Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno pravno izhodišče, ko se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 5. člena ZTLR, ki kot mejna kriterija, ki razločujeta dopustne imisije od nedopustnih, določa otežkočeno uporabo nepremičnin zaradi dima, neprijetnih vonjav, toplote, saj in podobnih dejavnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna ali ki povzroča znatnejšo škodo. Sodno varstvo, ki ga zahtevata tožnika z negatornim tožbenim zahtevkom, ima nadalje svojo pravno podlago v določbi 42. člena ZTLR, ki predvideva pravovarstveni zahtevek na prenehanje opisanih vznemirjanj, v primeru nastanka škode pa tudi uveljavitev ustreznega odškodninskega zahtevka, pri čemer je tudi mogoč zahtevek za povrnitev negmotne škode tudi zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS, katero zatrjujeta v konkretnem primeru tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je nadalje našlo tudi ustrezen pravni okvir za dajatveni tožbeni zahtevek na odstranitev gnojne jame in prašičev v določbi

133. člena ZOR, ki omogoča prizadetemu, da zahteva od imetnika vira nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost, če nastanka vzmenemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Navedene pravne podlage je tako glede opustitvenega zahtevka - na prenehanje vznemirjanj, ki jih potrditvah tožečih strank predstavlja smrad, ki izvira iz gnojne jame in prašičev toženih strank, kot tudi glede dajatvenega zahtevka - na odstranitev navedenih virov smradu mogoče uporabiti v spornem primeru kot ustrezno zgornjo premiso na ugotovljene pravno odločilne okoliščine. Kot že zgoraj omenjeno pa ima odškodninski zahtevek tožnikov pravno podlago tudi v že omenjeni ustavni določbi.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepravilno ugotavljalo pravno odločilna dejstva, to pa je predvsem - kot je razvidno iz dosedaj nanizane pravne ureditve, ali zatrjevani smrad, ki predstavlja imisijo, presega krajevno običajne meje in nadalje ali je škoda, ki jo tožnika zatrjujeta pogojena s smradom, ki presega normalne meje oziroma še dopustno obremenitev.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima prvotožnik na nepremičnini vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 169 k.o. P.., še posebej pa je dolžan iz svojih parcel št. 2454/1 in 132/1, vpisanih pri zemljiškoknjižnem vložku št. 256 k.o. P.., iz neposredne bližine parcele tožeče stranke odstraniti gnoj v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je z izpodbijano sodbo ugodeno tožbenemu zahtevku, po katerem sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati prvotožeči stranki odškodnino v višini 500.000,00 SIT in drugotožeči stranki odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 272.173,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo obe pravdni stranki, tožeči stranki zoper zavrnilni del, toženi stranki pa zoper ugodilni del.

Tožeči stranki uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podrejeno pa, da zadevo v izpodbijanem delu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odstranitev prašičev iz neposredne bližine parcele tožeče stranke poudarjata, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno, ko je zapisalo, da ni našlo razlogov za odstranitev prašičev iz objekta.

Tožeča stranka se je namreč ves čas postopka sklicevala na to, da so tudi prašiči, ki jih toženca vzrejata brez posebnega dovoljenja, vir smradu, saj se ta hlev nahaja v neposredni bližini nepremičnine tožeče stranke. Če bi sodišče opravilo ogled na kraju samem, bi se lahko prepričalo o tem, da so tudi prašiči, katerih klavniški odpadki se mečejo v gnojno jamo, vir in izvor smradu. Ker torej dejansko stanje ni bilo popolno ugotovoljeno, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino za nematerialno škodo v presežku pa pritožnika poudarjata, da bi morala biti prisojena višja odškodnina tudi prvotožniku, saj je povedal, da je zaradi gnojne jame prikrajšan, ker je smrad nevzdržen in trpi hude duševne bolečine. Povedal je, da mu je hči rekla, da okna sploh ne moreš odpreti in ne moreš spati. Zato tudi na obisk noče priti noben več, smrdi pa tudi obleka. Intenziteta duševnih bolečin je večja, kot s prisojeno odškodnino ocenjuje prvostopno sodišče. Sodišče bi lahko na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je gnojna jama postavljena tako, da povzroča prekomerni smrad, toženca pa tudi nimata nobenih dovoljenj. Sodišče je pravilno ugotovilo, da smrad odstopa od krajevno običajnih razmer in pri tožečih strankah povzroča znatnejšo škodo, zaradi česar je že na podlagi spisne dokumentacije mogoče zaključiti, da izvor prekomernega smradu predstavljajo tudi prašiči. Toženi stranki uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da se pritožba skupaj s spisom odstopi v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Opozarjata, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem in se zato ni moglo prepričati o dejanski legi sporne gnojne jame. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z izvedencem, ki bi opravil ustrezne meritve v daljšem časovnem obdobju, ki bi pokazale, kakšna je stopnja smradu. Sodišče je tako zgolj verjelo tožečim strankam, pri čemer ni upoštevalo dejstva, da pravdne stranke živijo na vasi, kjer so gnojišča in domače živali nekaj povsem običajnega in normalnega. Gnoj in hlev s prašiči se ne nahajajo v neposredni bližini nepremičnine tožeče stranke, temveč sta odmaknjena od hiše več kot šest metrov. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da sta toženca prestavila gnojno jamo na drugo mesto iz razloga, ker je smrad postal neznosen za njiju. Gnojno jamo sta namreč prestavila le zato, da sta si omogočila dostop do svoje garaže in da je gnoj blizu objektov, v katerih je živina. Ne gre za nedovoljene neposredne imisije. Neprijeten vonj ni tolikšen, da bi presegal mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnin ter glede na krajevne razmere običajna. Gre za kmetijo, ki predstavlja tudi vir preživljanja. P...je tipična slovenska vas, kjer se večina prebivalcev ukvarja s kmetijstvom. Dejstvo, da ima nekdo deset prašičev ni nič nenavadnega za takšno vas. Neprijeten vonj se širi tudi drugje, pa temu nihče ne nasprotuje, saj je to za takšno okolico nekaj normalnega in ne presega nobene običajne mere, kot navajata tožnika. Vzrok je le v slabih medsosedskih odnosih. Družina tožečih strank je namreč že pred tem sporom tožencema preprečila gradnjo stanovanjske hiše. Drugotožnica tudi že ves čas živi na vasi in ve, da je določena stopnja neprijetnega vonja pogosto prisotna, prvotoženec pa prihaja v to okolje zgolj na obisk iz Ljubljane in ga zato smrad moti, saj nanj ni in ne more biti navajen. K gradbenemu dovoljenju za legalizacijo gnojne jame je dala soglasje Veterinarska uprava RS, OU K..., Veterinarska inšpekcija in Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tožeča stranka do izdaje odločbe v upravnem postopku ni nasprotovala legalizaciji gnojne jame.

