Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je za leto 2010 tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskih prostorov na …, v izmeri 84,05 m2 v znesku 86,61 EUR. Predmetni prostori so bili ovrednoteni s 155 točkami, uporabljena pa je bila vrednost točke v višini 0,000554 EUR. Organ je svoj izračun utemeljil na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik, MUV, v nadaljevanju Odlok) in določilu 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ), ki določajo podlago za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ je v 56. členu določil, da se tudi po uveljavitvi zakona iz leta 1997, pa tudi po uveljavitvi Zakona o graditvi objektov iz leta 2002, uporabljajo v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot veljavne določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Zakona o stavbnem zemljišču, ki je bil objavljen dne 14. 6. 1984 v Uradnem listu SRS, št. 18/84 do 33/89. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Tožnico označi kot neposredno uporabnico stanovanja oziroma tisto, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe, oziroma površine. Omenjeno dejstvo po mnenju drugostopenjskega organa tudi ni sporno, saj je že iz same pritožbe tožnice razvidno, da je neposredna uporabnica predmetnih stanovanjskih prostorov, tako je v skladu z zgoraj navedeno pravno podlago zavezanka za plačilo nadomestila. Zavrne tudi tožničin ugovor, da naj prvostopenjski organ ne bi imel pravice odmeriti nadomestilo etažnim lastnikom, in pojasni, da 33. člen Ustave Republike Slovenije določa, da je v Sloveniji zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Javno finančne dajatve, v konkretnem primeru nadomestilo, so del javnega prava, kjer država z močnejšo voljo prisilno poseže v sfero posameznika. Zaradi tega se javnofinančno dajatev lahko odmeri le na podlagi jasne in nedvoumne določbe zakona. Nadomestilo za stavbno zemljišče je utemeljeno v zakonu, saj 430. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da se na podlagi prvega odstavka 62. člena ZSZ določa, da je zavezanec za plačilo neposredni uporabnik zemljišča, stavbe oziroma dela stavbe. Lastnina pa seveda pomeni poleg ugodnosti tudi breme, v konkretnem primeru finančno breme. Z odmero nadomestila tako ni bila kršena tožničina pravica do zasebne lastnine.

Tožnica je vložila laično tožbo, v kateri je opozorila, da je zakonska regulativa nejasna in sicer glede bistvenega elementa lastninskega razpolaganja – določenost razpolagalnega posla glede lastnine na stavbnih zemljiščih. Po njenem mnenju organ nima pravice zaračunati v konkretnem primeru nadomestila. Po njenem mnenju bi moralo sodišče uvesti začasno regulacijsko odredbo o zadrževanju spornih aktov, kateri posegajo v ustavno pridobljene pravice, ki po tožničinem mnenju niso jasno opredeljene v etažni lastnini.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi med strankama ni sporno dejstvo, da tožnica uporablja stanovanje na …, prav tako pa ne višina odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Maribor. Sporno pa je dejstvo, zakaj bi tožnica morala plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, torej sam temelj omenjenega davka.

Davek je dajatev od prihodka oziroma premoženja za skupne družbene potrebe v višini in na način, kot določa zakon (3. člen ZDavP-2). Temeljno načelo v davčnih zadevah, iz katerega izhajajo vsa druga načela, je načelo zakonitosti. Zato mora imeti vsaka odločba davčnega organa, s katero se odloča o davčni obveznosti, podlago v materialnem zakonu. Država lahko le z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalna skupnost pa predpisuje davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon (147. člen Ustave RS). Davčna obveznost torej ne more nastati s predpisom, nižjim od zakona, s predpisom lokalne skupnosti pa le, če predpisovanje lokalnih davkov in drugih dajatev dovoljuje zakon. Temelj za odmero nadomestila stavbnega zemljišča je po presoji sodišča v skladu z veljavno zakonodajo. Določbe VI. poglavja ZSZ (Uradni list RS, št. 18/84 do 33/89) o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki se v konkretnem primeru uporabljajo, določajo, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske površine stanovanj oziroma poslovne površine stavb. Stanovanjska površina stanovanja ali počitniškega objekta je čista tlorisna površina sob, predsob, hodnikov v stanovanju, kuhinje, kopalnice, shrambe in drugih zaprtih prostorov stanovanja ter čista tlorisna površina garaže za osebne avtomobile. Zavezanec za plačilo nadomestila je, v skladu z določili 2.a člena Odloka in 62. člena ZSZ, neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja, oziroma lastnik, najemnik, zakupnik, uživalec). Občinski Odlok in ZSZ določata, da se nadomestilo odmeri od stanovanjskih prostorov oziroma od koristnih prostorov, ne pa od tlorisne površine objekta. Primarni zavezanec za plačilo je uporabnik in šele v primeru, ko takega uporabnika ni, je zavezanec lastnik nepremičnine. V zadevi ni sporno, da je neposredna uporabnica predmetnih stanovanjskih prostorov tožnica, tako da je tudi po presoji sodišča glede na veljavni ZSZ ter občinski Odlok zavezanka za plačilo nadomestila. Res se je družbena lastnina v državi preoblikovala v lastninsko pravico, iz katere pa poleg ugodnosti izhajajo tudi bremena. ZDavP-2 in ZSZ določata, da je zavezanec za plačilo neposredni uporabnik zemljišča, stavbe oziroma dela stavbe. Z odmero nadomestila tako ni bila po presoji sodišča kršena tožničina pravica do zasebne lastnine, nadomestilo pa se plačuje tudi od stanovanj, ki so se iz družbene lastnine preoblikovala v zasebno lastnino.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.