Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti je ob ugotovljeni hudi telesni poškodbi oškodovanca potrebna dokazanost kršitev ZTVCP s strani obdolženca.

Izrek

Pritožbo oškodovanca kot tožilca K. S. po pooblaščencih se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Oškodovanec kot tožilec K. S. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi S. L., po določilu člena 358 tč. 3 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe oškodovanca kot tožilca K. S., vložene po njegovih pooblaščencih s katero mu ta očita storitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Odločeno je še bilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka v višini 8.740,00 SIT, plačati povprečnino odmerjeno v višini 35.000,00 SIT ter potrebne izdatke obodlženca v zvezi z glavno obravnavo ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, ostali stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca pa po I. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun. Proti tej sodbi se je pritožil oškodovanec kot tožilec K. S. po pooblaščencih zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona pa tudi odločbe sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter spozna obdolženega za krivega storitve kaznivega dejanja po obtožbi, mu izreče primerno kazen in ga obsodi še na povračilo stroškov kazenskega postopka, tudi stroškov oškodovanca kot tožilca. Pritožba ni utemeljena. Niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnika, da je do obravnavane prometne nezgode, z v postopku pravilno ugotovljenimi posledicami, prišlo zaradi protipredpisne vožnje obdolženega. Pritožnik ima sicer prav v tistem delu svojih navedb, ko opozarja na dejstvo, da obdolženec pozna cesto po kateri se je vozil, zlasti, da je ta speljana skozi naselje Z. M., vkleščena med hišami, da je na mestu nezgode ob njeni desni strani parkirišče, na levi pa gostilna, kateri parkirišče služi, kar pomeni, da gostje, ki parkirajo vozila na parkirišču cesto prečkajo,torej, da je frekvenca pešcev, tam večja. Prav zato in zaradi dejstva, da je na tistem delu hitrost vožnje omejena, je obdolžencu verjeti, da je način svoje takratne vožnje prilagodil danim razmeram, čemur ne nasprotuje prav nobeden od v postopku izvedenih dokazov. Res je sicer, da teh ni bilo v izobilju, saj je sodišče prve stopnje ob zagovoru obdolženega in mneju o zadobljenih poškodbah oškodovanca kot tožilca razpolagalo praktično zgolj z ugotovitvami v zapisniku policije o ogledu kraja prometne nezgode s priloženo skico in na podlagi teh podatkov izdelanim mnenjem izvedenca cestno-prometne stroke. Tega sprejema kot verodostojnega tudi pritožnik, pri čemer pritožbeno sodišče ne vidi razloga zakaj mu ne bi bilo moč verjeti, ko v spisu ne obstoje podatki, kateri bi nasprotovali tistim, na podlagi katerih je mnenje izdelano. Iz izračuna, katerega je opravil izvedenec tako izhaja, da obdolženi takrat ni vozil hitro, na mestu trčenja največ s hitrostjo 25,9 km/h. Res je, da je bila ta hitrost vožnje posledica njegovega zaviranja vozila ob njegovi reakciji na prvega pešča katerega je zagledal in zaviranja od trenutka dalje, ko je zaznal na cestišču še oškodovanca kot tožilca. Vendar tudi ta višja hitrost ni bila neprilagojena, kar dokazuje dejstvo, da je M. G. cestišče prečkal ne da bi ga obdolženec pri tem kakorkoli oviral. To dejstvo dokazuje še več in sicer to, da oškodovanec kot tožilec, ko je obdolženec zaznal prvega pešca, zanj še ni predstavljal nevarnosti, saj je to postal šele takrat, ko je stopil na vozišče in zavzel tam 0,5 m prostora. Takrat pa je bilo vozilo obdolženega že tako blizu, da bi lahko preprečil zadetje le v primeru, če bi vozil s hitrostjo do 10,8 km/h. To pa je tako nizka hitrost, da od povprečnega voznika ni mogoče zahtevati, da bi z njo vozil po cesti, tudi ne v opisanih razmerah, saj bi to pomenilo, da se od voznikov zahteva, da zaradi možnosti prečkanja cestišča s strani neprevidnega pešca, za katerega je bilo vozilo že zaradi velikosti še bolj zaznavno, praktično zaustavijo promet na cesti. Drži torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da prav z ničemer ni dokazano, da je prišlo do obravnavane prometne nesreče zaradi prehitre vožnje obdolženega pa tudi ne nepazljivosti tega do pešcev, ki so stopali oziroma so bili na cestišču. Če bi veljalo slednje, obdolženi ne bi opazil že M. G.. Očitno je, da je oškodovanec kot tožilec zanj predstavljal nenadno oviro, saj ni življenjsko od njega zahtevati pričakovanja, da bo kdo prečkal cestišče tik pred vozilom, kot se je to zgodilo v danem primeru. Odločitev sodišča prve stopnje, katero je ob razsoji pravilno uporabilo tudi kazenski zakon, da obdolženca oprosti obtožbe po 3. tč. člena 358 ZKP je torej pravilna. Ne držijo tudi nadaljnje navedbe pritožnika v kolikor se te nanašajo na odločbo o stroških kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer res delno napačno uporabilo določilo člena 96/III ZKP, ko je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo le tisti del teh stroškov, ki so nastali po uveljavitvi sprememb ZKP dne 23.1.1999. Za naložitev teh stroškov nastalih pred tem datumom v breme proračuna namreč ni zakonske osnove, saj se določila ZKP, torej določila katera urejajo tek kazenskega postopka uporabljajo takšna, kot veljajo v času njihove uporabe, v konkretnem primeru izreku sodbe. Ob tem je dodati, da zakon ne pozna možnosti oprostitve plačila teh stroškov oškodovanca kot tožilca iz razloga nezmožnosti plačila, katera tudi sicer pri K. S. ni z ničemer izkazana. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, jo bo pa oškodovanec kot tožilec tudi zmogel plačati, ne glede na njegovo zatrjevanje o slabem finančnem položaju, v katerem se kot invalid sedaj nahaja. Povedanemu namreč nasprotuje že dejstvo, da očitno potuje in ustavlja v gostiščih, česar ne bi zmogel v primeru, da denarja res nima, kar vse je moč razbrati iz podatkov te kazenske zadeve.