Izmišljene so tudi trditve tožečih strank, da muhe lezejo v hišo in podgane hodijo po dvorišču. Te trditve bo lahko sodišče preverilo s pomočjo zdravstvene inšpekcije. Odškodninski zahtevek je preuranjen in neutemeljen. Trditev sodišča, da tožnika ne prebivata v zdravem življenjskem okolju, je zmotna. To stališče sodišče tudi ne obrazloži in ne navede razlogov. Tudi ne pojasni, v čem je porušeno duševno stanje tožečih strank. Drugotožnica tudi ne pojasni v čem so njene nevšečnosti. Sodišče našteva muhe, podgane in miši, čeprav tožnika tega ne navajata, o tem pa ni ničesar izpovedala tudi kakšna priča. Iz tožbenih trditev ne izhaja, da gnojna jama povzroča nevšečnosti in je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Tudi ni bil zaslišan priča K. Vinko Žani iz D...

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno pravno izhodišče, ko se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 5. člena ZTLR, ki kot mejna kriterija, ki razločujeta dopustne imisije od nedopustnih, določa otežkočeno uporabo nepremičnin zaradi dima, neprijetnih vonjav, toplote, saj in podobnih dejavnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna ali ki povzroča znatnejšo škodo. Sodno varstvo, ki ga zahtevata tožnika z negatornim tožbenim zahtevkom, ima nadalje svojo pravno podlago v določbi 42. člena ZTLR, ki predvideva pravovarstveni zahtevek na prenehanje opisanih vznemirjanj, v primeru nastanka škode pa tudi uveljavitev ustreznega odškodninskega zahtevka, pri čemer je tudi mogoč zahtevek za povrnitev negmotne škode tudi zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS, katero zatrjujeta v konkretnem primeru tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je nadalje našlo tudi ustrezen pravni okvir za dajatveni tožbeni zahtevek na odstranitev gnojne jame in prašičev v določbi

133. člena ZOR, ki omogoča prizadetemu, da zahteva od imetnika vira nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost, če nastanka vzmenemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Navedene pravne podlage je tako glede opustitvenega zahtevka - na prenehanje vznemirjanj, ki jih potrditvah tožečih strank predstavlja smrad, ki izvira iz gnojne jame in prašičev toženih strank, kot tudi glede dajatvenega zahtevka - na odstranitev navedenih virov smradu mogoče uporabiti v spornem primeru kot ustrezno zgornjo premiso na ugotovljene pravno odločilne okoliščine. Kot že zgoraj omenjeno pa ima odškodninski zahtevek tožnikov pravno podlago tudi v že omenjeni ustavni določbi.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepravilno ugotavljalo pravno odločilna dejstva, to pa je predvsem - kot je razvidno iz dosedaj nanizane pravne ureditve, ali zatrjevani smrad, ki predstavlja imisijo, presega krajevno običajne meje in nadalje ali je škoda, ki jo tožnika zatrjujeta pogojena s smradom, ki presega normalne meje oziroma še dopustno obremenitev. V zvezi s slednjim pa mora pritožbeno sodišče opozoriti še na normativno ureditev, katere sodišče prve stopnje dosedaj ni uporabilo. Če gre za poseg v omenjeno osebnostno pravico je namreč potrebno kot ustrezno pravno podlago razen že omenjene ustavne določbe in splošne določbe 200. člena ZOR, ki na načelni ravni določata pravico do odškodnine za negmotno škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, uporabiti tudi določbe Zakona o varstvu okolja (Ur.list. RS štev. 32/1993; v nadaljnjem besedilu: ZVO) - predvsem določbi 5. člena zakona.

