Jedro

V pravdnem postopku velja načelna obveznost sodišča, da izvede pravočasno predlagane dokaze. Temu se lahko izogne le, če obstajajo upravičeni razlogi za njihovo zavrnitev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, v 1. točki izreka r a z v e l j a v i v delu, v katerem je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. Ig vzdržalo v veljavi v 1. tč. za glavnico 16.768,06 EUR (4.018.297,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.550,13 EUR (3.726.432,50 SIT) od 31.7.2004 dalje do plačila in od zneska 1.222,46 EUR (292.950,00 SIT) od 01.09.2004 dalje do plačila, ter v 3. tč glede izvršilnih stroškov v znesku 105.588,00 SIT in v 3.tč. izreka sodbe glede pravdnih stroškov.

V preostalem delu, kolikor je navedeni sklep obdržalo v veljavi za glavnico 26.866,93 EUR (ali 6.439.475,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.335,22 EUR (oz. 4.633.493,00,00 SIT) od 01.07.2004 do plačila in od zneska 7.536,23 EUR (oz. 1.805.982,50 SIT) od 31.07.2004 do plačila pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru obdržalo delno v veljavi v 1. točki izreka ter v celoti v 3. točki izreka tako, da je toženi stranki naložilo, da v roku 8-ih dni tožeči stranki plača glavnico v znesku 10.457.073,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.531.330,00 SIT od 31.7.2004 dalje do plačila, od zneska 292.950,00 SIT od 1.9.2004 do plačila ter od zneska 4.633.493,00 SIT od 1.7.2004 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 105.588,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje do plačila; 2. sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 1.085,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 dalje do plačila in 3. toženi stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni plača tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 417.245,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi opozarja, da odločitev v izpodbijani sodbi temelji predvsem na dobavnicah, ki se nahajajo v spisu, pa čeprav slednje s strani tožene stranke niso podpisane, prav tako pa jih niso podpisali njeni pooblaščeni delavci. Sicer pa je dejstvo, da ne morejo biti edini prepričljiv dokaz dobavnice, ki so priloge računov. Edini in verodostojni dokaz glede količine deponiranega materiala bi lahko sodišče pridobilo, če bi na podlagi geodetskega posnetka, ki je v spisu odredilo izvedencu, da izračuna količino izkopanega materiala, kar je bilo tudi predlagano s strani tožene stranke, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, zaradi česar je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, Delavci tožeče stranke so bili zainteresirani, da se na dobavnice vpiše čim večja količina pripeljanega materiala, prav tako so bili za to zainteresirani vozniki kamionov. Tožena stranka tekom postopka niti ni mogla dokazati, da dejanske količine, ki jih je zaračunavala s spornimi računi tožeča stranka, ne držijo in so pretirane. Tožeča stranka ji je zaračunala dosti več materiala, kot ga je bilo dejansko izkopanega na edinem gradbišču tožene stranke in deponiranega pri tožeči. To je potrdila tudi zaslišana priča P., ki je izpovedal, da je bil narejen geodetski posnetek, in sicer pred in po izkopu ter pokazal bistveno manjšo količino izkopanega materiala, kot pa ga je izračunala tožeča stranka na oko s strani njenih delavcev. Dogovor o tem, da se naredi geodetski posnetek in tako ugotovi količina deponiranega materiala, je potrdila tudi zaslišana priča P. Sam način izmere količin ni bil nikjer eksplicitno naveden, zaradi česar je povsem irelevantno, kako se ugotavlja količina deponiranega materiala, pomembno je, da se ugotovi točna količina. Pomembno je to, da je tožeča stranka količino zatrjevala z dobavnicami, tožena je slednje prerekala in zato bi sodišče moralo slediti njenemu dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca. Napačna pa je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ko navaja, da pogodba, ki je v spisu dogovora o ugotavljanju količine deponiranega materiala, ne potrjuje, saj je izpodbijana sodba povsem spregledala dejstvo, da bi o tem lahko pričala predlagana priča, to je direktor tožene stranke M.O., vendar je sodišče navedeni dokaz kot nepotreben zavrnilo. V tem delu sodba nima razlogov oz. so izjave in listine v spisu v nasprotju z razlogi sodbe in je podana kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

