Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je utemeljeno sklepala, da je v obravnavanem primeru podanih več razlogov za omejitev gibanja, med drugim, ker je ugotovila, da se tožnik v postopku za pridobitev azila ni izkazal z osebnim dokumentom, zaradi česar bo potrebno njegovo istovetnost ugotavljati (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil).
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - u. p . b., ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5.7.2007 (1. točka izreka), s sklepom pa je iz razlogov 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku A.A. omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 4.7.2007 od 13.40 ure do dne 4.9.2007 do 13.40 ure. Tožena stranka je odločila o začasni omejitvi gibanja na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 3. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v tej zadevi opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis in na podlagi 6. odstavka 27. člena ZAzil zaslišalo tožnika. V tej zadevi ni sporno, da tožena stranka v azilnem postopku ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. V primeru, ko prosilec za azil ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost, jo je treba pravilno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Čeprav za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od taksativno navedenih razlogov iz 27. člena ZAzil, pa je izrečeni ukrep utemeljeno izrečen tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka je, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, svoje sklepanje, da obstaja sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, oprla na okoliščine, da je v postopku podajal nasprotujoče si izjave, poleg tega pa je iz Pakistana odšel s potnim listom, ki pa ga pristojnim slovenskim oblastem ni predložil, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da obstaja sum, da je tožnik dokument uničil ali odvrgel. S tem pa je tudi po mnenju prvostopnega sodišča potrdil sum, da je vložil prošnjo za azil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.
Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da ga tožena stranka ni niti zaslišala, da bi s tem poskušala ugotoviti njegovo istovetnost, niti ni z nobenimi drugimi dokaznimi sredstvi skušala ugotavljati njegove istovetnosti. Zato je povsem neumesten razlog, da tožena stranka potrebuje čas, da mu z drugimi dokazili poskušala ugotoviti istovetnost. Tožnik je zaprosil za azil v razumnem času in v okoliščinah, ki ne vzbujajo suma o zlorabi azilnega postopka, zato je omejitev gibanja nezakonita. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in odpravi ukrep omejitve gibanja.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o omejitvi gibanja prosilca za azil je pravilna in ima podlago v podatkih spisa ter določbah 27. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je v obravnavanem primeru podanih več razlogov za omejitev gibanja, med drugimi tudi določen v 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil. Podlaga za takšno odločitev tožene stranke je ugotovitev, da se tožnik v postopku za pridobitev azila ni izkazal z osebnim dokumentom, zaradi česar bo potrebno njegovo istovetnost ugotavljati (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Ker takšno ugotavljanje traja določen čas, je tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku začasno omejila gibanje že iz tega razloga, in drugih razlogov, določenih v 27. členu ZAzil niti ni bilo treba ugotavljati. Se pa vrhovno sodišče strinja s prvostopenjskim sodiščem, da so v tem primeru podani tudi razlogi za omejitev gibanja iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 3. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Neutemeljen je tožnikov pavšalni pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo svojo presojo o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, se vrhovno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Tožnik je bil na glavni obravnavi zaslišan (6. odstavek 27. člena ZAzil), zato pavšalno zatrjevani razlog o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja tudi ni utemeljen.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.