Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

I. Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije s tem, ko je po vsebini odločalo o pravici tožeče stranke do zakonskih obresti, o čemer v upravnem postopku ni bilo vsebinsko odločeno, poseglo v njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva?

II. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je tožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je zavrnilo njen zahtevek za obresti, odločilo v nasprotju z njenim tožbenim predlogom na odpravo odločitve upravnega organa o zavrženju tega zahtevka?

III. Ali je pri odločanju na podlagi 63. člena Uredbe (EU) št. 809/2014 o krivdi upravičenca za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo mogoče sklepati že na podlagi okoliščine (opustitve priglasitve spremembe), ki je bila odločilna za ugotovitev, da je znesek neupravičen?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

I. Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije s tem, ko je po vsebini odločalo o pravici tožeče stranke do zakonskih obresti, o čemer v upravnem postopku ni bilo vsebinsko odločeno, poseglo v njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva?

II. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je tožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je zavrnilo njen zahtevek za obresti, odločilo v nasprotju z njenim tožbenim predlogom na odpravo odločitve upravnega organa o zavrženju tega zahtevka?

III. Ali je pri odločanju na podlagi 63. člena Uredbe (EU) št. 809/2014 o krivdi upravičenca za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo mogoče sklepati že na podlagi okoliščine (opustitve priglasitve spremembe), ki je bila odločilna za ugotovitev, da je znesek neupravičen?

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) je z odločbo in sklepom, št. 33123-15/2013 z dne 4. 10. 2018, v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) III U 313/2015-13 z dne 18. 12. 2017, odločila, da se tožničinemu zahtevku za izplačilo sredstev (odobrenih z odločbo z dne 23. 8. 2013) ugodi v višini 132.555,51 EUR (1. točka izreka), da se zavrne njen zahtevek za izplačilo v višini 46.361,50 EUR (2. točka izreka), da se zahtevek za plačilo zamudnih obresti zavrže (3. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija 2., 3. in 4. točko izreka navedene odločbe in sklepa. Upravno sodišče pa je tožbi tožeče stranke delno ugodilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o Upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo 3. točko izreka (o zavrženju zahtevka za obresti) in jo nadomestilo z novo 3. točko, s katero je tožničin zahtevek za plačilo zamudnih obresti zavrnilo. V preostalem delu je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 3. Iz obrazložitve je razvidno, da je pritrdilo stališčem Agencije glede neupravičenosti priglašenih stroškov (ki presegajo 10 % zneska upravičenih izdatkov) in uporabi sankcije za to (skupaj znesek iz 2. točke izreka). Po presoji Upravnega sodišča je bistveno, da tožnica ni ravnala skladno s pravili javnega razpisa,1 ki določajo ravnanje v primerih nepredvidenih, a za izvedbo investicije nujno potrebnih del (ni pridobila soglasja Agencije za taka dela in za spremembo opreme v skladu s 54. členom Zakona o kmetijstvu). Določitev sankcije za to pa je oprlo na 63. člen Uredbe (EU) št. 809/2014,2 ker tožnica ni uspela dokazati, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore zoper odločitev glede stroškov postopka. Odločitev o tem je oprlo na prvi odstavek 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Kolikor pa od tožene stranke uveljavlja stroške postopka, ker naj bi namenoma odločala v nasprotju z njenim zahtevkom, pa je pojasnilo, da gre za zahtevek, ki je po svoji vsebini odškodninske narave, in ga mora uveljavljati v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti.

4. Po presoji Upravnega sodišča pa je odločitev tožene stranke o zavrženju tožničinega zahtevka za izplačilo zamudnih obresti napačna, ker je tudi odločitev o zahtevanih zamudnih obresti lahko del odločitve upravnega organa. Glede na to, da je tožnica do izplačila sredstev upravičena šele na podlagi ugotovitve tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo, pa je 3. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za zamudne obresti. Tožnica namreč uveljavlja zamudne obresti za obdobje od izdaje prve razveljavljene (zavrnilne) odločbe do plačila.

5. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanja pravice do zamudnih obresti za čas nezakonitega odločanja tožene stranke, glede odločanja Upravnega sodišča preko tožbenega predloga in s tem povezane kršitve do učinkovitega pravnega sredstva, pravilne uporabe prava glede odločitve o neupravičenosti priglašenih stroškov, glede pravilne razlage krivde za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, glede vprašanja, ali je šlo pri konkretni obrazložitvi sodbe za vnaprejšnjo dokazno oceno in glede bremena stroškov upravnega postopka, ko mora stranka za uveljavitev pravice sprožiti več pravnih sredstev.

6. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Prvo in drugo dopuščeno vprašanje sta namreč pomembni procesno pravni vprašanji, ki se nanašata tako na vprašanje pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije kot na vprašanje zagotavljanja pravice do pravnega sredstva v primerih, kot je obravnavani. O prvem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, je pa že sprejelo stališče, da bi sodišče z odločanjem o pravici sami nedopustno preseglo tožbeni zahtevek, če tožnik tega v tožbi ni predlagal,3 kar pa je vsebina drugega vprašanja. Zato je odgovor na ti dve vprašanji pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. O tretjem dopuščenem vprašanju pa Vrhovno sodišče še ni odločalo. Vprašanje razlage odgovornosti upravičencev za vključitev neupravičenih stroškov v zahtevek za izplačilo sredstev po 63. členu Uredbe (EU) št. 809/2014 presega okvir obravnavane zadeve ter je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse in za zagotovitev pravne varnosti, saj so postopki sofinanciranja iz sredstev za razvoj podeželja številni.

8. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanje niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 Prvi odstavek 122. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011 in 2013 (Uradni list RS, št. 28/2011, 37/2011-popr., 103/2011, 87/2012, 63/2013, 38/2014, 46/2015 in 62/2015). 2 Uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo. 3 Npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 13/2020 z dne 15. 4. 2020.