Jedro

Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1)pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2)dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in (3)če z navedbo okoliščin utemelji, da bo izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj zanemarjenja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri so mu bile določene kazni osem mesecev zapora in dvakrat po dva meseca zapora ter zatem na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ter ukrep varstvenega nadzorstva prav tako za čas dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče mladoletna oškodovanca P. D. in F. D. ter oškodovano T. D. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenega D. izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je opisano ravnanje obsojenca pravno opredelilo le kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, sicer je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zagovornica v okviru zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja predvsem kršitev pravice do obrambe, ki jo je sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Vložnica v tej zvezi navaja, da je pri predlogu razbremenilnih dokazov zadostila kriterijem, ki jih uveljavlja sodna praksa za njihovo utemeljevanje. O tem, zakaj sodišče dokazov ni izvedlo, ima izpodbijana odločba obširne razloge, pri čemer tudi sam ne vidi v čem naj bi izpovedbe prič oziroma izvedba predlaganih dokazov doprinesla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodba pa ima sicer vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona pa vrhovni državni tožilec opozarja na to, da vložnica v nadaljevanju obrazložitve izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma ne obrazlaga uvodoma navedene kršitve kazenskega zakona.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornica vztraja na navedbah v zahtevi in ponovno poudarja, da je dokazne predloge obrazložila z argumentom, da bi z izvedbo vseh predlaganih in neizvedenih dokazov lahko dokazala, da oškodovanka ni bila v podrejenem položaju, kar je zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Iz pisnega dokaznega predloga v spisu in pojasnitve na predobravnavnem naroku namreč nedvoumno izhaja, da so vsi predlagani dokazi usmerjeni na dokazovanje dejstva, da oškodovanka ni bila v podrejenem položaju. Sodišče je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo tudi 17. člen ZKP, ki ga zavezuje, da popolnoma in po resnici ugotovi dejstva pomembna za izdajo odločbe. Trditev vrhovnega državnega tožilca, da vložnica izpodbija zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje prav tako ne drži, saj zahteva v pretežnem delu očita sodišču neobrazloženost oziroma odsotnost argumentov pomembnih za presojo in je tako sodba v pretežnem delu arbitrarna.

B.

5. Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je očitek kršitve pravice do obrambe, ki jo je sodišče storilo s tem, ker ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov. Vsi predlagani dokazi so bili namreč usmerjeni na dokazovanje, da oškodovanka nikoli ni bila v podrejenem položaju. S tem je sodišče obsojencu kršilo ne samo določbe ZKP, temveč tudi Ustavo Republike Slovenije, ki v tretji alineji 29. člena zagotavlja kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in s potrebno stopnjo verjetnosti utemelji pravno relevantnost in obstoj dokaza. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1)pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja, samo s pomočjo predlaganega dokaza, (2)dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in (3)če z navedbo okoliščin utemelji, da bo izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen. Pri tem se vložnica sklicuje še na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 502/2007. Zagovornica nadalje meni, da je dokazni postopek pokazal edino to, da razmere med zakoncema v času pred in po vloženi razvezni tožbi niso bile prijetne in da je bil nivo komunikacije med obema udeležencema nizek. Nikakor pa ni mogoče v ravnanju obtoženca ugotoviti takšne intenzitete in oblike izvrševanja nasilja, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za spravljanje oškodovanke v podrejen položaj v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1. Navedeno pa je obramba želela dokazati z izvedbo naslednjih dokazov: - Vpogled v izvedensko mnenje izvedenca I. N., iz katerega izhaja, da v družini ni bilo znakov ne kaznivega dejanja nasilja v družini niti kaznivega dejanja zanemarjenja otroka in surovega ravnanja, saj je sam - izvedenec predlagal, da otroka še naprej ostaneta v skupnem skrbništvu obeh staršev, kot sta bila od januarja 2013; - Zaslišane priče J. O., ki je bil skupni prijatelj obeh zakoncev in je dobro poznal razmere v družini in bi lahko potrdil, da obsojenec ni spravljal žene v podrejen položaj; - Vpogled v spis Okrajnega sodišča v Trbovljah P 143/2013, iz katerega prav tako izhaja, da oškodovanka ni bila nikoli v podrejenem položaju, saj je obsojenca nasilno deložirala iz stanovanja; - Pribava ovadb, ki jih je vložila oškodovanka zoper obsojenca in ki nobena ni bila uspešna. Navedeno bi nedvomno potrdilo dejstvo, da je oškodovanka vložila tudi obravnavano kazensko ovadbo zgolj zato, da bi dobila izključno skrbništvo nad otrokoma; - Izpis SMS sporočil, ki jih je oškodovanka pošiljala obsojencu v maju 2013 in mu pošiljala narisane srčke in zaskrbljena sporočila o njegovem zdravstvenem stanju, česar po stališču zagovornice prav gotovo ne bi storila, če bi obsojenec nad njo izvajal psihično nasilje. V telefonskem sporočilu z dne 7. 4. 2014 pa je oškodovanka obsojencu celo sporočila, da razmišlja, da bi umaknila predmetni kazenski postopek zoper njega; - Vpogled vloge oškodovanke za najem stanovanja za dne 12. 6. 2012, kjer je prosila za dodelitev stanovanja za svojo družino: moža J. in oba otroka, kar je bilo samo tri mesece pred vložitvijo razvezne tožbe. Tudi to dokazuje, da odnosi med zakoncema v tistem času niso bili taki, da bi napotovali na to, da J. D. izvršuje kaznivo dejanje nasilja v družini in - Izpisek iz bančnega računa oškodovanke, ki bi potrdil, da je sama razpolagala z denarjem in ga tudi uspešno zapravljala.

S tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov ni v celoti razčistilo dejanskega stanja glede pravno pomembnih dejstev, to je podrejenosti oškodovanke in je s tem kršilo obsojencu pravico do obrambe.

6. Sodišče je spoznalo obsojenca za krivega, da je poleg groženj in žalitev oškodovanki večkrat vzel njene bančne kartice, in jo s tem tudi finančno omejeval … ji prepovedoval druženje z njenimi starši in prijateljicami, jo zapiral v stanovanje, nikamor je ni pustil same …, jo večkrat na dan klical v službo …; podrejen položaj pa se je kazal s tem, da se oškodovanka obsojencu zaradi strahu ni upala upirati in ga zapustiti, vedno jo je bilo strah, da jo bo udaril ali kaj hudega storil, nikamor si ni upala iti brez njegovega dovoljenja, temveč se je večino časa zadrževala v stanovanju, izgubila pa je tudi prijateljice in stik s svojimi starši, s katerimi ji je J. D. prepovedal stike in …

7. Obsojenec je storitev očitanega kaznivega dejanja zanikal. V zagovoru je pojasnil, da je zakonska zveza razpadla zaradi dolgov, v katere sta z oškodovanko zabredla in za katere sta bila odgovorna oba. Nikoli ni izvajal psihičnega nasilja nad oškodovanko, res pa je, da sta se v času, ko je T. vložila tožbo za razvezo večkrat sprla in so padale grde besede tako z njegove kot z njene strani. Nikoli ji ni omejeval stikov s prijateljicami ali jo prisilil, da bi ostajala doma. T. je zaradi svojih službenih obveznosti, študija in raznih izobraževanj v zvezi s službo bila zelo veliko zdoma. Vsa gospodinjska dela je opravljal sam in se tudi ukvarjal z otrokoma, kar pa je bilo zelo pogosto. Oktobra 2011 se je vpisala tudi na magistrski študij na Visoko šolo za zdravstvo na Jesenicah, predavanja pa je imela tri do štirikrat tedensko od 15.30 do 21.00 ure in se je domov vračala po 22.00 uri ali pa še kasneje. Nikdar ji tudi ni omejeval stikov s staršema, saj je bila T. tista, ki je odklanjala odnose, predvsem s svojim očetom in staršev tudi ni obvestila o poroki. Stanje se je spremenilo po vložitvi razvezne tožbe, ko sta starša najela zanjo kredit v višini 40.000,00 EUR, da je lahko odplačala svoje dolgove. Poudaril je še, da so se po tem, ko sta z oškodovanko uredila stike z otroki tudi odnosi med njima umirili. Da bi dokazal resničnost svojih trditev, je predlagal izvedbo že navedenih dokazov.

