Jedro

Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je prek navedb strank, v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP. Niti procesna dejanja strank, tudi če so opravljena pred razpravljajočim sodiščem, ne morejo nadomestiti opustitve navajanja dejstev, ki bi se utegnila kazati skozi njih.

Sodišče višje stopnje sicer sme presoditi drugače od sodišča nižje stopnje, da tožba ni sklepčna. S tem pa se izpostavi možnosti, da bo izdalo potencialno izpodbojno sodbo; to možnost uresniči očitek vložnika pravnega sredstva, da je zaradi ravnanja sodišča višje stopnje izgubil priložnost uveljavljati obstoj dejstev, ki so postala odločilna z vidika pravne presoje sodišča višje stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti 1.923,41 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Tožnica je s tožbo zahtevala: (1.) ugotovitev, da je razvezana prodajna pogodba, ki jo je dne 9. 7. 1998 sklenila s prvo toženko; (2.) razveljavitev dne 6. 11. 2001 sklenjene sodne poravnave, v skladu s katero ji je prva toženka priznala lastninsko pravico na prodanih nepremičninah, potem ko jo je druga toženka priznala njej, tožnica pa se je glede teh stvari odpovedala uveljavljanju jamčevanja; (3.) plačilo 31,600.000,00 SIT (zdaj 131.864,46 EUR) od prve toženke. Ti tožbeni zahtevki so bili pravnomočno zavrnjeni.

(2) Proti tej sodbi, izdani na drugi stopnji, tožeča stranka vlaga revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj, podredno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo sojenje.

(3) Na revizijo, vročeno Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in obema toženkama, odgovarja le prva toženka s predlogom, da se zavrne.

(4) Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP), uveljavljene dne 1. 10. 2008, na odločanje o vloženi reviziji ne vplivajo, ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – Uradni list, št. 45/08).

R a z l o g i s o d i š č n i ž j i h s t o p e n j (5) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in prva toženka dne 9. 7. 1998 sklenili prodajno pogodbo glede nevpisanih nepremičnin, ni pa sledilo glavnemu tožbenemu očitku, da naj bi imele prodane nepremičnine pravne napake. Po eni strani je namreč (s povzemanjem razlogov sklepa Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 467/2003 z dne 2. 12. 2004) utemeljilo, da zgolj s tem, da sta bila sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 9. 1997 in 7. 10. 1998 o sporazumu med upnico N. d. d. in prvo toženko o zastavni pravici na teh nepremičninah (sklenjenem po določbah tedanjega Zakona o izvršilnem postopku) objavljena na oglasni deski sodišča, zastavna pravica ni bila veljavno ustanovljena. Po drugi strani pa je utemeljilo, da na delu zadevnih nepremičnin ni obstajala lastninska pravica D. C., ker da je bila ta pravica s prodajno pogodbo z dne 6. 6. 2005 s te osebe prenešena na prvo toženko.

(6) Sodišče druge stopnje je svojo sodbo utemeljilo s stališčem, da tožba ni sklepčna. Izjava, s katero se razveže s pravnimi napakami obremenjena pogodba, bi imela po njegovem učinek samo, če bi bila tožnica prvi toženki za odpravo zatrjevanih pravnih napak dala primeren rok, kar pa se po njegovi oceni ni zgodilo niti glede hipotek v korist N. d. d. niti glede lastninske pravice D. C..

O n e u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e (7) Revidentkin očitek, da je sodišče druge stopnje določena dejstva ugotovilo samo, ni utemeljen. Določene pomisleke bi glede tega kvečjemu lahko vzbudilo od sobesedila ločeno branje II.2. in II.3. odstavka na 3. strani njegove obrazložitve, kjer je sodišče zapisalo, da tožeča stranka do konca postopka na prvi stopnji prvi toženki ni dala primernega roka za odpravo hipoteke oziroma lastninske pravice tretjih oseb. Toda to niso ugotovitve o dejstvih, temveč presoja navedb tožeče stranke s strani sodišča druge stopnje. Sodišče je namreč odgovarjalo na dve tožničini tezi (in obe zavrnilo). Ni sprejelo tega, da je tožnica že zgolj z vložitvijo tožbe (v primeru hipotek N. d. d.) ali zgolj z navedbo v poznejši vlogi, da naj bi pravno napako prodanih nepremičnin predstavljala tudi lastninska pravica D. C. (za to naj bi tožnica izvedela po vložitvi tožbe), prvo toženko tudi pravilno obvestila o pravnih napakah. Zavrnilo je tudi tožničino razlago, da okoliščina, da je od takšnega „obvestila“ do poznejših narokov potekel določen čas, predstavlja podelitev primernega roka toženi stranki (in seveda tudi njegov brezuspešen iztek). Da je sodišče odgovarjalo pritožnici, izhaja iz II.1. odstavka na 2. strani in (smiselno) iz II.3. odstavka na 3. strani, kjer je povzemalo obe tožničini tezi, ter iz njegove končne ocene o nesklepčnosti tožbe. Pojem sklepčnosti zadeva problem zadostnosti navedb stranke o dejstvih in ni odvisen od ugotovitev o obstoju teh dejstev; vse navedeno pa jasno kaže, da sodišče druge stopnje dejstev ni ugotavljalo. To pa pomeni, da revizijsko grajanje kršitve pravil o pritožbeni obravnavi, na kateri naj bi sodišče smelo ugotavljati dejstva, ki jih pred njim ni ugotavljalo že sodišče prve stopnje, ni utemeljeno.