V odgovoru na pritožbo pa se tožeča stranka zavzema za njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je delno, v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe utemeljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da dobavnice, na katere se je sklicevala tožeča stranka niso podpisane, ne drži. Že iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila nepodpisana, vendar le s strani tožeče, ne pa tudi tožene stranke, le ena dobavnica. Ker pa je bila ta dobavnica podpisana s strani voznika tovornjaka, je ta pritožbeni očitek neupošteven, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dobavnice so v imenu tožene stranke podpisovali vozniki tovornjakov, ki jih je sama angažirala, zato so bili glede na določilo 80. čl. OZ njeni pooblaščenci po zaposlitvi. To pa tudi pomeni, da ne drži njena trditev, da dobavnic niso podpisovale po njej pooblaščene osebe. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se bo izračun na deponijo pripeljanega materiala opravil na podlagi geodetskih posnetkov. Ta dokazna ocena je prepričljivo argumentirana in je nasprotne pritožbene navedbe ne morejo omajati. Trditev, da naj bi to potrdila priča P. pa je protispisna. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem O.M. pa je sodišče ustrezno utemeljilo, zaradi česar ni podana uveljavljena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ne glede na to, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora, da se bo končni obračun med strankama opravil na podlagi geodetskega posnetka, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno za to, da bi se popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve, ta dokaz izvesti. Tožena stranka je ta dokazni predlog pravočasno podala in ga tudi ustrezno obrazložila. Obračunu, ki ga je opravila tožeča stranka na podlagi dobavnic, je tožena stranka argumentirana ugovarjala in ta obračun tudi izpodbijala s tem, da je predlagala izvedbo protidokaza, s katerim bi lahko izpodbila dokazno moč tega dokaza tožeče stranke. Pri tem je tudi pojasnila, da so se v dobavnice vnašale le približne količine pripeljanega materiala (kar nenazadnje niti za tožečo stranko ni sporno), pri čemer pa so bili tako tožeča stranka, kot tudi vozniki zainteresirani, da se vpisujejo čim večje količine materiala. Šele ob končnem obračunu je lahko s primerjavo dokumentacije iz gradbene knjige in seštevka dobavnic ugotovila velika odstopanja med izkopano in zaračunano količino materiala.

V pravdnem postopku velja načelna obveznost sodišča, da izvede pravočasno predlagane dokaze. Temu se lahko izogne le, če obstajajo upravičeni razlogi za njihovo zavrnitev. Taki razlogi pa so podani praviloma podani le, če gre za dokaze, s katerimi se ugotavljajo pravno nerelevantna dejstva; če gre za ugotovitev že dokazanih dejstev (nepotrebni dokazi); če gre za neprimerne dokaze ali; če gre za dokaze, ki so podani z namenom zavlačevanja postopka. Ker v obravnavanem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča s strani tožene stranke predlaganega dokaza ni mogoče uvrstiti v spredaj navedene kategorije, je bilo tako sodišče prve stopnje dolžno predlagani dokaz tudi izvesti. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje obravnavane zadeve nepopolno ugotovljeno. To pa pritožbenemu sodišču narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na listinskih dokazih in ki nenazadnje med strankama niti niso sporne, vtožuje tožeča stranka v tej pravdi plačilo treh računov; po rč. št. 1 zahteva plačilo zneska 4.633.493,00 SIT z zapadlostjo 1.7.2004, za obračunano količino 8541 m3 deponiranega materiala, po rč. št. 2, vtožuje 5.532.415,00 SIT z zapadlostjo 31.07.2004 za 10.198 m3 materiala, po rč. št. 3 pa 292.950,00 SIT z zapadlostjo 01.09.2004 za 500 m3 materiala. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravnomočno delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za znesek 1085,00 SIT. Pritožba v tem delu ni bila vložena.

Tožena stranka je med postopkom navajala, to pa povzema v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da ji je tožeča stranka, z rč. št. 2 preveč obračunala za 6869 m3 materiala, saj je količina po tem računu že presegla za navedeno število m3 tožeči stranki pripeljanega materila, zato je po tem računu tožeči stranki priznala le 3.329. m3 pripeljanega materiala v znesku 1.805.982,50 SIT (B/2), v celoti pa je zavrnila zavrnila tožničin (še kasneje izstavljen) rč. št. 3 za dodatnih 500 m3 materiala v znesku 292.950,00 SIT.

Iz zgoraj navedenega pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča izhaja, da tožena stranka dejansko rč. št. 1 po katerem tožeča zahteva plačilo zneska 4.633.493,00 SIT z zapadlostjo 1.7.2004, za obračunano količino 8541 m3 deponiranega materiala sploh ni konkretno z ničemer ugovarjala, na kar je med drugim izrecno, po ugotovitvah sodišča prve stopnje opozorila tudi tožeča stranka, medtem, ko je rč. št. 2 ugovarjala le delno, v zgoraj ugotovljenem obsegu, rč. št. 2 pa v celoti. To pa pomeni, da je zanjo sporna le razlike med v računu št. obračunano količino 10.108 m3 v znesku 5.531.330,00 SIT in priznano količino 3329 m3 oz. 1.805.982,50 SIT in celoten rč. št. 3 za 500 m3 v znesku 292.950,00 SIT. Ob takem stanju je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le v zanjo spornem delu (4.018.297,50 SIT), medtem, ko jo je v delu, ki mu tožena stranka sploh ni konkretno z ničemer oporekala (6.439.475,50 SIT) obdržalo v veljavi.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza dopolniti dokazni postopek ter nato na podlagi vestne in skrbne ocene vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj ponovno odločiti še o spornem delu zahtevka tožeče stranke.

Izrek o stroških temelji na določilih 4.odst.165.čl. ZPP.