8. S seznanitvijo z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo izvedenca I. N., ki je bil postavljen v zadevi IV P 113/2012 ter z zapisnikom o zaslišanju izvedenca je v dokaznem predlogu, ki ga je obramba predložila na predobravnavnem naroku, obramba želela dokazati, da obsojenec ni bil nasilen, ter da otroka zaradi tega nista oziroma niti nista mogla trpeti, saj je izvedenec jasno navedel, da starša kljub težavam v komunikaciji delujeta v dobrobit otrok in da je skupno starševstvo v njuno največjo korist. Izvedbo tega dokaza, ki bi potrdil, da v družini ni bilo znakov kaznivega dejanja nasilja pa je zatem obramba še enkrat ponovila. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa je vložnica navedla še, da je potrebno upoštevati še mnenje postavljenega izvedenca v tej kazenski zadevi T. R., ki je povedal, da ne more ugotoviti neposredno vzročno posledične povezave med ravnanji obsojenca in ogroženostjo vzgoje, osebnostnega razvoja ali zdravja P. in F. (obsojenčevih otrok) ter da F. izpostavljenosti nasilnim dejanjem, ne more povezati le s konflikti med staršema, saj je bil deček izpostavljen konfliktom tudi v okviru širše družine. V razgovoru z izvedencem je F. povedal, da ne more odgovoriti na vprašanje pri komu od staršev mu je bolj všeč, najbolj mu je všeč, ko so bili vsi skupaj. O nasilju očeta ni govoril, govoril pa je o agresivnosti med starimi starši. 9. Z zaslišanjem priče J. O., to je družinskega prijatelja, je obramba želela dokazati, da T. D. nikakor ni bila podrejena svojemu možu, oziroma bi lahko govoril o medsebojnih odnosih med obsojencem in oškodovanko v času trajanja zakonske zveze ter tudi o tem, kako je deložirala obsojenca iz skupnega stanovanja, in da tako ne držijo očitki, da jo je bilo strah, kdaj jo bo obsojenec udaril ali ji kaj hudega storil in da si nikamor ni upala brez obsojenčevega dovoljenja ter da se je ves čas v strahu zadrževala v stanovanju. O deložaciji obsojenca brez osebnih osnovnih potrebščin iz stanovanja pa bi se sodišče poleg z izpovedbo priče J. O. lahko prepričalo predvsem z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Trbovljah P 143/2013. Iz navedenega naj bi jasno izhajalo, da se oškodovanka moža ni bala in da ni mogoče govoriti o podrejenosti. Oba dokazna predloga je obramba vložila dvakrat pisno v spis.

10. Zaradi presoje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, oziroma, da bi dokazal resničnost svojih trditev, da je prišlo do uporabe neprimernih besed z obeh strani po tem, ko sta zabredla v hudo finančno stisko oziroma prezadolženost pa je obsojenec predlagal vpogled v obvestilo ODT, da se zavrže kazenska ovadba Kt 94/13 zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe ter Kt 56/2013 zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe. Sodišče bi se lahko z vpogledom v navedeno dokumentacijo prepričalo, da je T. D. vlagala kazenske ovadbe zato, da bi očrnila J. D. in v razveznem postopku dobila otroka v izključno varstvo in vzgojo. Izpisek iz bančnega računa oškodovanke pa bi poleg ostalih dokazov vsekakor ovrgel očitek v obtožbi, da jo je obsojenec finančno omejeval. Ostali dokazi pa naj bi dokazovali, da oškodovanka do obsojenca ne goji kakšnih negativnih čustev, ki bi jih, če bi držale ugotovitve v izpodbijani sodbi.

