Jedro

Tožnik je bil ves čas razporejen na delovno mesto „vodja računa III“, tudi v času, ko je opravljal delo tajnika Urada UJP R.. Ker istočasno ni mogel imeti dveh razporeditev in ker delu na Uradu UJP R. ni ugovarjal in je očitno brez ustrezne odločbe sprejel pooblastilo za to delo, ne more uveljavljati, da je bil razporejen v Urad UJP R. Po določbi četrtega odstavka 84. člena ZPlaP je Agencija RS za plačilni promet s 1.1.2003 prenehala obstajati. Ker je bilo v programu reševanja presežnih delavcev z dne 9.12.2002 ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu vseh delavcev, je tožena stranka v skladu z zakonskimi določbami (85. člen ZPlaP) in določbami pravilnika z dne 9.12.2002 pravilno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z vsemi pravicami, ki gredo delavcem v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi stečaja ali prisilne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklep sveta Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, št. 140/Pla z dne 9.12.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in ga ustrezno razporedi, ter mu za nazaj priznalo pravice iz delovnega razmerja, vpis delovne dobe in plačo z ustreznimi davki in prispevki.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo programa razreševanja presežnih delavcev z dne 28.3.2003 (pravilno bi bilo 28.3.2002) in do njega ni zavzelo stališča, čeprav gre za bistveno okoliščino. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo samo na program razreševanja presežnih delavcev, ki je bil sprejet 9.12.2002. Ta program se je namreč nanašal le še na delavce, ki so ostali takrat, ko je bila opravljena izbira med delavci in so bili določeni delavci, ki so zaposlitev ohranili. Zato je tožnik prepričan, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Upoštevati bi bilo treba tudi, da je bil 10.7.2002 razporejen v Urad UJP R., kar pomeni, da bi bilo treba z njim s 1.1.2003 skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in potrdi sodbo sodišča prva stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Ker je bil podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo program reševanja presežnih delavcev ARSPR z dne 9.12.2002 in ne tudi starejši programi, ki jih je sprejemala tožena stranka, vrednotenje starejših programov ne predstavlja bistvene okoliščine o kateri sodišče ni zavzelo stališča (torej niso razlog o odločilnih dejstvih), kot to navaja revizija, zato revizijsko sodišče glede tega očitka ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija sicer ne povsem določno uveljavlja tudi, da se sodišče ni opredelilo do začasne razporeditve tožnika na dela tajnika v Uradu UJP R., pri čemer je tožnik prepričan, da je pooblastilo, ki ga je dobil za opravljanje tega dela, pomenilo prav začasno razporeditev v ta organ. Ker bi glede na določbe 85. člena Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP – Uradni list RS, št. 30/2002) ta očitek lahko pomenil ne samo bistvene kršitve določb pravdnega postopka ampak tudi zmotno uporabo materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je treba pojasniti, da je bilo na obravnavi 1.12.2004 (na l. št. 25) kot nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik ves čas razporejen na delovno mesto „vodja računa III“ tudi v času, ko je opravljal delo tajnika UJP R.. Ker istočasno ni mogel imeti dveh razporeditev in ker delu na Uradu UJP R. ni ugovarjal in je očitno brez ustrezne odločbe sprejel pooblastilo za delo, in ob nesporni ugotovitvi, da je bil ves čas razporejen na delovno mesto „vodja računa III“, sedaj tožnik ne more uveljavljati, da je bil razporejen v Urad UJP R. in da bi bilo treba z njim skleniti delovno razmerje od 1.1.2003 za nedoločen čas, kot je to določeno v 85. členu ZPlaP. Zaradi nesporne ugotovitve strank tudi sodišče ni bilo dolžno, da se posebej opredeli do naknadno zatrjevanih okoliščin in dejstev, ki med strankama niti niso bila sporna.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Iz dokazov izvedenih v postopku in iz dejanskih zaključkov nižjih sodišč izhaja, da je bil tožnik 31.12.2002 v delovnem razmerju pri ARSPP. Ker je po določbi četrtega odstavka 84. člena ZPlaP ARSPP končala svoje poslovanje in s 1.1.2003 prenehala obstajati in ker je po programu tožene stranke z dne 9.12.2002 bilo ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu vseh delavcev, je tožena stranka v skladu z zakonskimi določbami (85. člen ZPlaP) in določbami pravilnika z dne 9.12.2002 pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z vsemi pravicami, ki gredo delavcem v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi stečaja ali prisilne poravnave. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.