Po določbi točke 5.1 5. člena predstavlja emisijo izpuščanje oziroma oddajanje snovi (v tekočem, plinastem ali trdnem stanju) ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota, svetloba) iz posameznega vira v okolje. Določba 6. točke istega člena nadalje opredeljuje pojem obremenitve okolja z emisijo in jo definira kot vsak poseg oziroma posledico posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaženje okolja, razvrednotenje okolja, tveganje za okolje ali poškodbo okolja, ter raba in izkoriščanje naravnih dobrin, ne glede na to ali gre za obremenjevanje ali obremenjenost okolja.

Dopustna obremenitev okolja pa je obremenitev, ki ne presega predpisanih normativov ali okvirov dovoljenih posegov v okolje (mejne vrednosti) - glej še točko 6.1 istega člena. Ali smrad v konkretnem primeru presega opisane okvire pa je vsekakor strokovno vprašanje in je za pravilen odgovor nanj potrebno razpolagati z ustreznim strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga, temveč le ustrezen strokovnjak. Sodišče pa je, kot že zgoraj omenjeno, samo ugotavljalo ali smrad presega tolerančne okvire in zavrnilo povsem ustrezen oziroma potreben dokazni predlog tožečih strank za postavitev izvedenca ustrezne stroke. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo določbo 243. člena ZPP, ki določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, takšna kršitev pa je vplivala oziroma lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v spornem primeru. V pritožbi tožencev vsebinsko uveljavljan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno zakonsko procesno določbo je torej utemeljen. Pritožbeno sodišče je moralo zato ugoditi obema pritožbama in razveljaviti v celoti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (člen 354/1 ZPP).

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo predvsem izvesti tudi predlagani dokaz z izvedencem, ki bo opravil ogled na kraju samem in izvedel ustrezne meritve smradu. Pri tem se bo izvedenec oprl tudi na standarde oziroma normative o še dopustni stopnji smradu, upoštevaje pri tem tudi okoliščino, da gre vendarle v konkretnem primeru za kmečko okolje, v katerem nastaja smrad pri opravljanju kmetijske dejavnosti. Šele na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja oziroma opravljenih meritev bo lahko sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Pri tem bo ob eventuelnem pomanjkanju domačih normativov v zvezi z merjenjem stopnje smradu izvedenec moral upoštevati ustrezne tuje normative (glej v tej smeri sklep VSL I Cp 747/2001, objavljen v sodni računalniški bazi - IESP), pri čemer pa ne bo pomembna okoliščina ali toženca že razpolagata z ustreznimi dovoljenji za objekte, kjer se nahaja gnoj oziroma prašiči, oziroma ali imata tudi ustrezno dovoljenje za vzrejo prašičev, kot to zmotno menita tožnika. Vsa ta vprašanja so namreč v pristojnosti ustreznih upravnih organov in ne sodišča, ki mora glede na navedeno zakonsko ureditev oceniti ali je prišlo do posega v lastninsko pravico in navedeno ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, v takšni meri, ki že presega omenjeno normativno ureditev in upravičuje prizadete do pravo varstvenih zahtevkov, kakršne uveljavljata v tej pravdi tudi tožnika. V primeru, če bo izvedenec ugotovil, da smrad presega krajevno običajne meje, povzroča znatnejšo škodo oz. presega normative, naj tudi odgovori na vprašanje s kakšnimi ukrepi se morebitni nedopustni smrad lahko zmanjša na dopustno mejo oz.

odpravi.

Pritožbeno sodišče pa še pritrjuje pritožbi toženih strank, ki pravilno ugotavljata, da del tožbene trditvene podlage ne predstavljajo v izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine, da naj bi iz gnojne jame izvirale tudi insekti, miši in podgane, ki naj bi prihajali v hišo tožnikov. Zato v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ne bo smelo opreti svoje odločitve na okoliščine, ki jih tožnika v tožbenih navedbah ne zatrjujeta in tako ne morejo predstavljati del konkretnega stanu, na katerega bi bilo mogoče uporabiti zgoraj opisani zakonski okvir. V skladu z načelom dispozitivnosti uzakonjenem v 1. odstavku 2. člena ZPP lahko namreč sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in kolikor je sodišče prve stopnje ob povedanem te meje preseglo, je podana tudi v pritožbi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo 1. odstavka 2. člena ZPP v tem delu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.