11. Sodišče je izvedbo dokaza vplogled oziroma branje izvedenskega mnenja izvedenca N. zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil v tem kazenskem postopku postavljen drug izvedenec, sicer pa, da obramba dokaznega predloga ni konkretizirala oziroma obrazložila. Slednje velja tudi za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče J. O., saj zagovornica ni navedla, katero dejstvo naj bi s tem dokazom dokazala. Izvedba dokaza z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Trbovljah P 143/2013 in I K 3613/13 ni potrebna, ker dogodki, ki jih obravnavata predmetni zadevi nista v nobeni neposredni povezavi z v tem postopku obsojencu očitanimi kaznivimi dejanji. Prav tako pa ne bi izvedba dokazov z vpogledom v potrdilo NLB in izpisu predmeta na računu oškodovanke ničesar pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, saj finančno stanje oškodovanke za presojo o obstoju ali neobstoju predmetnih kaznivih dejanj ni pomembno.

12. Pravica predlagati dokaze izhaja že iz 103. člena Ustave Republike Slovenije in ne samo iz določb ZKP (4. točka tretjega odstavka 285.a člena in četrti odstavek 329. člena tega zakona). Ta jamstva v kazenskem postopku pa se ne nanašajo samo na pravico do predlaganja dokazov, temveč tudi pravico do izvedbe predlaganega dokaza oziroma na drugi strani dolžnost sodišča, da tak dokaz izvede. Seveda pa ta pravica ni neomejena in lahko sodišče dokazni predlog zavrne, če ima zato sprejemljive razloge. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga. V konkretni kazenski zadevi je sodišče večino dokaznih predlogov zavrnilo bodisi z obrazložitvijo, da obramba ni substancirala dokaznega predloga bodisi da gre za nerelevanten dokaz oziroma za dokaz, ki z obravnavano kazensko zadevo nima ničesar skupnega. Takšni razlogi sodišča pa niso sprejemljivi. Obramba je, kot je bilo že povedano želela dokazati, da je v času pred razvezo prihajalo med zakoncema do neprimernega obnašanja in tudi do žaljivk, kjer sta pa bila bivša zakonca enakovredna. Torej da v ravnanju obsojenca ni zaznati spravljanja v podrejen položaj, ki naj bi bilo posledica predhodnega ravnanja obsojenca in, ki je v izreku sodbe tudi jasno definirana. Tako je želel z branjem izvedenskega mnenja iz pravdne zadeve dokazati, da nikakor ni bil nasilen, kar da bi lahko potrdil tudi prijatelj obeh zakoncev J. O., ki bi lahko pojasnil kako je oškodovanka deložirala obsojenca (oziroma se ga ni bala), lahko pa bi povedal tudi o tem, kaj je sam zaznal oziroma ali držijo trditve, da se je večino časa v strahu pred obdolžencem zadrževala doma in ali ji je preprečeval stik s starši in predvsem prijatelji. Na abstraktnem nivoju sicer finančno stanje oškodovanke za storitev takšnega kaznivega dejanja ni pomembno, pomembno pa je v konkretnem primeru, kjer iz izreka izhaja očitek, da je obsojenec oškodovanki večkrat vzel bančne kartice in jo s tem finančno omejeval. Da je vzdrževal s finančnim omejevanjem protipravno stanje pa je navedeno tudi v obrazložitvi sodbe. Ovadbe oziroma ostale kazenske zadeve sprožene na podlagi prijav oškodovanke, ki so se končale z oprostitvijo ali ustavitvijo postopka, sicer res nimajo neposredne zveze s to kazensko zadevo, vendar pa so pomembne za presojo oškodovankine verodostojnosti. V tej kazenskih zadevi sta namreč najpomembnejši izpovedbi obeh zakoncev, na eni strani zagovor obsojenca podprt z izpovedbami njegovih staršev, na drugi pa izpoved oškodovanke prav tako podprta z izpovedbami njenih staršev. Res je sicer, da so o psihičnem nasilju in grožnjah govorile tudi druge priče, vendar pa nobena