Jedro

V zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, mu je dolžna izplačati odškodnino. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.526,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.526,24 EUR od 1. 12. 2012 do 29. 11. 2015 in plačilo zneska 78,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 664,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točko izreka) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je v 14. točki obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje navedlo, da mora tožena stranka tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati nadomestilo za neizkoriščen tedenski počitek v neto znesku 3.526,24 EUR. Opozarja, da gre v primeru, da je naloženo plačilo določenega zneska, za bruto znesek, sodba pa je nesklepčna, saj neto zneska ni mogoče določiti brez predhodno določenega bruto zneska. Poudarja, da je skladno s slovensko davčno zakonodajo plačnik od zneska za izplačilo davčnemu zavezancu vedno dolžan odtegniti davek. Navaja, da Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju: Uredba) določa, da je plača za delo zunaj države določena v nominalnem znesku, in ne določa, da je treba od tega dohodka poravnati prispevke in davke, pač pa je osnova za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev plača, ki bi jo prejemnik prejemal za delo v Republiki Sloveniji. Meni, da tožnik plačila davkov in prispevkov v skladu z veljavnimi predpisi ne more zahtevati. Glede narave plačila izpostavlja postopka po dopuščeni reviziji. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da gre pri vtoževanem znesku za nadomestilo, saj je tožnik izrecno navajal, da zahteva odškodnino za neizkoriščen dan tedenskega počitka. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila instituta tedenskega počitka in posebnega dopusta v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 90. člena ZSSloV dva različna pravna instituta. Vztraja, da gre v primeru napotitve pripadnika SV na opravljanje nalog na mednarodno operacijo in misijo za primer, ko so dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek z višjo nominalno osnovno plačo (vključno z dodatki). Pritožbo vlaga tudi glede ugotovitve vrednosti dneva, ki ga je sodišče prve stopnje določilo glede na povprečno delovno obveznost 174 ur mesečno, do njenih ugovorov zoper to pa se ni opredelilo. Po njenem mnenju za obrazloženost ne zadostuje sklicevanje na ustaljeno stališče sodne prakse, zato zatrjuje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ter kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da tožnik vtožuje neizkoriščene dneve (in ne ur) tedenskega počitka, zaradi česar vrednost dneva ni 116,20 EUR. Situacijo primerja z nadomestilom za neizkoriščene dneve letnega dopusta. Nasprotuje prisojeni odškodnini v vrednosti 8-urnega delovnika, saj tožnik ne uveljavlja odškodnine za 8-urni delovnik, pač pa plačilo za neizkoriščeni dan (neprekinjenih 24 ur) tedenskega počitka, torej je treba izhajati iz vrednosti dneva (24 ur). Trdi, da je tožnik prejel plačo za 24 ur za vse dni v tednu v času misije, zato mu ne more pripadati neko plačilo za delo na sedmi dan v tednu, ki naj bi ga tožnik opravil poleg redne tedenske delovne obveznosti. Sklicuje se na 98.c člen ZObr ter na določbe Uredbe. Meni, da tožniku za čas dela v tujini pripada fiksno določena plača in dodatki po Uredbi in se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 186/2013 in VIII Ips 203/2013. Trdi, da tožniku ne pripada dodatno plačilo niti za delo preko polnega delovnega časa. Zavzema se za precej nižjo urno postavko, ki bi izhajala iz 720 mesečnih ur, število dni neizkoriščenega tedenskega počitka pa naj se pomnoži s 24 (ure v dnevu) in z vrednostjo ure. Sklicuje se na mesečne evidence ter izpovedi A.A. in B.B. in trdi, da je tožniku zagotovila na določene dneve tedenski počitek (17 dni), tako da bi mu odškodnina pripadala kvečjemu za 5 dni. Pove, da so v evidencah prosti dnevi zabeleženi ter da bi jih sodišče moralo šteti za verodostojne. Pojasnjuje naravo življenja na mirovnih operacijah in misijah. Meni, da nošenje uniforme in nastanjenost v bazi, v kateri veljajo določena pravila zlasti zaradi varnosti, ne posega v namen tedenskega počitka (regeneracija po opravljenem delu). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, ji nasprotuje kot neutemeljeni ter predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske (SV) napoten na opravljanje nalog v tujini v času od 31. 8. 2010 do 24. 3. 2011 in v času od 16. 9. 2012 do 22. 3. 2013. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 24 ur, do katerega je tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka" iz drugega odstavka 53. člena Zakona o slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje pa je (tudi s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso) navedlo zadostne razloge za vsa ugotovljena pravno pomembna dejstva. Zgolj dejstvo, da je sodišče v 14. točki obrazložitve navedlo, da je tožena stranka dolžna predhodno plačati davke in prispevke ter nato tožniku plačati nadomestilo (pravilno: odškodnino) za neizrabljeni tedenski počitek, ne pomeni, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom, v katerem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.526,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 do plačila. V zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018). Neutemeljena sta tudi očitka o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi zadostila standardu obrazloženosti, in posledičen očitek o kršitvi iz 22. člena Ustave RS.