(8) Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je preko navedb strank (seveda ob predpostavki, da sodišče kakšnega dejstva ne ugotovi, ne da bi za to imelo podlago v trditvah strank), v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP. Niti procesna dejanja strank, tudi če so opravljena pred razpravljajočim sodiščem, ne morejo nadomestiti opustitve navajanja dejstev, ki bi se utegnila kazati skoznja. Revidentka zato ne prizadene, pač pa potrdi pravilnost drugostopenjskega zaključka, ko se sklicuje na svojo vlogo z dne 2. 2. 2005 ter na svoje tamkajšnje trditve, da je za obstoj hipotek zvedela šele leta 2003 in da „zadeve ni bilo mogoče rešiti sporazumno“. Takšne navedbe namreč tudi po presoji revizijskega sodišča ne pomenijo niti implicitnega zatrjevanja obvestitve o napaki ali podelitve roka za njeno odpravo. Poleg tega revidentka v zvezi z drugo zatrjevano napako (lastninsko pravico D. C.) niti ne navaja, da bi bila prvi toženki dala kakšen rok (navede, da nove odstopne izjave ni mogla podati, ker naj bi bila od pogodbe odstopila že prej – pri tem sicer izhaja iz nečesa, kar naj bi šele utemeljila (petitio principii)). Končno pa ni pravilno niti revizijsko stališče, da naj bi „vprašanje podajanja roka“ med strankama ne bilo sporno, saj je nesporno lahko le dejstvo, ki ga je stranka zatrjevala.

(9) Nesklepčnost tožbe pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki se jih navaja temu zahtevku v oporo, zaradi česar je njihovo dokazovanje in ugotavljanje brez pomena. Sodišče višje stopnje sicer sme presoditi drugače od sodišča nižje stopnje, da tožba ni sklepčna, in na tej podlagi sodbo sodišča nižje stopnje iz ugodilne spremeniti v zavrnilno ali jo, če je ta zavrnilna, a majori ad minus, na enak način potrditi („iz drugih razlogov“). S tem pa se izpostavi možnosti, da bo izdalo potencialno izpodbojno sodbo; to možnost uresniči očitek vložnika pravnega sredstva, da je zaradi ravnanja sodišča višje stopnje izgubil priložnost uveljavljati obstoj dejstev, ki so postala odločilna z vidika pravne presoje sodišča višje stopnje. Kot je bilo pojasnjeno, revidentka tega očitka ne uveljavlja, temveč zgolj vztraja pri pomenu svojih dosedanjih trditev, ki ga te trditve nimajo.

(10) Tudi po presoji revizijskega sodišča imajo obravnavana dejstva (enak) odločilni pomen (za utemeljenost zadevnih tožbenih zahtevkov). Iz drugega odstavka 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – čeprav glede na odsotnost potrebnih tožbenih trditev ni mogoče reči, ali ne bi bilo nemara treba uporabiti od 1. 1. 2002 dalje veljavnega Obligacijskega zakonika, kar je sicer razlika, ki zaradi bistveno istovrstnih določb v tej zadevi ni pomembna, je pa pomenljiva s stališča pomanjkljive konkretizacije obravnavanih dejstev) namreč izhaja, da je podelitev dodatnega roka prodajalcu, da lahko opravi izpolnitev brez napake, predpostavka kupčevega upravičenja za razvezo pogodbe. Določbe 127. člena in 490. člena ZOR, na katere se revidentka sklicuje, se nanašajo na drugačne situacije od obravnavane (neizpolnitev in obstoj stvarnih napak) ter jih zato ni bilo treba uporabiti. Da naj bi bilo evidentno, da prva toženka ni nameravala odpraviti napak, je trditev, ki jo tožnica navaja šele v reviziji (ne da bi trdila, da bi to navajala že prej), česar na revizijski stopnji ni mogoče upoštevati (372. člen ZPP). In končno, iz istih razlogov, kot so podani zgoraj, ni mogoče sprejeti revizijskega stališča, da obramba prve toženke, da naj za pravno napako ne bi odgovarjala, pomeni tožničino trditev, da iz prodajalčevega ravnanja izhaja, da napake ne namerava odpraviti niti v dodatnem roku. Posledično ni bilo treba upoštevati niti očitka, da sodišče ni (analogno) uporabilo drugega odstavka 490. člena ZOR. Sodba sodišča druge stopnje je torej materialnopravno pravilna.

(11) Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

(12) Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora revidentka prvi toženki povrniti vse priglašene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo. Ti skupaj z davkom znašajo 1.923,41 EUR (2.250 točk x 0,459 EUR/točko x 1,20 x 1,02 + 659,32 EUR).