Jedro

Glavne obravnave ni mogoče opraviti brez vsaj prvega naroka za glavno obravnavo, slednjega pa ni mogoče opraviti, če nobena od strank ne pride nanj. Ker se prvi narok za glavno obravnavo začne s podajanjem tožbe, pravdni stranki pa nista prišli na prvi narok za glavno obravnavo, pogoji za opravo prvega naroka niso bili izpolnjeni in prvega naroka ni bilo mogoče opraviti, kar nadalje pomeni, da glavne obravnave ni bilo mogoče opraviti in jo zaključiti. Sodišče prve stopnje je torej (le) začelo glavno obravnavo, vendar je ni opravilo, saj se prvi narok za glavno obravnavo ni mogel niti začeti. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da do zaključka predmetnega gospodarskega spora ni prišlo zunaj obravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 1576/2010 z dne 7. 8. 2013 (ponovno) zavrglo zahtevo tožene stranke z dne 20. 4. 2012 za povrnitev stroškov postopka se kot nedovoljeno.

V obrazložitvi je navedlo, da do ustavitve postopka na podlagi določbe tretjega odstavka 282. člena ZPP ni prišlo zunaj obravnave, saj je predsednik senata v skladu s 281. členom ZPP začel glavno obravnavo s tem, ko je razglasil začetek obravnave in ugotavljal, kdo je pristopil na narok. Po mnenju sodišča prve stopnje po ugotovitvi prisotnosti ni več mogoče govoriti, da je sodišče odločilo izven obravnave. V kolikor sodišče obravnave ne bi opravilo oz. ne bi ugotavljalo prisotnosti na kraju obravnave, tudi ne bi moglo izdati sklepa o ustavitvi postopka po tretjem odstavku 282. člena ZPP. Narok pa lahko sodišče začne šele, če so izpolnjeni pogoji. Ugotavljanje prisotnosti strank pred narokom je uradno procesno dejanje znotraj obravnave in kakor hitro je sodišče začelo ugotavljati prisotnost strank, ni več mogoče govoriti o tem, da je sodišče prisotnost strank ugotovilo izven obravnave. Zato bi morala tožena stranka zahtevati povrnitev stroškov najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Do konca predmetnega gospodarskega spora ni prišlo zunaj obravnave, ampak na obravnavi sami. Če stranka na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče v njeni odsotnosti zaključilo obravnavanje zadeve, ni navzoča, izgubi pravico do povračila stroškov, ki jih je nameravala uveljavljati. Na konkretni obravnavi je imela tožena stranka zadnjo možnost, da priglasi že prej nastale stroške, to pa bi lahko storila že prej, saj ji ZPP tega ne preprečuje. Zato je po stališču sodišča prve stopnje določba tretjega odstavka 163. člena ZPP tisti končni časovni mejnik, do katerega mora stranka priglasiti stroške, da se priglasitev šteje za pravočasno, uporaba sedmega odstavka 163. člena ZPP pa ne pride v poštev, ker velja le za primer, ko pride do zaključka postopka izven glavne obravnave in zaradi okoliščin, ki so izven sfere stroškovnega upravičenca.

Zoper ta sklep je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti ugodi zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov z dne 20. 4. 2012, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi povzema vsebino sklepa Višjega sodišča v Celju Cpg 266/2012 z dne 15. 11. 2012, s katerim je bila razveljavljena prvotna odločitev o zavrženju zahtevka

