Jedro

Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 5. 1. 2016 in št. ... z dne 11. 11. 2015 zaradi višje delne invalidske pokojnine za čas od 20. 2. 2011 do 12. 7. 2012, se zavrne.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirani zavrnilni upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Odredilo je, da je nov upravni akt dolžna izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka).

Po stališču sodišča je do izdaje izpodbijanih, za tožnico neugodnih odločb prišlo, ker je tožena stranka ni opozorila, da je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče posegati le z izrednim pravnim sredstvom, niti ji ni omogočila učinkovitega uveljavljanja pravic na podlagi 7. člena ZUP-a. Zaključuje, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti, ker zaradi nezakonitega postopanja dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in posledično niti pravilno uporabljeno materialno pravo.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpostavlja, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo št. ... z dne 8. 4. 2011 priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 20. 2. 2011, ki se je izplačevala do 12. 7. 2012. Za sporno obdobje je torej tožnici že bila priznana delna invalidska pokojnina, odmerjena kot nezaposleni osebi in se ji je kot taka tudi izplačevala. Nato je tožnica 31. 7. 2015 vložila zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, iz katere jasno izhaja, da jo uveljavlja za čas od 20. 2. 2011 do 12. 7. 2012 in opozarja na sodbi Pd 163/2011 z dne 12. 7. 2012 in Pdp 1002/2012 z dne 5. 12. 2012, s katerima je med drugim razsojeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi 18. 2. 2011 nezakonita, in da je tožnici delovno razmerje trajalo do 12. 7. 2012. Tožničina zahteva je bila jasna. Vedelo se je, na katero obdobje se nanaša in ni terjala dodatnih pojasnil ali potrebe po zaslišanju. Tožnice ni bilo mogoče opozarjati na izredno pravno sredstvo, s katerim je pod določenimi pogoji sicer mogoče poseči v pravnomočno odločbo, kot meni sodišče. V skladu s 183. členom ZPIZ-2 imajo izredna pravna sredstva učinek za naprej, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Že zaradi predpisanega učinka, ne glede na to, da sodišče pogojev sploh ni ugotavljalo, za tožnico, ki želi priznanje pravice do delne invalidske pokojnine za nazaj, izredno pravno sredstvo ne pride v poštev. Tožnice ni bilo mogoče podučevati o nečem, česar sama ni zasledovala, seznanitev z izrednim pravnim sredstvom pa bi jo lahko zavedla, saj bi menila, da je upravičena do nečesa, kar ji ne gre. Ker v spornem obdobju ni delala na delovnem mestu, ki je ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti, in ker ji je bila že priznana pravica do delne invalidske pokojnine, ki se ji je tudi izplačevala, v pravnomočno odločitev ni mogoče posegati. Posledično ni mogoče odmeriti višje delne invalidske pokojnine ob uporabi 2. odst. 93. člena in 1. odst. 159. čl. ZPIZ-1, kot zmotno meni sodišče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta s prvostopenjsko kasacijsko sodbo izpodbijani zavrnilni upravni odločbi nepravilno odpravljeni in zadeva neutemeljeno vrnjena v ponovno upravno odločanje.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V obravnavani zadevi gre v bistvu za spor zaradi višje delne invalidske pokojnine, kot je bila priznana in izplačevana v obdobju od 20. 2. 2011 do 12. 7. 2012. Gre za presojo v izreku te sodbe citiranih zavrnilnih upravnih odločb, izdanih na zahtevo, vloženo 31. 7. 2015 v povezavi s pravnomočno končanim individualnim delovnim sporom(2) , v katerem je bilo med drugim razsojeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 18. 2. 2011 nezakonita, in da je tožnici delovno razmerje trajalo do 12. 7. 2012. 6. Iz prvostopenjske zavrnilne odločbe je razvidno, da je tožena stranka pri reševanju zahteve, vložene dne 31. 7. 2015 izhajala iz 1. odst. 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-2), o uživanju pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, oz. v pritožbenem predsodnem postopku iz 389. člena ZPIZ-2 o varstvu pridobljenih pravic po prejšnjih predpisih. Na podlagi razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva v upravnem spisu je ugotovila, da je bila tožnica uživalka delne invalidske pokojnine od 6. 4. 2006 dalje(4) , da ji je po odločbi z dne 30. 3. 2011 z dnem 19. 2. 2011 prenehala pravica do delne invalidske pokojnine po prejšnji odločbi, ker ji je prenehalo delovno razmerje, in da ji je bila z odločbo št. ... z dne 18. 4. 2011 od 20. 2. 2011 dalje priznana pravica do delne invalidske pokojnine kot nezaposleni osebi, prijavljeni pri Zavodu RS za zaposlovanje, ki se je tudi izplačevala (priloga B/1). Delna invalidska pokojnina je bila odmerjena na temelju 2. odst. 93. člena ZPIZ-1 v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi šla zavarovanki na dan invalidnosti zaradi dela s polovico polnega delovnega časa, zmanjšana za 30 % po 5. odst. 93. člena ZPIZ-1 tako, da je v spornem obdobju od 20. 2. 2011 dalje znašala 224,83 EUR. Ugotovila je, da zavarovanka v obdobju od 20. 2. 2011 do 12. 7. 2012 ni opravljala dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom, zato ni bilo pogojev, da bi se ji delna invalidska pokojnina odmerila kot zaposleni zavarovanki, zaradi česar je zahtevo z izpodbijanima odločbama zavrnila.