8. Pritožba pravilno opozarja, da je pravna narava plačila, ki gre delavcu v zvezi z neizkoriščenimi dnevi tedenskega dopusta, odškodnina za premoženjsko škodo, in ne denarno nadomestilo,1 vendar taka zmotna pravna kvalifikacija ne vpliva na pravilnost odločitve, da je tožnik upravičen do zahtevanega izplačila iz naslova prikrajšanja zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Nenazadnje je tožnik sam v tožbi navedel, da zahteva plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.

9. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebne narave dela na misiji. Tožnik je bil tako kot vsak delavec (tudi pripadnik SV) do tedenskega počitka upravičen. Sodišče prve stopnje je sprejelo prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov (izpovedi prič C.C., D.D. in E.E., ki so bili s tožnikom skupaj na isti misiji, na eni strani ter prič A.A. in B.B., ki pa sta izpovedovala precej na splošno, ter evidenc izvedenega usposabljanja), v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je v predmetni zadevi tudi storilo, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se na navedene argumente sodišča prve stopnje sklicuje, nasprotne pritožbene trditve pa v njem niso vzbudile dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

10. Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, mu je dolžna izplačati odškodnino.2 Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.3 Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila pač določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika, ki pa jih ni bilo. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral vsak teden en dan počivati), prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Zato dosojeni zneski v tem sporu predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

11. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na 98.c člen ZObr, vendar ga nepravilno interpretira. Skladno s tem členom pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada, pri čemer se mu plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Uredba v 3. členu podobno določa, da je plača pripadnika v mednarodnih organizacijah in misijah določena za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr 174 ur ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa, kar pa glede na zgoraj citirane predpise ne pomeni, da pripadnik nima pravice do tedenskega počitka oziroma do nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, če mu ta ni bil zagotovljen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je imel tožnik plačane vse dni, ko je bil na misiji, in da zato do vtoževanega nadomestila ni upravičen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30-dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30-dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. Sodišče prve stopnje je povprečno mesečno delovno obveznost v obsegu 174 ur pravilno upoštevalo pri izračunu povprečne urne postavke za tožnika in mu tako prisodilo pravilno višino odškodnine za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Gre za denarno terjatev, ki po vsebini predstavlja premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pravno razmerje med strankama je nastalo s pogodbo o zaposlitvi. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi in odločbe o plači (oziroma to ni bilo izrecno ugotovljeno), gre tudi v tem primeru za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena oziroma njej enaka obveznost. V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke je na podlagi 2. člena ZSSloV treba uporabiti 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja. Na podlagi drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). 2 Ustaljeno stališče sodne prakse; primerjaj odločbe pritožbenega in revizijskega sodišča opr. št. Pdp 361/2015, Pdp 105/2015, VIII Ips 30/2016, VIII Ips 226/2017 idr. 3 Prav tako ustaljeno stališče sodne prakse; primerjaj npr. odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1158/2015.