Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče lahko odloži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda mora biti resna in mora groziti tožniku samemu. Tožnik sicer zatrjuje, da bo z obremenitvijo njegove lastninske pravice na nepremičnini poseženo v njegove človekove pravice, kar naj bi bila težko popravljiva škoda. Poseg v lastninsko pravico na nepremičnini, ki je namenjena javni koristi, je predmet odločanja o glavni stvari in ga zato tožnik ne more uveljavljati hkrati kot težko popravljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnik je, hkrati z vložitvijo tožbe zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 8.5.2008, s katero je bila lastninska pravica na zemljiščih, parc. št. 15, 16, 17 in 18 k.o. ..., katerih lastnik je tožnik, obremenjena s trajno služnostjo v javno korist, v korist družbe A, d.o.o., podal zahtevo za izdajo začasne odredbe v skladu z 32. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), s katero naj sodišče prve stopnje zadrži učinkovanje izpodbijanega upravnega akta in se pri navedenih njemu lastnih nepremičninah, vpisanih pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v B., izbriše vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik mora torej že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati dejansko možnost nastanka težko popravljive škode. Zato mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti in verjetno izkazati vse pogoje za izdajo takšne odredbe. Tožnik pa v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja le, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe toženi stranki ne bo nastala škoda, sam pa bi bil z izvršitvijo odločbe trajno prizadet v svojih lastniških upravičenjih, ogroženo pa bi bilo tudi njegovo zdravje.

V zvezi s tožnikovo navedbo, da mu bo z omejitvijo lastniških upravičenj nastala težko popravljiva škoda, sodišče prve stopnje ugotavlja, da mu le zaradi tega ne more nastati težko popravljiva škoda v smislu določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj lahko zaradi obremenitve svoje nepremičnine s trajno služnostjo uveljavlja odškodnino. Glede navedb, da bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ogroženo njegovo zdravje, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da teh svojih trditev z ničemer ne dokazuje, pač pa le na splošno citira določbe Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, ne pove pa za kakšno sevanje gre (moč, radius, itd.) in v kakšni oddaljenosti od vira sevanja prebiva oziroma opravlja kmetijsko dejavnost, če jo sploh. Poleg navedenega pa mora biti po mnenju sodišča prve stopnje težko popravljiva škoda verjetno izkazana v času izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik pa sam v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da novega daljnovoda sploh še ni mogoče graditi, zato lastninska pravica na njegovi nepremičnini dejansko sploh še ni obremenjena s služnostjo.

V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe poseženo v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ta navedba pavšalna. Ne glede na to pa iz same tožbe in tudi zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožnik izpodbija odločbo zaradi zakonitosti dokončnega upravnega akta, ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen, prav tako se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, kar je imelo za posledico nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s tem pa so, kot to trdi tožnik, podani vsi razlogi iz 1., 2., in 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Iz tega po mnenju sodišča prve stopnje torej sledi, da tožnik ne izpodbija upravnega akta iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe podaja v skladu z 32. členom ZUS-1 in ne v skladu z 2. oziroma 3. odstavkom 66. člena ZUS-1, ki v 1. odstavku določa, da sme sodišče v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

Na podlagi vsega navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da pogoj za izdajo začasne odredbe, izkazanost nastanka težko popravljive škode, določen v 2. odstavku 32. člena ZUS-1, ni izpolnjen. Zato je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik ponavlja svoje navedbe in trditve v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Očitek, da ni utemeljil nastanka in vrste škode je po njegovem mnenju neutemeljen, saj iz zahteve za izdajo začasne odredbe jasno izhaja, da to zahtevo utemeljuje na obilici kršitev ustavnih pravic, in sicer na podlagi kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom in ne le na podlagi posega v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja ter ustavno pravico do zasebne lastnine. Vsakršen poseg v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja in pravico do enakosti pred zakonom zagotovo pomeni škodo, ki je po svoji višini denarno neocenljiva in težko popravljiva, če ne kar nenadomestljiva. Načelo enakosti pred zakonom pa zahteva enako obravnavo tistih, ki so v enakem položaju, kar pa je bilo po njegovem mnenju v konkretnem primeru eklatantno kršeno. S tem pa je bilo tudi poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče lahko odloži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda mora biti resna in mora groziti tožniku samemu. Tožnik sicer zatrjuje, da bo z obremenitvijo njegove lastninske pravice na nepremičnini poseženo v njegove človekove pravice, kar naj bi bila težko popravljiva škoda. Poseg v lastninsko pravico na nepremičnini, ki je namenjena javni koristi, je predmet odločanja o glavni stvari in ga zato tožnik ne more uveljavljati hkrati kot težko popravljivo škodo.

Tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijane odločbe tudi iz razlogov škodljivih vplivov daljnovoda na okolje, kar naj bi pomenilo poseg v njegovo človekovo pravico do zdravega okolja. Po presoji pritožbenega sodišča teh zatrjevanih bodočih morebitnih vplivov tožnik ne more uveljavljati kot težko popravljivo škodo v tem postopku, saj taka škoda niti najmanj verjetno ne more nastati oziroma groziti tožniku v postopku obremenitve njegovih nepremičnin v zemljiški knjigi v javno korist. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore kot neutemeljene. Tožnik zmotno meni, da je sprožil upravni spor po 4. členu ZUS-1, ker naj ne bi imel drugega sodnega varstva zoper posege upravnih organov v njegove ustavne pravice. Tožnik je vložil tožbo zaradi izpodbijanja odločbe Upravne enote Nova Gorica, torej je sprožil upravni spor po 2. členu ZUS-1, po katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Zoper dokončno odločbo Upravne enote Nova Gorica pa je dopusten upravni spor, torej je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. To mu je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom in 32. členom ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.