Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. dosjeja ..., št. zadeve ... z dne 12. 5. 2016 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 23. 2. 2016 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče očita toženi stranki, da je nepravilno uporabila določbo 39.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 in šesti odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2B)2. Sodišče namreč meni, da je navedeni določbi potrebno interpretirati skupaj. S takšno odločitvijo je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega stavka prvega odstavka 39.a člena ZPIZ-2 in določbo šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, ker je tožniku omogočilo, da lahko ponovno izplačilo 20 % starostne pokojnine uveljavi tako po določbah ZPIZ-1, kot tudi po določbah ZPIZ-2. Med strankami je nesporno, da je bil tožnik na podlagi odločbe tožene stranke z dne 22. 1. 2014 že upravičen do izplačila 20 % starostne pokojnine na podlagi takrat veljavne določbe tretjega odstavka 38. člena ZPIZ-2, in sicer do 14. 6. 2015, to je do dopolnitve 65 let starosti. Ob dopolnitvi navedene starosti se mu je 20 % dodatek starostne pokojnine prenehal izplačevati. Gre za situacijo, kot je urejena v šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2B in ne v določbi prvega stavka prvega odstavka 39.a člena ZPIZ-2, kot to zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2B izhaja, da gre za kontinuirano uživanje že uveljavljanega dela pokojnine tudi po dopolnitvi 65 let starosti. Gre za nadaljevanje uživanja in nadaljevanje načina odmere dela pokojnine, ki ga je že imel uživalec dela pokojnine priznanega pred sprejetjem 39.a člena ZPIZ-2. V konkretnem primeru je imel tožnik pred dopolnitvijo 65. let priznan del pokojnine po določbah ZPIZ-2 in ima po določbi prej citiranega šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2B z vložitvijo ponovne zahteve možnost le za nadaljevanje uživanja že uveljavljanega dela pokojnine. Za tožnika določba prvega stavka prvega odstavka 39.a člena ZPIZ-2, ki ureja nov institut izplačevanja 20 % predčasne ali starostne pokojnine ne velja. Za zatečene uživalce, kamor sodi tudi tožnik, se uporabljata peti in šesti odstavek 37. člena ZPIZ-2B. Glede na to, da je tožnik že uveljavil izplačevanje 20 % dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, ni pravne podlage, da bi se mu le-ta na novo odmerila na način, ki je določen v prvem stavku prvega odstavka 39.a člena ZPIZ-2, to je z možnostjo izbire izplačila 20 % pokojnine odmerjene po določbah ZPIZ-1 ali po določbah ZPIZ-2, kot to zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Besedilo "pod pogoji, ki jih za izplačilo dela pokojnine določa ta zakon" v šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2B pa se nanaša zgolj na pogoj izplačevanja (in ne na način odmere). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je izpodbijana sodba pravilna. Materialnopravni zaključki sodišča sledijo pravilom argumentacije v pravu. Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe prihaja sama s seboj v nasprotje, ko zapiše, da je iz določbe šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2B razvidno, da "gre le za kontinuirano uživanje že uveljavljanega dela pokojnine", hkrati pa zapiše, da gre za "nadaljevanje uživanja", medtem ko iz dejanskega stanja, ki med strankama niti ni sporno izhaja, da je tožnik prenehal prejemati del pokojnine ob dopolnitvi 65. let starosti. Torej v tem primeru ne gre za "kontinuirano" uveljavljanje in tudi ne za "nadaljevanje", saj je bilo prejemanje dela pokojnine prekinjeno in je pravica po prejšnjem zakonu nesporno prenehala. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2016, s katero je bilo pritožbi tožnika, ki je bila vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 2. 2016 delno ugodeno in je bila navedena odločba odpravljena. Tožena stranka je odločila, da ima tožnik od 7. 1. 2016 dalje pravico do ponovnega izplačila že uveljavljanih 20 % staroste pokojnine v znesku 378,81 EUR na mesec. Del starostne pokojnine se po dopolnitvi 65 let starosti izplačuje za čas obveznega zavarovanja za polni delovni oz. zavarovalni čas do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oz. zavarovalnim časom.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz pisne dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 22. 1. 2014 priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 376,17 EUR na mesec od 9. 4. 2013 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da se del starostne pokojnine izplačuje največ do dopolnitve 65. leta starosti. Med strankama je tudi nesporno, da se je tožniku ob dopolnitvi 65 let starosti prenehalo izplačevati 20 % starostne pokojnine. Pravica mu je bila priznana po določbah tedaj veljavnega 38. člena ZPIZ-2. Tožnik je nato 7. 1. 2016 ponovno vložil zahtevo za izplačilo 20 % starostne pokojnine. Tedaj pa je že veljala novela zakona, in sicer ZPIZ-2B, ki je bistveno posegla v določbo tretjega odstavka 38. člena ZPIZ-2. Z novelo prejemanje 20 % predčasne oz. starostne pokojnine ni več omejeno na dopolnitev starosti 65 let, kot je to določal tretji odstavek 38. člena ZPIZ-2. Pravico do izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine pa lahko pridobijo zavarovanci, ki se bodo kljub izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine tako po določbah ZPIZ-2 kot tudi po določbah predpisov veljavnih do 31. 12. 2012, odločili ostati v zavarovanju s polnim delovnim oz. zavarovalnim časom4. Navedena novela je v šestem odstavku 37. člena (prehodna določba) določila, da zavarovanci, ki se jim je ob dopolnitvi 65. leta starosti prenehal izplačevati del predčasne ali starostne pokojnine, lahko ponovno zahtevajo izplačevanja že uveljavljanega dela pokojnine pod pogoji, ki jih za izplačilo dela pokojnine določa ta zakon. Del pokojnine se izplačuje od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1. Tudi iz prehodne določbe izhaja, da lahko zavarovanci ponovno zahtevajo izplačevanje že uveljavljanega dela pokojnine pod pogoji, ki jih določa ta zakon, torej ZPIZ-2B. Taka rešitev tudi zagotavlja enakopravno obravnavanje vseh zavarovancev, kajti ni videti razumnega razloga, da bi nekateri zavarovanci upoštevaje novelo zakona lahko uveljavljali izplačilo 20 % pokojnine, s tem da bi se pogoji presojali ali po določbah prej veljavnih zakonov ali pa po določbah ZPIZ-2, vsem tistim, ki so po določbi 38. člena ZPIZ-2 do dopolnitve 65. leta starosti že uživali izplačilo 20 % pokojnine, pa to ne bi bilo omogočeno. Da novela ZPIZ-2B ne razlikuje zavarovancev kaže tudi sprememba četrtega odstavka 391. člena ZPIZ-2, ki jo v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe omenja tudi tožena stranka. S spremembo zakona zavarovanca namreč ne zavezuje več izjava, ki jo je podal za potrebe predhodnega postopka oz. za izdajo predhodne odločbe, saj se bo upokojil po ugodnejšem predpisu. Ker se bo tožnik lahko upokojil po ugodnejšem predpisu, to pomeni, da lahko tudi 20 % pokojnine uživa odmerjeno po ugodnejšem predpisu, torej ali upoštevaje določbe ZPIZ-2 ali pa določbe ZPIZ-1. 9. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 102/15. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Poročevalec Državnega zbora RS z dne 18. 11. 2015.