tega ni zaznala neposredno, temveč so govorile o obsojenčevem ravnanju le-to, kar so izvedele od oškodovanke (npr. B. P. in V. S.). B. P. pa je sicer dodala še, da so se nekaj časa medsebojno tudi družili in da ob teh obiskih ni opazila, da bi bilo med zakoncema karkoli narobe. Prijatelji obeh zakoncev U. J., B. J. in D. F. so vsi pojasnili, še posebej B. J., da so se v tistem času družili z obtožencem in oškodovanko, vendar niso zaznali kakršnekoli konfliktne situacije med njima. O popolnoma enakopravnem položaju, vsaj kar je bilo slišati tistega dne, ko je prišel na klic obsojenca v intervencijo, pa je govoril tudi policist T. K. Povedal je namreč, da so se vse odrasle osebe medsebojno žalile, da je bil obsojenec kulturen, miren, vendar pa, ko je njej prekipelo in je zavpila nanj, je tudi on zavpil nazaj. Da bi bil obsojenec kdaj nesramen ali nasilen do žene pa nista zaznala tudi ne soseda zakonca L.. D. L. je le omenil, da je bil obsojenec bolj komandantske narave in je ženo poslal po kaj v trgovino, čeprav bi lahko šel sam. Oškodovankina prijateljica oziroma sodelavka J. P. pa je povedala, da je iz pogovorov zaznala, da ima težave s svojimi starši v zvezi s partnerskim odnosom v smislu, da se njeni starši vtikajo v njen odnos in da z J. D. niso zadovoljni in prav tako da niso zadovoljni s tem, kako onadva funkcionirata. Res je tudi, da jo je J. D. večkrat klical v službo glede otrok in ona mu je dajala navodila, potem pa potarnala, da nič ne najde. Nikdar pa ni omenila in ji tudi ni nič znanega o tem, da bi mož izvajal kakršnokoli fizično ali psihično nasilje, ji je pa oškodovanka potarnala, da je mož pod velikim vplivom svojih staršev. Priča J. P. je nadalje povedala še, da ve, da je oškodovanko obsojenec spodbujal k magistrskemu študiju oziroma se je vsekakor s tem, da dela magisterij strinjal. Ve tudi, da je imela predavanja med tednom. Skoraj vse priče pa so tudi povedale, da je živela družina na dokaj razkošno, da je bila oškodovanka tudi vedno nadpovprečno dobro oblečena in da so hodili tudi na razkošne počitnice, kar vse jih je očitno pripeljalo v finančno stisko.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega ter dejstva, da je bila oškodovanka tudi fizično nasilna do obsojenca (pred pričami je skočila v obsojenca in ga potegnila za lase …, ga klofnila …) ter mu zagrozila, da bo „plaval po Savi“, bi izvedeni dokazi, kolikor bi potrdili zagovor obsojenca lahko pripeljali tudi do drugačnega zaključka sodišča, torej, da žalitve, predvsem pa grožnje niso bile take narave, da bi oškodovanko posledično spravile v podrejen položaj, temveč, da je šlo za obojestranske žalitve in grožnje, po tem, ko sta zakonca zapadla v krizo, iz katere očitno nista našla pravega izhoda. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo iz razloga kršitve pravice do obrambe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Zagovornica v zahtevi sicer sodišču očita še kršitev materialnega zakona, v kateri pa navaja, da v obravnavanem primeru obtožencu ni mogoče očitati takšne intenzitete in oblike izvrševanja nasilja, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za spravljanje oškodovanke v podrejen položaj, vendar tak očitek ne pomeni očitka kršitve materialnega zakona, temveč le izraža nestrinjanje z dokazno oceno.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov glede na njihovo uspešnost ponovno oceniti, ali je šlo v konkretnem primeru za takšno ravnanje obsojenca, s katerim je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj oziroma bo moralo po dejanski in pravni plati presoditi obsojenčevo ravnanje.