Jedro

Tožena stranka je pojasnila, da se je v zadevi Pg 87/2003 priglasila kot stranski intervenient na strani tam tožene stranke (sedaj v obravnavanem sporu tožeče stranke), da pa se s stališčem tožene stranke ni strinjala. Kadar pa si pravdna dejanja stranke in stranskega intervenienta na njeni strani nasprotujejo, velja po izrecni določbi 4. odstavka 201. člena ZPP dejanje stranke in ne stranskega intervenienta. Ker je stranski intervenient nasprotoval temelju tožbenega zahtevka družbe S. d.o.o. v sporu Pg 87/2003, tožena stranka pa ga je priznala, sodišče ni upoštevalo ugovora stranskega intervenienta. Zato se pritožnica ne more sklicevati na intervencijski učinek sodelovanja tožene stranke kot stranskega intervenienta v sporu Pg 87/2003. V obravnavanem primeru nasprotovanja dejanj tožene stranke in stranskega intervenienta ima zato stranski intervenient v pravdi, ki teče zoper njega, vse ugovore slabega pravdanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom skrčitev tožbenega zahtevka za 11.921,67 EUR vzelo na znanje in končalo postopek (sklep), s sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 12.544,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v presežku za znesek 13.417,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2000 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in s stroškovno posledico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbenem postopku še sporni del tožbenega zahtevka predstavlja škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, ker je morala po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 87/2003 družbi S. d.o.o. plačati 12.481,00 EUR z obrestmi in pravdnimi stroški, navedena terjatev družbe S. d.o.o. pa je posledica prometne nesreče, v kateri je bila tožnica neposredno oškodovana.

Pritožnica zmotno meni, da je bilo prvostopenjsko sodišče vezano glede temelja in višine škode, nastale tožeči stranki zaradi terjatve družbe S. d.o.o., na pravnomočno sodbo opr. št. Pg 87/2003, kjer je bila v navedenem postopku v spor pritegnjena kot stranski intervenient tudi sedaj tožena stranka, zaradi česar je dosegla intervencijski učinek, torej učinek sodbe tudi na sedaj toženo stranko. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da se je v zadevi Pg 87/2003 priglasila kot stranski intervenient na strani tam tožene stranke (sedaj v obravnavanem sporu tožeče stranke), da pa se s stališčem tožene stranke ni strinjala. Kadar pa si pravdna dejanja stranke in stranskega intervenienta na njeni strani nasprotujejo, velja po izrecni določbi 4. odstavka 201. člena ZPP dejanje stranke in ne stranskega intervenienta. Ker je stranski intervenient nasprotoval temelju tožbenega zahtevka družbe S. d.o.o. v sporu Pg 87/2003, tožena stranka pa ga je priznala (kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 87/2003), sodišče ni upoštevalo ugovora stranskega intervenienta. Zato se pritožnica ne more sklicevati na intervencijski učinek sodelovanja tožene stranke kot stranskega intervenienta v sporu Pg 87/2003. V obravnavanem primeru nasprotovanja dejanj tožene stranke in stranskega intervenienta ima zato stranski intervenient v pravdi, ki teče zoper njega, vse ugovore slabega pravdanja. V taki situaciji torej sodišče ni vezano na pravnomočno sodbo, iz katere tožnik črpa s svojo tožbo uveljavljana upravičenja.

Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presojalo, ali gre pri uveljavljani terjatvi na plačilo odškodnine - zmanjšanja premoženja tožeče stranke zaradi njene obveznosti kritja izgube družbe S. d.o.o. v času, ko je njen lastnik in direktor opustil delo v navedeni družbi, ker naj bi bilo njegovo delo nujno potrebno v obratovalnici tožeče stranke, za pravno priznano škodo.

Pritožnica ne oporeka dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da gre za škodo, ki jo je utrpela družba S. d.o.o. zaradi poslovne odločitve njenega direktorja, ki se je zavestno odločil in dal prioriteto reševanju situacije v tožničinem gostinskem obratu. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je dolžnost, ravnati kot dober gospodar v gostinskem obratu, zavezovala tožečo stranko kot nosilko gostinske dejavnosti, enaka dolžnost ravnanja pa je zavezovala tudi direktorja družbe S. d.o.o. v njegovi lastni družbi. Iz povedanega torej po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da se je direktor družbe S. d.o.o. raje odločil za reševanje obratovalnice tožeče stranke, vedoč, da je njegovo delo potrebno tudi v njegovi družbi. Čim pa je tako, je s tako odločitvijo pristal na škodo, nastalo njegovi družbi zaradi odsotnosti njegovega dela v njej. V taki situaciji torej ne gre za pravno priznano škodo, saj jo izrecno izključuje določilo 1. odstavka 163. člena ZOR.

Ob povedanem se izkaže, da pritožba ni utemeljena in da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora po 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.