zahtevo za varstvo zakonitosti vložil odvetnik, ki ni imel te pravice (1. odstavek 421. člena ZKP), je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).