tožene stranke za povračilo stroškov in poudarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo enako stališče kot prvič, pri tem pa ponovilo razloge iz prvega sklepa ter dodalo svoje tolmačenje 281. člena ZPP, ki pa je zmotno, saj se prvi narok za glavno obravnavo začne s podajanjem tožbe, nato pa tožena stranka odgovarja na njene navedbe. S tem, ko predsednik senata otvori glavno obravnavo in razglasi predmet obravnavanja ter ugotovi prisotnost, se glavna obravnava še ne začne. Otvoritev glavne obravnave ni enako kot začetek glavne obravnave. Začetek glavne obravnave je, ko začne tožeča stranka, v kolikor je prisotna, podajati tožbo. Stališče sodišča prve stopnje iz 9. točke obrazložitve je tako zmotno. Obravnava se ni začela, ko je sodnik razglasil začetek obravnave, ampak bi se začela šele, če bi tožeča stranka začela podajati tožbo. Otvoritev glavne obravnave je procesno dejanje, ki služi temu, da se ugotovi, ali so sploh pogoji za začetek prvega naroka za glavno obravnavo. Ker nobena od strank ni prišla na prvi narok za glavno obravnavo, se prvi narok za glavno obravnavo (ki se začne s podajanjem tožbe) niti ni mogel, niti ni smel začeti, saj se je tožba štela za umaknjeno. Sodišče zato sklepa o ustavitvi postopka ni moglo, niti smelo izdati na glavni obravnavi, ampak le izven obravnave. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP meritorno odločiti o zahtevi tožene stranke za odmero stroškov.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 25. 4. 2012 sprejelo vsebinsko enako odločitev, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 266/2012 z dne 15. 11. 2012 in da pri tem ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz navedenega sklepa. Pritožbeno sodišče je namreč v 14. točki obrazložitve sklepa Cpg 266/2012 z dne 15. 11. 2012 jasno zapisalo, da je v dani procesni situaciji sodišče prve stopnje (pri izdaji sklepa z dne 25. 4. 2012, ki je v izreku vsebinsko enak izpodbijanemu sklepu z dne 7 8. 2013) zmotno uporabilo materialno pravo in se zmotno sklicevalo na tretji odstavek 163. člena ZPP, v 18. točki obrazložitve pa dalo jasno navodilo, da bo sodišče prve stopnje moralo v nadaljevanju postopka v zvezi z zahtevkom tožene stranke za povrnitev stroškov postopka ravnati skladno s sedmim odstavkom 163. člena ZPP. Kljub takšnim navodilom je sodišče prve stopnje pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov (ponovno) presojalo po tretjem odstavku 163. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu Cpg 266/2012 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka stroške priglasiti najkasneje na naroku 17. 4. 2012, ob dejstvu, da je tega dne nastopila procesna situacija po tretjem odstavku 282. člena ZPP, že pojmovno in logično povsem zgrešeno, saj lahko procesna situacija po tretjem odstavku 282. člena ZPP nastopi le v okoliščinah, ko nobena od strank ne pristopi na narok in da je logična posledica, da tožena stranka že pojmovno ne more na naroku priglasiti stroškov postopka. Povedano drugače to pomeni, da v primeru, če bi tožena stranka prišla na narok dne 17. 4. 2012 (zgolj zato, da bi prinesla stroškovnik), ne bi mogla nastopiti procesna situacija iz tretjega odstavka 282. člena ZPP. Prav tako je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je sodišče prve stopnje razpisalo narok, vendar ga je nato zgolj otvorilo ter ugotovilo, da nanj ni pristopila nobena od pravdnih strank. Na to pa utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o otvoritvi oz. začetku glavne obravnave in začetkom prvega naroka za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima sodišče prve stopnje sicer prav, da 281. člen ZPP določa, da predsednik senata začne glavno obravnavo in razglasi predmet obravnavanja in nato ugotovi, ali so prišli vsi povabljeni; če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek. Prav tako držijo navedbe v drugem odstavku 8. točke in 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se s poravnalnim narokom ali prvim narokom za glavno obravnavo lahko začne šele, če so izpolnjeni v 281. členu ZPP navedeni pogoji, torej če so prišli vsi udeleženci. Vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje spregledalo, da začetek glavne obravnave v kontekstu celotnega sistema ZPP, ne pomeni, da je glavna obravnava tudi opravljena tj. začeta in zaključena in je posledično zmotno stališče, da je do ustavitve predmetnega postopka prišlo znotraj obravnave. Glavna obravnava se namreč opravi na enem ali več narokih, to pa pomeni, da glavne obravnave ni mogoče opraviti brez vsaj prvega naroka za glavno obravnavo. Prvega naroka za glavno obravnavo pa ni mogoče opraviti, če nobena od strank ne pride nanj. Ker se v skladu s 284. členom ZPP prvi narok za glavno obravnavo začne s podajanjem tožbe, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, pravdni stranki pa po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah nista prišli na prvi narok za glavno obravnavo, pogoji za opravo prvega naroka niso bili izpolnjeni in prvega naroka ni bilo mogoče opraviti, kar nadalje pomeni, da glavne obravnave ni bilo mogoče opraviti in jo zaključiti. Sodišče prve stopnje je torej (le) začelo glavno obravnavo, vendar je ni opravilo, saj se prvi narok za glavno obravnavo zaradi odsotnosti pravilno vabljenih pravdnih strank ni mogel niti začeti. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da do zaključka predmetnega gospodarskega spora ni prišlo zunaj obravnave.