7. Takšni zavrnilni odločbi pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno odpravilo, kot pravilno poudarja pritožba. Kljub temu, da bi v predmetni zadevi spremembo višine delne invalidske pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo z dne 18. 4. 2011 za nazaj, bilo mogoče uveljavljati le z izrednim pravnim sredstvom, in da v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. niti 9. členu ZUP-a, ker tožnica ni bila opozorjena, da je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče posegati z izrednim pravnim sredstvom, niti ni bila zaslišana, ni mogoče doseči pozitivne odločitve o zahtevi z dne 31. 7. 2015, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

Procesno in materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku(5). Po 7. členu ZUP-a o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi mora pristojni organ pri odločanju med drugim stranki sicer omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice in skrbeti za to, da jih ne uveljavlja v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. Kadar uradna oseba glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo mora na to opozoriti. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Načelo zaslišanja strank organ nadalje zavezuje, da stranki zagotovi možnost izjasnitve o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo (9. člen ZUP-a).

Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera niti z morebitnim zaslišanjem tožnice, ne z opozorilom o možnosti spreminjanja pravnomočnih odločb z izrednim pravnim sredstvom, ne bi bilo mogoče doseči ugodnejše odločitve od izdane v obravnavanem predsodnem postopku.

9. Izredno pravno sredstvo, na katerega napotuje izpodbijana ugoditvena sodba ne more imeti pravnih učinkov, ki bi lahko bili ugodnejši za tožnico. Po 183. členu ZPIZ-2 je sicer dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca ali uživalca pravic, mogoče razveljaviti ali spremeniti (1. odst.). Takšno odločbo je mogoče izdati v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona (2. odst.). Vendar pa odločba, izdana v t.i. nepravi obnovi postopka učinkuje: - od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma - od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).

Kadar so izpolnjene predpisane predpostavke je torej z navedenim izrednim pravnim sredstvom mogoče doseči le spremembo ali razveljavitev posamičnih upravnih aktov(6) , saj razveljavitev ali sprememba odločbe učinkuje ex nunc. Torej za naprej! S tem izrednim pravnim sredstvom morebitne nepravilne odločitve ni mogoče odpraviti, temveč z njim vnaprej vzpostaviti zakonito stanje. Sicer pa tudi ZUP v 2. odst. 281. člena izrecno določa, da se z razveljavitvijo odločbe ne odpravijo pravne posledice, ki so že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje posledice (2. odst.). Le v primerih, ko se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (1. odst. 281. člena ZUP-a). Tovrstnega načina posega v pravnomočno upravno odločbo pa 183. člen ZPIZ-2 ne omogoča. Drugačno stališče prvostopenjskega sodišča je torej zmotno in zato nesprejemljivo.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Upoštevajoč predhodno navedene dejanske procesne in materialnopravne okoliščine konkretnega primera je potrebno zaključiti, da očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP-a ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida.

Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbi tožene stranke v celoti ugoditi, in izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP na temelju 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(7) (ZDSS-1) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih odločb, kot neutemeljen zavrniti.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Sodba Pdp 1002/2012 z dne 5. 12. 2012 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 163/2011 z dne 12. 4. 2012. (3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Odločba št. ... z dne 14. 7. 2006. (5) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(6) Praviloma o priznanih dolgoročnih pokojninsko invalidskih dajatvah.

(7) Ur. l. RS, št. 2/2004.