Jedro

Predlagatelj je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je nasprotna udeleženka izvršila zatrjevana ravnanja, kot tudi, da mu je s tem povzročila duševne stiske ter fizično poškodbo, kar ustreza opredelitvi psihičnega in fizičnega nasilja v pomenu tretjega in petega odstavka 3. člena ZPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca postopka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu predlagatelja in sicer je nasprotni udeleženki za obdobje šest mesecev od dneva izdaje sklepa prepovedalo vstopiti v stanovanje predlagatelja na naslovu G. 74 ter navezovanje stikov s predlagateljem na kakršenkoli način, vključno s sredstvi na komuniciranje na daljavo (točka I. izreka) ter zavrnilo predlog v delu, kjer je predlagatelj zahteval: „da se nasprotni udeleženki V.K.P. prepove približevanje predlagatelju M.K. ter M.K. in M.K. roj. 13. 6. 2018 na razdaljo manjšo od 100 m, približevanje in zadrževanje v bližini na naslovu G. 74,S.T. na razdaljo manjšo od 100 m, pri čemer predmetna prepoved ne velja za zadrževanje nasprotne udeleženke na nepremičnini s parc. št. 890 k.o. G., navezovanje stikov z M.K. na kakršnikoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ter vsakršno srečanje s predlagateljem, predlagateljevo ženo M.K. in njunim mld. otrokom M.K.“ (točka II. izreka), ter v točki III. izreka odločilo, da se za primer kršitve ukrepov iz I. točke sklepa nasprotni udeleženki izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR ter v točki IV. odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper citirani sklep s sklicevanjem na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvi sklop pritožbenih očitkov se nanaša na dovolitev izvedbe dokaza video posnetka dogajanja z dne 18. 7. 2019. Najprej očita, da je sodišče napačno ugotovilo, da je predlagatelj nasprotno udeleženko seznanil, da njun pogovor snema. Nadalje očita, da je sodišče napačno opravilo test sorazmernosti, ko je primerjalo poseg v ustavno pravico nasprotne udeleženke do zasebnosti in v predlagateljevo pravico do osebne varnosti. V 8. točki pa je sodišče neobrazloženo navedlo, da naj bi bilo video snemanje primeren in sorazmeren obrambni ukrep za zaščito pravic predlagatelja, pri tem pa ni pojasnilo katere pravice predlagatelja naj bi to bile. Sodišče v obrazložitvi tudi ne pojasni obstoja posebej utemeljenih okoliščin za dopustitev tega dokaza. Drugi sklop dejstev se nanaša na očitke ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbija zaključek sodišča, da naj bi nasprotna udeleženka planila na predlagatelja in mu pri tem povzročila opraskanino in manjšo udarnino. Pri tem zaključku se sodišče ni opredelilo do izpovedb nasprotne udeleženke in priče R.K., ki sta izpovedali, da opisanih poškodb predlagatelju ni povzročila nasprotna udeleženka. Bili sta tudi edini, ki sta na lastne oči videli celoten dogodek, saj se je predlagateljeva žena, priča M.K. po predlagateljevem navodilu že odstranila. Sodišče bi moralo pojasniti vsaj, zakaj ne sledi izpovedbama nasprotne udeleženke in priče R.K., da prva ni fizično napadla predlagatelja in mu ni povzročila poškodb ter pojasniti, zakaj meni, da ni verjetno, da so bile poškodbe samo-povzročene ali povzročene s strani koga tretjega. Nadaljnji očitek se nanaša na napačno uporabo materialnega prava češ, da ravnanje nasprotne udeleženke ob spornem dogodku pri predlagatelju nikakor ni moglo povzročiti strahu. Sodišče niti z enim stavkom ne pojasni zakaj ocenjuje, da je vsaj s stopnjo verjetnosti dokazano, da je predlagatelj ob predmetnem dogodku doživljal strah, kar je edino relevantno. V točki 13 pojasnjuje, da je s stopnjo verjetnosti mogoče priti do takšnega zaključka na podlagi navedenih listin (ni jasno katere listine so mišljene) in izjav vseh udeležencev (glede na to, da sta v nepravdnem postopku samo dva udeleženca ni jasno niti to koga vse je poleg predlagatelja in nasprotne udeleženke imelo v mislih sodišče).