Stranka izgubi pravico do povračila stroškov, ki jih je nameravala uveljavljati, če ni navzoča na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče v njeni odsotnosti zaključilo glavno obravnavo, vendar to velja le v primeru, če tožena stranka tožbo umakne na obravnavi (1), ne pa tudi v primeru, če se tožba šteje za umaknjeno po tretjem odstavku 282. člena ZPP (2), saj v tem primeru nastopi zakonsko določena domneva, sodišče pa zgolj ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za nastop te domneve. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu Cpg 266/2012 z dne 15. 11. 2012 pa v procesni situaciji umika tožbe po zakonu samem nastopi glede stroškov postopka povsem enaka procesna situacija glede uveljavljanja stroškov postopka, kot v primeru umika tožbe izven naroka, če je seveda umik tožbe iz razlogov, ki niso na strani tožene stranke. Pri tem še dodaja, da tožena stranka pred prejemom sklepa o ustavitvi postopka z dne 17. 4. 2013 ni mogla vedeti, da tudi tožeča stranka ne bo pristopila na prvi narok za glavno obravnavo in zato ji ni mogoče očitati, da bi morala na to računati in iz previdnosti priglasiti stroške že pred narokom. Ni namreč pomembno dejstvo, da bi to lahko storila, temveč je odločilna ugotovitev, do katerega trenutka ima stranka pravico to storiti, ta trenutek pa je sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ugotovilo napačno.

Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje (ponovno) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka prepozen in se pri tem zmotno sklicevalo na tretji odstavek 163. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijani sklep v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 355. členom ZPP), saj o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka v zvezi z zahtevkom tožene stranke za povrnitev stroškov postopka bo moralo sodišče prve stopnje ravnati skladno s sedmim odstavkom 163. člena ZPP, kar pomeni, da bo moralo najprej ugotoviti, ali je tožena stranka zahtevo za povračilo stroškov postopka vložila v 15. dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka in če bo ta pogoj izpolnjen, o zahtevi za povračilo stroškov vsebinsko odločiti.

Op. št. (1): Glej Betetto, N. v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 58. Op. št. (2): Primerjaj z Betetto, N. v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 59. Avtorica komentarja tam navaja: „Če je umik tožbe posledica mirovanja postopka (čl. 210/3 ZPP), je treba šteti, da je prišlo do umika tožbe zunaj obravnave po sedmem odstavku 163. člena ZPP...“. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da so v času pisanja komentarja posledice izostanka obeh strank z naroka za glavno obravnavo bile predpisane v prvem odstavku 209. člena ZPP, ki je določal, da v primeru, če nobena od strank ni prišla na narok za glavno obravnavo, nastane mirovanje postopka, po tretjem odstavku 210. člena ZPP pa se je štelo, da je tožba umaknjena, če nobena stranka v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje postopka, ni predlagala nadaljevanja.