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podlaga za izrek ukrepov določenih v 19. členu ZPND je ugotovitev, da je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Izrek ukrepov predstavlja začasno ureditev razmerij med družinskimi člani, z namenom odvrnitve nadaljnje škode zaradi izvršenega ali grozečega nasilja. Zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane dobrine, nujnosti hitrega postopka in dejstva, da so izrečeni ukrepi začasni, zadostuje, da so dejstva na katerih temelji odločitev sodišča verjetno izkazana.

6. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotna udeleženka v navedenem dogodku s svojim vedenjem in ravnanjem presegla meje s tem, ko je izrekla vrsto groženj1 ter predlagatelja tudi fizično poškodovala, ko je planila nanj in mu zadala opraskanino veliko okoli 5 cm na vratu, manjšo udarnino na zgornjem laterarnem robu ustnic2. Predlagatelj je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je nasprotna udeleženka izvršila zatrjevana ravnanja, kot tudi, da mu je s tem povzročila duševne stiske ter fizično poškodbo, kar ustreza opredelitvi psihičnega in fizičnega nasilja v pomenu tretjega in petega odstavka 3. člena ZPND.

7. Nasprotna udeleženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri očitku, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvedbe dokaza z ogledom video posnetka dogajanja z dne 18. 7. 2019, ker je bil ta dokaz pridobljen s kršitvijo ustavne pravice nasprotne udeleženke in je zato nedopusten. Ustavno sodišče se je že izreklo3, da je za ustavno pravno presojo odločilno ali lahko človek utemeljeno pričakuje, da njegove komunikacije oziroma ravnanja ne bo slišala ali videla tretja oseba. V konkretnem primeru bi to pomenilo presojo, ali je nasprotna udeleženka lahko utemeljeno pričakovala, da bo predlagatelj pogovor in dogajanje posnel. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da je bila nasprotna udeleženka seznanjena z dejstvom, da predlagatelj dogodek snema ter ustrezne razloge za ta zaključek navedlo v točki 7 obrazložitve. Hkrati pa je sodišče opravilo še test sorazmernosti, ki omogoča zaključek, da protipravnost posega v pravico do zasebnosti nasprotne udeleženke, izključujejo ustavno zavarovane pravice predlagatelja, ki jih je sodišče v obrazložitvi ustrezno pojasnilo (pravica do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku in pravica do osebne varnosti). Očitek, da sodišče ni navedlo katere pravice udeležencev postopka je tehtalo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se zato pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo video snemanje obravnavanega dogodka (o čemer je bila nasprotna udeleženka tudi seznanjena), primeren in sorazmeren obrambni ukrep za zaščito ustavno varovanih pravic predlagatelja.

8. Tudi očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi pravilno ugotovilo. Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb nasprotne udeleženke in priče R.K.. Zaključki o dogajanju dne 18. 7. 2019 temeljijo na celoviti dokazni ocene, ki jo je sodišče napravilo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedb nasprotne udeleženke in priče R.K., mame predlagatelja in nasprotne udeleženke (točke 11., 12. in 13. obrazložitve). Sodišče je v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage, da je s stopnjo verjetnosti zaključilo, da je navedenega dne prišlo do uporabe fizične sile oziroma, da je nasprotna udeleženka telesno poškodovala predlagatelja ter mu grozila, s čimer mu je povzročila občutek ogroženosti in strah za njegovo življenje in življenje njegove družine.

9. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je dejanju nasprotne udeleženke lahko botroval čustveni zlom, ki ga je povzročilo razburjenje zaradi bratove neodzivnosti na predlog nasprotne udeleženke po mirni rešitvi medsebojnih nesoglasij. Vendar pa to čustveno stanje nasprotne udeleženke ne opravičujejo njenih ravnanj in groženj. Pri izrečenih grožnjah kot psihičnem nasilju je zlasti pomembno kako ravnanje ali vedenje povzročitelja nasilja dojema žrtev nasilja4. Na podlagi ugotovitve, da je predlagatelja zaradi ravnanja nasprotne udeleženke strah zase in za svojo družino, je sodišče materialnopravno pravilno opredelilo ravnanje nasprotne udeleženke kot psihično in fizično nasilje po 3. členu ZPND.

10. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradni pritožbeni preizkus pa ni pokazal kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

11. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi, zato mora tudi predlagatelj sam nositi svoje pritožbene stroške (določbe 155. in 165. člena ZPP, v zvezi z osmim odstavkom 22.a člena ZPND).

1 Avdio video posnetek pod prilogo A5. 2 Zdravniško potrdilo pod A3. 3 US RS Up 472/2002. 4 Primerjaj VSL sklep IV C 755/2017.